Mateja J. Potočnik

Anica Mikuš Kos, legendarna predsednica Slovenske filantropije, po poklicu sicer otroška psihiatrinja, je eden tistih vse bolj redkih ljudi, za katere se zdi, da nimajo ega. Večji del svojih 91 let je posvetila povezovanju, pomoči, prostovoljstvu, solidarnosti – posvetila jih je ljubezni. Njena sporočila za današnji čas sijejo kakor zlata zrna.

Zdravje

Onkološka prostovoljka Lidija Hutar: Čudežno zdravilo je upanje

Ne skrivate, da ste zelo zaskrbljeni zaradi razmer tako doma kot v svetu. Kakšno je po vašem torej trenutno stanje duha v družbi?

Živimo v okoliščinah, v katerih je zlo vedenje, ki škoduje sočloveku, nekaj povsem normalnega. Govorim predvsem o lažeh in goljufijah na najvišji ravni; to počnejo ekonomske in politične elite. Saj to se je dogajalo tudi v preteklosti. Razlika pa je, da danes tovrstnega delovanja skorajda ne obsojamo več. Tudi zato se je na široko razpaslo.

##PAIDBREAK##

Normalnost laži, goljufij in družbenega nasilja se odraža v večanju socialnih razlik, v skrajni posledici pa tudi v pobijanju tistih, ki jim želimo nekaj odvzeti, kakor se sedaj pred našimi očmi dogaja v vojnah na globalni ravni. Sama kot otrok druge svetovne vojne to še toliko težje sprejemam. Ob koncu druge svetovne vojne se je človeštvo kolektivno zavezalo: »Nikoli več!« Danes z grozo spremljam, kako se zgodovina ponavlja. Ne morem razumeti, zakaj se to dogaja. Zakaj milijoni ljudi po vsem svetu za svoje voditelje volijo destruktivne in zle posameznike, ki so spodbujevalci ter uresničevalci tega dogajanja.

Mateja J. Potočnik

Filozofinja Renata Salecl pravi, da ljudje podprejo avtokrate, ker si v težavnih, negotovih časih želijo močne očetovske figure, ki jim ponuja preproste odgovore na kompleksna vprašanja. Predvsem pa jim obljublja, da bo uredil situacijo.

Res se je v preteklosti dogajalo veliko podobnega. Ena od ključnih značilnosti sodobnosti je, da se razmere spreminjajo z vrtoglavo hitrostjo. Ko sem se jaz rodila, je na svetu živelo okoli dve milijardi ljudi – danes jih je skoraj štirikrat več. Priča smo eksponencialnemu razvoju znanstvenih odkritij in tehnoloških prebojev. Človeški um in naša modrost se ne moreta prilagajati tako bliskovitemu tempu sprememb. Poleg časovnega vidika pa je še prostorski – globalizacija. V preteklosti so bile nagle velike spremembe omejene na posamezna območja. Vso človeško družbo so zajele postopoma. Danes se pomembne spremembe in novosti, kot sta epidemija ali digitalizacija, dogajajo malone sočasno v vseh delih sveta. V takšnih okoliščinah se marsikdo čuti ogroženega in to je plodno okolje za vzpon avtokracije.

Mislite, da tega ni več mogoče preprečiti?

Rešitev za spreminjanje družbenih okoliščin, ki jo poznamo iz zgodovine, so krvave revolucije. Toda njihov čas je, upajmo, minil. Sploh pa si nihče ne želi, da bi kri tekla še bolj, kot že teče. Realna možnost za varnost, manjšanje neenakosti, rast vzajemne podpore, prevlado človečnosti so dandanes miroljubne spremembe. Ljudje dobre volje bi se morali v večji meri združevati in aktivirati za preprečevanje družbenega in v neoliberalni sistem vgrajenega zla. Čeprav se zdi, da svet obvladuje zlo, je na njem še vedno veliko dobrega –  o tem sem prepričana. Srečujete ga na ulicah,  v institucijah, a višje ko gremo, manj ga je. Težava je le v tem, da dobro pride do izraza v premajhni meri. Sprememba družbenega sistema in odnosov – od proizvodnih do odnosov med posameznikom in skupnostjo, bi se lahko dogajala od spodaj navzgor, ko bi uspeli ustvariti sinergije prizadevanj množic ljudi, ki si prizadevajo za človečnost.

Mateja J. Potočnik

Kako pomembno je v teh okoliščinah prostovoljstvo za človeka in za družbo?

Prostovoljstvo je ena od oblik izražanja človečnosti. To je dejavnost, usmerjena v pomoč drugemu ali skupnosti, ki jo opravljaš po svoji lastni volji in za katero ne pričakuješ plačila. Kar ne pomeni, da ne prinaša mnogih nagrad, a te nagrade niso materialne, temveč duševne in duhovne. Prostovoljstvo se povezuje s socialnim aktivizmom, to je javno izraženimi prizadevanji za v sistem vgrajeno varnost in dobrobit ljudi. Res je, da nimamo magičnih rešitev za situacijo, v katero je človeški rod zašel, a vsak izmed nas naj bi težil k temu, da na tem božjem svetu stori vse, kar more, da bo svet boljši. Začne se s premislekom o tem, kaj lahko jaz kot posameznik storim za uveljavitev dobrega v svojem neposrednem okolju in v svojih skupnostih. Kako lahko s svojim zgledom k delovanju za dobro spodbudim še druge? Tako kot se zlo prenaša s človeka na človeka, se prenaša tudi dobro.

Kaj pa če je slehernik tako zaposlen z delom in izpolnjevanjem odgovornosti odraslega življenja, da lahko razmišlja samo še o tem, kako se bo pretolkel skozi dan do tiste urice ali dveh, ko si na večer lahko v miru ogleda Netlifxovo serijo, brska po telefonu, si morda natoči kozarec rdečega? Kaj če nas je sistem tako celovito vpregel, da je večina ljudi preprosto mentalno in fizično preutrujena, da bi se še ukvarjala s prostovoljstvom in aktivizmom?

To je vaš pogled na svet. Jaz sem še enkrat starejša od vas in imam drugačnega. Nekoč so ljudje živeli glede materialnih okoliščin bistveno slabše kot danes. Dandanes živimo v bogatih delih sveta pretežno v preobilici. Standardi preživetja, ki si jih postavljamo, so neprimerno višji kot v času mojega otroštva, ko smo bili zadovoljni že s skromnim prihodkom in nekaj kvadratnimi metri bivanjskega prostora – tako je po vojni živela moja družina. V industrijski dobi je večinski del prebivalstva dobesedno garal po deset, dvanajst in še več ur dnevno – pa so si kljub temu izborili nekatere ključne človekove pravice. Danes se večinski del obremenjuje s tem, kam na dopust, kateri avto kupiti. Hočem reči, da ima sodobni človek bistveno več rezerv za nenasilen upor zoper krivice, laži, sebičnost mogočnih, za spreminjanje vrednot, odnosov, razporeditve dobrin, kot si predstavljamo. Prepričana sem, da bi večina ljudi, seveda nikakor ne vsi, živela povsem spodobno v bogatem svetu s polovico vsega, kar ima sedaj.

Mateja J. Potočnik

Toda v industrijski dobi, ki ste jo omenili, je bila razredna zavest še živa, skupno dobro je bilo cilj, danes pa smo po letih individualizacije razdeljeni in ločeni drug od drugega, usmerjeni predvsem v iskanje lastnih koristi.

Res je. V tem svetu človek hitro dobi občutek nemoči. Češ, kaj pa sem jaz proti Trumpu ali Putinu ali domačim mogotcem? A moč posameznika je v povezovanju z drugimi. Zato je zelo pomembno, da se združujemo v skupnosti, v katerih se naša moč potencira in narašča, dokler ne doseže konkretnih sprememb.

Kako pa solidarnost, ki se tudi v Sloveniji še izkazuje skozi prostovoljstvo, skupnostne projekte in zadružništvo, prevesti z mikroravni na raven družbe in jo institucionalizirati? Kako doseči, da bo to, kar je sedaj korektiv, postalo sistem?

