Shutterstock

Med kmetovalci globalno je kar nekajkrat več samomorov kot v splošni populaciji. Več je depresije in anksioznosti. Po nekaterih študijah je vsak tretji kmet vsaj rahlo depresiven, še več pa jih doživlja stalno tesnobo. Slovenija teh statistik ne vodi, a da pri nas ni nič drugače, pove dr. Duška Kneževič Hočevar, antropologinja, ki preučuje duševno zdravje kmetov od blizu, tako, da se z njimi ne le pogovarja, ampak tudi živi in dela.

Šimen Zupančič

Kmetijstvo ni zgolj poklic, temveč način življenja. Delo kmeta se ne konča ob 16. uri, iz službe se ne odpelje domov in odloži misli nanjo do naslednjega dne. Razmišljanje o živini, poljih, stroških, o vremenu se nikoli ne konča. Nekateri se ne znajo pogovarjati o ničemer drugem, pravijo. Delo kmeta ni le fizično naporno, ampak tudi izjemno stresno zaradi vsakodnevnih odgovornosti. Živinorejci so med najbolj obremenjenimi – krave je treba molsti vsak dan, prašiče hraniti, digitalne sisteme in robote nadzirati, hkrati pa opravljati administrativno delo in prodajo.

Shutterstock

Delo si tisti, ki so registrirani kot kmetovalci, delijo s starši, otroki, sorojenci, partnerji. Tudi če kak član družine dela drugje, pomaga še na kmetiji. Gre torej za tesno povezano skupnost, ki si deli veliko več kot navadna družina. To pa je lahko velik pritisk, še posebej če se predstave o tem, kako bi bilo treba kmetijo voditi, razlikujejo. S kmetovanjem so tesno povezani tudi identiteta, občutek smisla in družinska odgovornost. Že samo to bi bila dovoljšna podlaga za stres in napetosti, ki lahko obremenijo duševno zdravje, a tu se šele začne, poudari Kneževič Hočevar.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 42, 21. oktober 2025

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana