UI

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

To je osnovna ideja okoljske psihologije, področja, ki raziskuje, kako prostori vplivajo na naše vedenje, počutje in odnose. Njeni začetki segajo v konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so psihologi in arhitekti začeli ugotavljati, da nekatere bolniške sobe pomirjajo bolnike, nekatere šole spodbujajo sodelovanje, nekatera stanovanja pa ustvarjajo več napetosti kot druga. Ugotovili so nekaj presenetljivega: ne le, da ljudje oblikujemo prostore, tudi prostori oblikujejo nas.

Kuhinja ni samo kuhinja

Na področju okoljske psihologije in arhitekture doma je danes že dobro raziskano, da na naše počutje in odnose vplivajo tako razporeditev prostorov kot različni elementi v njih. Med najbolje raziskanimi so vpliv naravne svetlobe na razpoloženje in kakovost spanja, vpliv hrupa in akustike na stres, pomen zasebnosti in osebnega prostora, učinki prenatrpanosti ter blagodejen vpliv pogleda na naravo in rastline. Raziskali so tudi, kako tloris spodbuja ali zavira druženje, sodelovanje in občutek pripadnosti med družinskimi člani.

Kuhinja, denimo, je verjetno najbolj političen prostor v družinskem domu. Tam se srečajo časovni pritiski, opravila, lakota, otroci, nered in organizacija vsakdanjega življenja. To je prostor, kjer se sprejme največ mikroodločitev v enem dnevu. Kaj bomo jedli? Kdo bo kuhal? Kdo bo šel po kruh? Kdo bo peljal otroka na trening? Zakaj naloge niso narejene? Prav zato se v kuhinji tudi najhitreje spričkamo. Veliko sporov ne govori le o posodi v koritu, ampak je v ozadju tudi večje vprašanje. Kdo odloča o ritmu družine? Kdo nosi odgovornost za to, da vse teče? Kdo opazi, da zmanjkuje detergenta, in kdo tega niti ne vidi? Kuhinja zato ni samo srce doma v smislu hrane, temveč tudi prostor moči.

Dom

Razkrivamo razloge, zakaj postajajo okna velika kot izložbe

Če bi se o istem problemu partnerja pogovarjala na sprehodu, kjer ne sedita drug nasproti drugega, ampak hodita v isto smer, okolica se spreminja, telo se giblje, pogled pa ni prisiljen v stalni stik s pogledom drugega človeka, bi se po izkušnjah psihologov pogovor zelo verjetno drugače razvijal.

Profimedia

Dom kot zemljevid družinskih vlog

Dom o svojih stanovalcih pove veliko. Nekdo ima svojo delovno sobo. Nekdo svoj naslanjač. Nekdo svoj kotiček na balkonu. Nekdo pa nima niti enega prostora, za katerega se ve, da je v prvi vrsti njegov. Raziskovalci že desetletja opozarjajo, da ljudje potrebujemo občutek teritorija, osebnega prostora in nadzora nad okoljem. Ko teh možnosti nimamo, smo pod stresom in bolj konfliktni. Zato vprašanje ni samo, koliko kvadratnih metrov ima stanovanje, ampak tudi, kakšno vlogo ima kdo v družini. Mora vse potihniti, ko pride oče iz službe? Je treba vsako skodelico postaviti točno tja, kjer ji je mesto določila mama? Lahko otroci v svoji sobi navijajo glasbo in kolikokrat jo morajo pospraviti? Kdo je tisti, ki se lahko umakne in dela stvari v miru, kdo je vedno na očeh ter dosegljiv?

Moški in ženski prostori

Tradicionalni domovi so bili zelo jasno razdeljeni. Moški prostori so bili garaža, klet, delavnica, kabinet ali vrtna lopa. Ženski prostori so bili kuhinja, pralnica, jedilnica in otroške sobe. To so bili prostori skrbi za druge in prostori stalne dosegljivosti. Če bi vstopili v povprečno hišo še ne tako dolgo nazaj (mnogokje pa še danes), bi lahko že iz tlorisa ugotovili, kdo v družini opravlja katero delo. Največja razlika med prostori ni bila v tem, kaj se je v njih počelo, ampak kako. Moški prostori so bili skoraj vedno z vrati. V garažo, klet, delavnico, kabinet ali vrtno lopo se je moški umaknil od družine. Tam je popravljal kolo, obnavljal motor, izdeloval police, bral časopis ali preprosto sedel v miru.

Prekinjanje v teh prostorih ni bilo samoumevno. Če je nekdo rekel, da gre v delavnico, je to pomenilo, da je za nekaj časa nedosegljiv. Sociologi še zdaj opisujejo garažo kot sodobno različico moškega zatočišča. Tudi delo tam je bilo drugačno od ženskega. Imelo je začetek in konec. Rezultat je bil viden in oprijemljiv. Nastala je nova omara, kolo je bilo popravljeno, motor obnovljen ali vrt urejen. Takšno delo je pogosto nosilo status ustvarjanja, mojstrstva in strokovnosti.

Ženski prostori so bili drugačni. Kuhinja, pralnica, shramba, jedilnica in otroške sobe so bili prostori dela, zaradi katerega družina vsakodnevno »deluje«. Priprava hrane, pranje perila, organizacija urnikov, skrb za otroke in vzdrževanje doma so bili nujni za preživetje družine, vendar je bil njihov rezultat pogosto neviden že naslednji dan. Kosilo je pojedeno, perilo ponovno umazano, igrače spet razmetane.

Slovenija

Na obisku: Vesna Pernarčič iz stare hiše ustvarila dom z dušo

Razlika je bila tudi v dostopnosti. Kuhinja je bila praviloma najbolj odprt in dostopen prostor v hiši. Vanjo so prihajali otroci, partner, sorodniki in gostje. Tisti, ki je bil v kuhinji, je bil skoraj vedno dosegljiv. Kuhanje je bilo mogoče prekiniti zaradi vprašanja o domači nalogi, telefonskega klica ali iskanja nogometnih copat. Delavnica ali garaža sta delovali ravno nasprotno. V jeziku odnosov to sporoča nekaj zelo pomembnega. Moškemu gresta mir in zasebnost, ženska pa mora biti vedno vsem na razpolago.

Odprti tlorisi so to razmerje nekoliko spremenili. Ko je kuhinja postala del dnevne sobe, se je gospodinjsko delo preselilo v središče doma. Po eni strani je to pomenilo več sodelovanja in večjo vidnost dela, ki je bilo prej skrito za vrati kuhinje. Po drugi strani pa je pomenilo tudi, da je delo skrbi za družino postalo stalno prisotno in ga ni bilo več mogoče zapreti za vrata za vsaj nekaj zasebnosti. So se pa časi vmes spremenili. Čeprav še zdaleč ne enakovredno, so danes moški mnogo bolj udeleženi v skrbi za družino.

Nasveti

Prepir ni nujno slab

Je odprti tloris res najboljši?

Ko so se pojavili odprti tlorisi, se je zdelo, da bodo rešili marsikatero družinsko težavo. Tisti, ki je kuhal, ni bil več izoliran od preostanka družine. Otroci so bili na očeh, partnerja sta lahko govorila med pripravo večerje in dom je postal bolj povezan. In res je odprti tloris prinesel več stikov. Prinesel pa je tudi več trenj.

Nekdo želi gledati televizijo, drugi delati, tretji kuhati, četrti telefonirati. Vsi so v istem prostoru in vsi imajo občutek, da jih drugi motijo. Raziskave okoljske psihologije že dolgo opozarjajo, da ljudje potrebujemo možnost uravnavanja bližine in distance. Ko tega ni, začne naraščati občutek prenatrpanosti in izgube nadzora nad prostorom. Zato več bližine ne pomeni nujno več povezanosti.

Shutterstock

Potrebujemo prostor za umik

Ena najpomembnejših ugotovitev raziskovalcev je zelo preprosta. Družina ne potrebuje samo prostora za srečevanje, potrebuje tudi prostor za umik. Potrebuje vrata, ki se lahko zaprejo. Potrebuje kotiček za branje, balkon za jutranjo kavo, delovno mizo, kjer ti nihče ne premika papirjev, in naslanjač, ki je samo tvoj.

