revija Jana

 Prejšnjo soboto je bil vsaj tako usmiljen, da je izvolil crkniti na parkirišču, še preden sem se z njim odpravila na tržnico. Najprej je spuščal približno takšne zvoke, kot da bi z leseno palico tolkel po pločevinastem bobnu. Na pomoč, sem zatulila. Pri priči se je okrog naše kripe zbral konzilij pooblaščenih šoferjev iz ulice in vsi so zaskrbljeno odkimavali. To pa ne bo dobo. Hvala, to pravzaprav vem tudi sama, sem godrnjala. Potem so vlekli iz žepov telefone in vsak je klical svojega mehanika za nasvet. Čez čas se je eden od njih pojavil, iz prtljažnika je potegnil (namesto kladiva in klešč) nekakšno diagnostično napravo in merilnik, ki je bil precej podoben tistemu za krvni tlak. Vse skupaj je priključil (nisem videla, kam, ker je bila okrog avta množica dedcev) in nagubal čelo.

Kmetijstvo

Skrita kriza podeželja: duševno zdravje slovenskih kmetov

»Akumulator je zadela kap,« je končno izdavil. Porkafiks. Dedci so globoko vzdihnili, očitno so razumeli, za kaj gre, midve z babico pa sva se spogledali. »Včasih smo rekli, da se akumulator izprazni,«  je bevsknila. Ampak nič ni več tako, kot je bilo, je rekel mehanik. Nekdaj je akumulator (vanj smo nalivali destilirano vodo) počasi slabel, preden se je dokončno stegnil, zdaj pa crkne ena sama celica (tako kot poči žila v možganih ali strdek zamaši srce  ali pljuča) in v hipu je vsega konec. Kar je za akumulator sicer v redu, ker se ne muči brez potrebe, za  šoferja pa nikakor.

Mehanik je pripeljal nov akumulator, spet je vse lepo priklopil in izmeril in naš avto je v hipu oživel. Ampak zadeve še ni bilo konec, za kar sva  poskrbeli z babico, ker sva veselo spraševali naokoli, ali morda kdo ve, da lahko akumulator zadene kap. Včasih smo avto z izpraznjenim akumulatorjem malce potisnili, pa je spet nekaj časa vozil, zdaj pa niti ne pisne.  Vsi smo se veselo muzali, zgodba se je širila po okolici kot požar in se primerno oplemenitena kmalu vrnila.

Odnosi

Ljubezen po peklu v taboriščih: skoraj 100 letnika o življenju

Najprej se je pri hiši pojavil poštar. »Ob nenadomestljivi izgubi vam izrekamo iskreno sožalje,« je pisalo v telegramu, podpisani so bili člani kegljaškega kluba, kjer sva bila s cenjenim soprogom včasih člana. A se zafrkavajo, sem dahnila, menda sem bila precej bleda, je ugotovila babica. Seveda se norčujejo iz našega akumulatorja, ampak preveč okusno pa to ni. Kaj če bi me čisto zares zadela kap, ko sem zagledala črno obrobljeni žalni telegram? Kreteni! Takoj sem poklicala eno od znank (resnici na ljubo že dolgo nisva kegljala) in zgrožena ugotovila, da so tisto s kapjo vzeli zares. Samo da se je izročilo od ust do ust nekoliko popačilo in kap ni zadela akumulator, ampak enega od nas. Ker ni bilo čisto jasno, katerega, so pač napisali tako dvoumno sožalje.  Pa saj bi menda objavili v časopisu, če bi kdo umrl, sem rjovela v telefon, ona pa, da so osmrtnice vendar strašno drage in da jih mnogi ne naročijo. Če sem prav razumela, torej dvomi o naši družinski finančni stabilnosti?!

Komaj smo malo pozabili na zadevo s telegramom, so iz bližnje trgovine pripeljali domov babico, ki je bila v obraz svetlo zelene barve. A ti je slabo, sem planila. Seveda mi je, je zajavkala. Tebi bi tudi bilo, če bi začela trgovka kričati »na pomoč«, ko me je zagledala. In potem je rekla: »A vas ni zadela kap?«  Najbrž gleda vse tiste bedaste nadaljevanke o šepetalkah duhovom. »Rekla sem ji, da je krava, no, potem mi je pa postalo slabo, ko sem pomislila, da so me nekateri že pokopali,« je dahnila babica.

Kaj pa zdaj?  Mogoče bi bilo najpametneje objaviti osmrtnico, se je režal cenjeni soprog.  Recimo: prijatelje in znance obveščamo, da je naš ljubljeni akumulator zadela kap. Prosimo tihega sožalja. Vsi drugi pa smo še živi.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 42, 21. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.