Izhodišče sta vzgoja in socializacija za enake možnosti, pravičnost, bratstvo, solidarnost, prizadevanje za dobro vseh posameznikov in skupnosti. Mislim, da bi morala vsaka šola v Sloveniji svojim učencem in dijakom ponuditi možnosti sodelovanja v kateri od oblik organiziranega prostovoljstva. Potem človečnost v šolah ne bo odvisna od posameznih pedagoških delavcev, ki jo skozi zadnja vrata vnašajo v sistem, ko ozaveščajo mlade o etiki, empatiji, solidarnosti, vzpodbujajo k prizadevanjem zoper neenakost. Spodbujanje iniciativ iz socialnega tkiva in mikrookolij, omogočanje, da se razraščajo in širijo, je tudi pot spreminjanja družbenih odnosov.

No, ta pot se sedaj očitno zapira. Kajti stranke nove koalicije, kot se nakazuje, so jasno napovedale, da bodo omejile, če ne kar ukinile, državno financiranje nevladnih organizacij.

Če bo dejansko prišlo do napovedane ukinitve financiranja civilne družbe, bo to velika krivica. Kajti s tem bodo oblastniki ne le ukinili številne vire pomoči najšibkejšim, ampak tudi zaprli številne legitimne kanale demokratičnega izražanja stališč. To bi bilo zelo slabo, a prepričana sem, da bo nevladni sektor našel neke druge oblike upora – ki bodo morda bolj neposredne, kot so sedanje.

Lahko razložite bralcem in bralkam, zakaj po vašem družba potrebuje nevladne organizacije?

Ker so protiutež delovanju mogočnega kapitalskega sistema. Te organizacije so v vse večji meri zagovornice družbenih sprememb. Nekdaj so se organizacije civilne družbe delile na karitativne organizacije, kot sta na primer Rdeči križ in Karitas, ter na aktivistične, kot sta Transparency International in Inštitut 8. marec. Danes tudi tradicionalne karitativne organizacije, kot je Karitas, s tem ko objavljajo naraščajoče število ljudi v materialni stiski, ki iščejo njihovo pomoč, opozarjajo na potrebo po sistemskih spremembah. Večina njih pa načrtovano svoji dobrodelni dejavnosti dodaja tudi socialni aktivizem, in tako na neki način vstopajo v politično polje. Sama delujem v Slovenski filantropiji, ki je bila zasnovana za promocijo prostovoljstva in pomoč beguncem. A v teku svojega razvoja je tudi naša organizacija prevzemala vse več aktivističnih značilnosti. Tako kot mnoge druge nevladne organizacije smo večkrat tudi protestirali proti krivicam, ki smo jih zaznali.

Ko vas poslušam, mi zvenite zelo podobno kot pokojna Anita Ogulin, ki je proti koncu svojega življenja prav tako iskala načine za aktivistično, tudi politično delovanje. Ker po lastnih besedah ni mogla spati ponoči, dokler je vedela, da je v Sloveniji kak otrok, ki trpi revščino in nasilje. Je tudi pri vas tako?

Dobro sem poznala Anito in zelo sem jo cenila … Seveda tudi mene še kako prizadevajo naraščanje neenakosti, poglabljanje že tako prevelikih socialnih in ekonomskih razlik med ljudmi tako v Sloveniji kot na splošno v svetu. Vse več ljudi je ponižanih, izkoriščanih, ogoljufanih – to me boli. Vsak človek verjame v nekaj, kar mu osmišlja življenje, in smisel mojega življenja je zmanjšanje človeškega trpljenja. Znanost zna omiliti, dostikrat tudi odpraviti mnoge oblike telesnega trpljenja. Pri socialnih in čustvenih stiskah duše pa prevečkrat odpove.

Kje vidite razloge za upanje?

Predvsem v dobrih ljudeh, ki jih še vedno srečujem skoraj na vsakem koraku. Ko začutim njihovo človečnost in spremljam, kako se izraža, sem pomirjena. To me drži pokonci, da vztrajam – da skušam delovati v korist ljudi, dokler pač še sem na tem svetu.

revija Jana