Vprašanje zasebnosti je postalo še pomembnejše v pandemiji, med delom od doma in v izkušnji, da je dom hkrati še pisarna, šola in igralnica. Koliko vrat potrebuje družina? Kam se lahko nekdo umakne po napornem dnevu? Ali je mogoče biti skupaj, ne da bi bili ves čas drug drugemu na očeh? To niso le arhitekturna vprašanja, temveč vprašanja odnosov. Okoljska psihologija zato svetuje, da bi si morali ob vsakem prepiru poleg vprašanja »kaj se je zgodilo med nama« postaviti še vprašanje »kje se je zgodilo«. Ker prostor ni samo ozadje odnosa, lahko je eden njegovih najtišjih, a najvplivnejših udeležencev.

Osnove prijetnega (so)bivanja

1. Poskrbite za čim več naravne svetlobe. Dnevna svetloba izboljšuje razpoloženje, uravnava spanec in zmanjšuje utrujenost. Če je mogoče, naj bodo prostori, v katerih družina preživi največ časa, obrnjeni proti svetlobi.

2. Ustvarite prostor za umik. Vsak družinski član potrebuje kotiček, kjer je lahko nekaj časa sam. Ni nujno, da gre za ločeno sobo – dovolj je naslanjač ob oknu, balkon ali miren kotiček za branje.

3. V dom prinesite naravo. Les, rastline, naravni materiali in pogled na zelenje dokazano zmanjšujejo stres ter izboljšujejo počutje. Že nekaj sobnih rastlin lahko naredi opazno razliko.

4. Poskrbite za dobro akustiko. Odmev, hrup in stalni zvoki povečujejo napetost in utrujenost. Zavese, preproge, oblazinjeno pohištvo in knjižne police pomagajo ustvariti mirnejše zvočno okolje.

5. Zmanjšajte vizualni nered. Preveč predmetov in neurejene površine povečujejo občutek preobremenjenosti. Urejen dom ne pomeni sterilnosti, ampak da ima večina stvari svoje mesto.

6. Omogočite družinske rituale. Jedilna miza, udoben kavč ali terasa niso le kosi pohištva, temveč tudi prostori, kjer nastajajo vsakodnevni pogovori, skupni obroki in spomini.

7. Poskrbite, da bo dom odražal vse člane družine. Fotografije, spominki, umetnine krepijo občutek pripadnosti. Dom naj ne pripada le enemu partnerju, ampak naj pripoveduje zgodbo cele družine.

8. Oblikujte dom za življenje, ne za fotografije. Najlepši dom ni tisti, ki je videti popoln, ampak tisti, ki podpira vsakdanje življenje. Če prostor omogoča skupne trenutke, miren umik, igro otrok in sproščene pogovore, je opravil svojo najpomembnejšo nalogo.

Prostor tudi tipamo, vohamo in slišimo

Anja Humljan je arhitektka in strokovnjakinja za vpliv prostora na počutje in odnose. Je avtorica metodologije return to senses, ki prostor obravnava skozi človekovo telo, čutno zaznavanje in živčni sistem. Po študiju arhitekture v Ljubljani se je izpopolnjevala na Danskem, v Avstraliji, Angliji in Singapurju.

Prostor običajno ocenjujemo po tem, kako je videti. Vi pa pravite, da ga v resnici doživljamo z vsemi čuti. 

Ko stopimo v prostor, ga seveda najprej vidimo. Opazimo barve, pohištvo, razporeditev. A telo prostor ves čas »bere« tudi z drugimi čuti. Kako mehka so tla pod nogami? Ali zvok odmeva? Diši ali so vonjave neprijetne? Kakšni so materiali na dotik? Kakšna je svetloba? Vse to naši možgani zaznavajo nezavedno in na podlagi teh informacij presojajo, ali se bomo nekje počutili varno, sproščeno ali napeto. Ljudje smo pri tem zelo različni. Nekateri zaznajo vsak zvok in jih lahko že tih pogovor v ozadju zmoti pri delu, drugi pa za dobro počutje celo potrebujejo več dogajanja okoli sebe. Enako velja za svetlobo, vonje, teksture ali gibanje. Če teh dražljajev dobimo preveč ali premalo, telo to doživlja kot stres, čeprav se tega pogosto niti ne zavedamo.

