Mateja J. Potočnik

»Moji prijatelji so vsi mrtvi. To je prekletstvo, ko si star. Ampak midva se skupaj starava. To je pa prednost.« Kako, da je to uspelo, mi niti ni treba vprašati, ker sam pove: »Nikoli se nisva ničemur odrekala.« Dušana so komaj 16-letnega ujeli in odpeljali v Dachau. Bil je to 10. februar 1944. Po Dachau je izkusil še grozote v taboriščih Sainte-Marie-aux-Mines, Naztwiler, Mauthausen, Gusen I in Gusen ll. Niti enkrat ni pomislil, da bi tam pustil svoje kosti. Novinarki Nataliji Švab je povedal svojo zgodbo in skupaj sta jo zapisala v knjigi Nepojmljivo. Ko sem jo prebrala, sem ga želela spoznati. Z ženo Zdenko živita v Gornjem Gradu. On je naštel 98 zemeljskih let, soproga pa 95. Oba sta še vedno obdarjena z bistrim umom. Z veseljem sta pripovedovala o svojih dragocenih življenjskih izkušnjah. Tudi o nepojmljivo grozovitem času, ki Dušana ni zlomil. Prednost sta dala in dajeta lepotam življenja.

Mateja J. Potočnik

V sobi, kjer je čakal na naju s fotografinjo, je igrala klasična glasba, radio Ars. Pozneje njegova soproga Zdenka pove, da je nekoč delala na radiu, tudi kot urednica glasbe, preden jo je že drugič povabil v Indijo in je rekla da. Sedel je na stolu, ki ga je pripeljal iz indijskega Madrasa, kjer sta z Zdenko živela, in pričakujoče čakal, kaj me bo zanimalo. Veliko je že povedal v knjigi Nepojmljivo. Takoj prepoznam izjemnega pripovedovalca. Začneva kar z datumom rojstva: 14. avgust 1927, po horoskopu lev. »Ste kaj levji?« ga vprašam. Iz kuhinje se zasliši Zdenkin glas. »Levje levji.« Pripravlja kavo v kafetjeri, ob kateri ponudi še viski, ker da v tej hiši ljudje vedo, kaj je dobra kavica in viski. Pomislim, da se pri teh letih, če jih človek dočaka, viskija morda ne pije več, a se spomnim na odrekanje v lagerjih, o katerem sem brala v knjigi, in na najstnika, ki je zaradi pomanjkanja tehtal zgolj 38 kilogramov. Nazdravimo življenju. Ob stolu, kjer sedi Dušan, opazim namizno svetilko, ki ni iz naših krajev. »Je iz Indije?« »Ja, pa tudi stol, na katerem sedite, je od tam. Ratan sem pripeljal iz Madrasa. Sam sem ga skonstruiral. Usnje sem kupil tu in ga napel.« Dušan je najprej študiral strojništvo in znanje, ki ga je tam prejel, mu je največ dalo v življenju, čeprav je po izobrazbi diplomirani pravnik. Tudi jadrnico Joni je sam skonstruiral, tudi letalo, a to ni poletelo, z jadrnico pa sta z Zdenko preplula veliko morskih milj. Opazim, kako urejeni so lasje, nobene pleše. Pove, da je po naključju prav danes na dom prišla frizerka in mu skrajšala njegove nekdaj blond lase. Sedim torej ob tem urejenem, tako bistrem gospodu v letu 2025, skoraj sto let po njegovem rojstvu prav v tej hiši.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 42, 21. oktober 2025

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

Mateja J. Potočnik

Mateja J. Potočnik

revija Jana