Avtobiografija Matthewa McConaugheyja: ljubezensko pismo življenju
»To ni običajna knjiga spominov,« je prvi stavek v avtobiografiji Zeleni val pesnika, filozofa, pisca – mi ga poznamo predvsem kot igralca – Matthewa McConaugheyja.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Res je, to je zelo neobičajna knjiga, mešanica zgodb, razmišljanj, pesmi. »To je ljubezensko pismo. Življenju,« konča svoj uvod. In tudi to je res. Tako fino, optimistično pisemce na tristotih straneh.
Tole je ključno vprašanje, jo je vredno prebrati? No, odvisno, zakaj se lotite branja – če hočete sočne podrobnosti hollywoodskega zakulisja, potem Zeleni val ni prava knjiga za to. Drew Barrymore, Sandri Bullock in Jennifer Lopez, na primer, posveti po en stavek, zgolj omeni, da so bile njegove soigralke, nič pa o tem, kakšne so in kako je bilo igrati z njimi. Kaj šele poljubljati se. V knjigi več izveste o afriškem vaškem rokoborcu, s katerim se je pomeril, kot o kateremkoli človeku, ki ga je spoznal pri delu v Hollywoodu. Kadar že piše o snemanjih, govori, kako je iskal in našel svoj lik. Edini človek, ki ga knjiga zares razgali, je Matthew McConaughey. In tega je vredno spoznati, bi rekla.
Edini, ki se ga ne morem znebiti
Zeleni val je McConaugheyjeva prva knjiga, napisal jo je leta 2020, prevod smo dobili lani; leta 2023 je napisal slikanico za otroke Just Because, septembra lani je izdal še knjigo Poems & Prayers. Izvirni naslov avtobiografije je Greenlights, od kod se je torej vzel tisti zeleni val? Vemo, da rad surfa, ampak rodil se je daleč od morske obale, surfati se je naučil šele veliko pozneje. Je prijazno pojasnil: ne gre za vodo, govori o zelenem valu v prometu, ko se zelene luči na semaforjih prižigajo tako, da nam ni treba ustavljati. »To je knjiga o tem, kako ujeti zeleni val in kako spoznati, da se tudi rumene in rdeče luči prej ali slej spremenijo v zelene.«
Prvo knjigo je napisal pri petdesetih: »Čas je bil, da se znebim filtrov. Čas, da moje življenje postane moj najljubši film. Čas, da poosebim svoj najljubši lik, napišem svoj scenarij, režiram svojo zgodbo. Postanem svoj biograf, posnamem dokumentarec o sebi.« In natanko to je storil. Zbral je zapiske, ki jih je delal od nekdaj, in začel pisati. Enajst tednov na različnih krajih. »Na vsakem od njih sem si pogledal v oči. V vseh svojih petdeset let. Ni bilo lahko. Biti sam z edinim človekom, ki je za vse to odgovoren. Z edinim človekom, ki se ga ne morem znebiti.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 6, 10. februar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