Kaj to pomeni za družino, kjer ima vsak član drugačne potrebe?

To je eno najzanimivejših vprašanj okoljske psihologije. Spomnim se para, ki se je ves čas prepiral zaradi glasbe. Ona je bila zelo občutljiva za zvoke in se ji je zdelo, da partner glasbo posluša preglasno. On pa je glasbo potreboval za dobro počutje in koncentracijo. Ko sta razumela, da ne gre za nagajanje ali nespoštovanje, ampak za različne načine zaznavanja sveta, sta precej lažje našla kompromis. Če imata partnerja različne potrebe po tipnih dražljajih, ni treba spreminjati cele spalnice.

Tisti, ki ima rad mehke materiale, naj na svoji strani postelje položi mehko preprogo, ali udobno odejo na kavč. Tako vsak dobi del prostora, ki ustreza njegovim potrebam, brez kompromisov za drugega. Če ima eden od partnerjev rad živahnejši prostor, drugi pa umirjenega, ni nujno, da se prepirata glede celotnega prostora. Rešitev je lahko zelo preprosta: stene ostanejo nevtralne, bolj barvito sliko ali izrazitejši dekor pa postavimo na tisto steno, v katero gleda partner, ki mu to ustreza Tako lahko vsak doživlja prostor na svoj način, naloga arhitekta pa je, da celota še vedno deluje skladno. Dobra arhitektura zato ne pomeni, da ustvarimo popoln prostor za povprečnega človeka. Pomeni, da ustvarimo dovolj raznolikega prostora, da lahko vsak družinski član najde kotiček, ki ustreza njegovim potrebam.

Večina ljudi živi v stanovanjih, kjer ni dodatnih sob. Kako lahko tudi v majhnem domu ustvarimo več zasebnosti?

Za občutek zasebnosti ni vedno potreben dodaten prostor. Pogosto zadostuje že drugačna organizacija. Zavesa lahko okoli fotelja recimo ustvari intimen kotiček za branje ali poslušanje glasbe. Podobno lahko otrok dobi občutek lastnega sveta z dvignjeno posteljo ali pogradom, pod katerim nastane majhen prostor samo zanj. Zelo učinkovite so rastline. Večje monstere ali druge bujne lončnice lahko ustvarijo mehko naravno pregrado med igralnim kotičkom, delovno mizo in dnevnim prostorom. Pogosto pozabljamo na moč svetlobe. Če v veliki dnevni sobi prižgemo le dve manjši stoječi svetilki, eno ob naslanjaču in drugo ob pisalni mizi, se prostor vizualno razdeli na dva ločena svetova. Partner lahko na enem koncu bere knjigo, drugi na drugem dela za računalnikom, ne da bi imela občutek, da sta ves čas v istem prostoru. Svetloba lahko ustvarja sobe tam, kjer zidov sploh ni.

Kateri so najpomembnejši elementi doma, ki vplivajo na dobro počutje družine?

Raziskave so pri nekaterih stvareh zelo enotne. Naravna svetloba izboljšuje razpoloženje in kakovost spanja. Pogled na drevesa ali zelenje zmanjšuje stres – celo bolniki v bolnišnicah hitreje okrevajo, če skozi okno gledajo naravo. Mehki materiali, prijetna akustika in premišljena osvetlitev ustvarjajo občutek topline in varnosti. Pomembni so tudi manj očitni elementi. Okrogla jedilna miza na primer spodbuja občutek povezanosti, ker nihče ne sedi na »čelu mize«. 

Pri svojem delu najprej preverite, kakšen senzoričen tip so ljudje. Kako?

Uporabljam vprašalnik, ki izvira iz delovne terapije. Test izpolni vsak družinski član, na podlagi rezultatov pa prostor prilagodim njihovim različnim potrebam. Tako lahko partner, ki potrebuje več tišine, dobi mirnejši kotiček, otrok, ki potrebuje veliko gibanja, prostor za plezanje ali telovadbo, nekdo drug pa več barv, tekstur ali zvočne stimulacije.

revija Jana