Robert Balen

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Kaj bom pa zdaj?« je dan po grozljivem neurju na predzadnji junijski ponedeljek, ko je električni udar ubil vseh njenih devet krav, vila roke Marija Krajnc. S sinom se šele zdaj zavedata, kakšno velikansko srečo sta imela, da sta sama ostala živa in zdrava, ko sta skušala pomagati živini. Tragedija bi bila namreč lahko še veliko večja! Mariji je poleg skromne pokojnine pomagal preživeti dohodek od mleka njenih kravic. Hlev zdaj žalostno sameva. A prijazni ljudje so se že odzvali in zbirajo pomoč. Pomagajmo tudi mi Mariji kupiti kravico!

V slikoviti prleški vasici Koračice pri Svetem Tomažu, kjer se prepletajo terase vinogradov v neokrnjeni naravi, se ljudje večinoma ukvarjajo s kmetijstvom, tako kot Krajnčevi. Ko sva se s fotografom ustavila na njihovi kmetiji, v zeleni oazi miru, si je bilo kar težko predstavljati, da je pred štirinajstimi dnevi narava tamkaj pokazala vso svojo moč in povzročila nepredstavljivo tragedijo. Vendar nama je hitro padel v oči zgovoren dokaz – ogromen štrcelj smreke, ki jo je med besnenjem neurja zlomil orkanski sunek vetra.

Robert Balen

Padla je na daljnovod pri hlevu in strgala električne žice. Nesrečno naključje je hotelo, da se je električni udar razširil po zemlji in v trenutku ubil vseh devet krav, ki so bile z verigami privezane v svojih boksih v hlevu. V sosednjem prostoru so preživeli le dva prašiča in telička, ta je komaj drugi dan svojega življenja izgubila mamo. Po vsej verjetnosti jih je rešilo to, da niso bili privezani in se v tistem trenutku niso dotikali kovinske ograje svojih boksov.

Živali

Pod zasavskim Triglavom živi najsrečnejša kozica na svetu

Nič jih ne more povrniti

Marija se je na kmetijo svojega moža priselila pred več kot štiridesetimi leti iz Velike Nedelje. Odkar ji je mož pred triindvajsetimi leti umrl, vodi kmetijo s sinom. Kravice so bile njena glavna skrb. Vedno so vzgajali najznačilnejšo slovensko simentalno lisasto pasmo. Z ljubeznijo jih je vzrejala leta in leta. Vsaka je imela svoje ime in nič ji jih ne more povrniti, je žalostno pogledala proti gospodarskemu poslopju.

Vsako jutro zarana se je odpravila v hlev, kjer so jo lačne že glasno pozdravljale. Medtem ko je namestila molzni stroj, jim je počistila in pripravila krmo. Uro in pol je bila z njimi zjutraj in prav toliko časa zvečer. Vmes je kuhala, delala na polju. Na kmetiji je vedno veliko dela. Od petdeset do šestdeset litrov mleka so vsak dan odpeljali v zbiralnico. Nekaj so zaslužili tudi s prodajo bikcev. »Ko si nekoč mleko in živali prodal, si nekaj dobil, zdaj je vse težje,« je povedala.

Robert Balen

Takšnega neurja še ni bilo!

Časi so drugi, drugače se vede tudi narava. Marija se iz svoje mladosti spomni le redkih neurij s točo, zdaj so skoraj stalnica. Vendar takšnega neurja, kot so ga doživeli tistega usodnega ponedeljka, ne pomni! »Bil je zelo vroč, soparen dan.« Zadrževali so se v hiši, saj so bile temperature zunaj previsoke. »Sicer so bile napovedane plohe in nevihte, zato se nama s sinom, ki je imel tisti dan službo zvečer, ni zdelo nič nenavadnega, ko se je nenadoma pooblačilo. A nato se je vse odvilo v petih, mogoče desetih minutah! Ker se je nevihta bližala, sem hitela nastavljati vreče s peskom pred gospodarsko poslopje, saj nam ga je voda že dvakrat zalila, sin pa je bil medtem s svojima otrokoma v hiši. Ko sem razprostirala vreče, sem zaslišala močan piš vetra in se ustrašila ropota strešnikov, ki jih je metalo s strehe. Že naslednji trenutek pa je mojo pozornost pritegnilo glasno tuljenje krav. Mislila sem, da so se nečesa ustrašile. Pred mojimi očmi so začele druga za drugo padati po tleh. V trenutku negotovosti sem poklicala sina. Poskušal je rešiti najstarejšo kravo, ki je edina še stala, a se je nato tudi ona zgrudila.«

Pozneje ji je postalo jasno, da tistega ropota in hreščanja niso povzročali le strešniki, temveč tudi drevo, ki se je zrušilo na električne žice in jih pretrgalo. Edina mogoča razlaga je, da se je v tistem trenutku močan električni udar razširil po zemlji do kovinskih boksov, kjer so bile živali privezane z verigami. Če bi bile spuščene, bi verjetno preživele, tako kot so telica in prašiča. »S sinom sva imela srečo, da se nama ni nič zgodilo, ampak v tistem trenutku o nevarnosti nisva niti razmišljala,« je dodala Marija, ki je v trenutku ostala brez krav in svojega edinega vira prihodka.

Živali

Ljubezen na deželi: konja Sevillano in Elli sta neločljiva

Robert Balen

Ostala je samo telička

 Ostala ji je le dva dni stara telička. »Hudo mi je zanjo. Sprva nisem vedela, kako jo bom nahranila, pa so se hvala bogu javili sosedje, pri katerih je krava sočasno telila. K sreči je mladička sprejela mleko njihove krave.« Pa tako se je veselila še enega naraščaja, ki bi napolnil hlev v teh dneh! Breja je bila namreč ena od dveh sosedovih krav, ki ju je ta zaupal Mariji, ko je moral v bolnišnico. »Zdaj tudi on nima ničesar več,« je pogledala v tla. Časa po tistem, ko so se krave brez življenja zrušile pred njenimi oči, se le megleno spominja. »Kot da imam dva dneva izbrisana iz spomina.«

Obupano je sedela pred hišo, medtem ko so ljudje prihajali na pomoč. Prvi so prišli gasilci. »Tudi drugje v naselju je pustošilo neurje, veliko je bilo podrtih drogov in dreves, zato sem se že sam hotel odpraviti na pomoč,« je povedal Marijin sin, sicer prostovoljni gasilec, ki ne odlaša, kadar je treba komu pomagati. A tokrat je pomoč potrebovala njegova kmetija, zato je bil ganjen, ko so prihiteli njegovi kolegi. Izkazali so se tudi sosedje in ljudje, ki jih sploh ne poznajo. »Kadar se nekaj zgodi, se pokaže solidarnosti ljudi. Po navadi prvi darujejo tisti, ki še sami nimajo,« je razmišljala Marija in se žalostno nasmehnila ob misli, kako se je jutro po tragediji in neprespani noči podzavestno napotila proti hlevu, da bi poskrbela za svoje živali, potem pa jo je prešinila žalostna misel, da je ta prazen. Trupla poginulih živali je naslednji dan odpeljala veterinarsko-higienska služba.

revija Jana

Pomagajmo ji do kravice

Električno napeljavo in poškodovano streho so popravili, podrto drevo razžagali ter pospravili. Občina je v sodelovanju z Rdečim križem in nadškofijsko Karitas Maribor objavila podatke za nakazilo pomoči družini. »Hlev je prazen. Če bi imela vsaj eno kravico, da bi imela kaj delati, bi bila zelo vesela,« vzdihne. Oglašajo se jim ljudje, ki bi radi pomagali. Med drugim jim je soseda Marijana Kamenšak, ki jih je obiskala takoj drugi dan, obljubila eno od svojih kravic, v upanju, da bo še kdo sledil njenemu zgledu. Marija pravi, da bi najraje kakšno teličko, lahko tudi molznico, pri čemer ima malo težav, saj jim je električni udar pokvaril tudi molzni stroj in bo treba nabaviti novega. Tudi mi bi skupaj z vami, dragi bralci, radi nekaj storili za Marijo. Bi ji skupaj pomagali do kravice, da bi bilo v njenem hlevčku spet veselo?

revija Jana