Mateja J. Potočnik

S prsti se je oprijela z mahom poraščenih kamnov, z nogo poiskala oporo in se zavihtela na dvometrski kamniti zid, ki se vije ob vznožju poti na Ljubljanski grad. Na vrhu se je poravnala, vrgla dolge lase prek ramen, široko razprla roke in nastavila obraz soncu. Samozavestna, zadovoljna. Pred fotografskim objektivom poskakuje, hip zatem vrže nogo visoko v zrak in jo prisloni ob obzidje – z lahkoto. Uličico polnijo turisti, Alenka pa se šali. Kadar se smeji, se ji ob očeh zbirajo gubice – drobne sledi časa. Nosi jih s ponosom. Sije. Pred kavarno ljubljanskega lutkovnega gledališča v modrini oči ostane nekaj drugega. Življenje. Modrost.

Slovenija

Slovenska zlata dekleta: Legendarne igralke o modrostih življenja

»Nisem človek, ki bi se veliko gledal v ogledalo ali segal po tretmajih za lepši videz. Zdi se mi, da je veliko pomembnejši notranji mir – neko vodilo, ki te pripelje do tega, da se pomiriš s sabo. Telo nam je dano in prav je, da zanj skrbimo, a ga moramo tudi sprejeti takšno, kot je. Vsaka guba ima svojo zgodbo. Nikoli si nisem želela, da bi jih pri 54 letih kazala 24. To se mi zdi pravzaprav malo smešno. Včasih mi kdo pokaže staro fotografijo in reče: 'Glej, tukaj pa še nisi imela nobene gube.' Seveda je nisem imela – bila sem stara 25. Dobro, da jih zdaj imam. Pravzaprav jih imam rada,« se nasmehne igralka.

##PAIDBREAK##

Veliko pomembnejše se ji zdi ohranjanje dobre fizične kondicije. Ker je zelo dinamičen človek, ji gibanje pomaga, da lahko sledi vsemu, kar jo veseli – kot mamo, gospodinjo in igralko, ki ima včasih tudi po dve predstavi ali vaji na dan. »Veliko kolesarim, praktično ves čas sem na kolesu – do službe ali po opravkih. Če vreme tega ne dopušča, grem peš. To je zame najbolj naravna oblika gibanja. Tudi doma ne mirujem. Ker precej časa preživim med štedilnikom in pultom, si to popestrim z gibanjem in med delom zaplešem,« se zaziba in pri tem zapre oči.

Hrana za dušo

O minljivosti govori brez zadržkov. »Razmišljam, kako se starati dostojno. Pomembno se mi zdi, da ostajaš tudi mentalno aktiven. Učim se tekste, manj gledam, več berem – to me ohranja bistro. Sicer pa sledim neki zdravi, kot je rekla moja babica, kmečki logiki. Poslušam svoje telo – če mi nekaj ne ustreza, tega ne jem ali ne pijem. Pomembno se mi zdi tudi, da se znam ustaviti, se umiriti in vedno bolj poslušati sebe. In da znam reči tudi ne, kadar sem utrujena, ter brez slabe vesti kakšno stvar prestaviti na naslednji dan.«

Pomena notranjega miru se dobro zaveda. »Najti ga moraš v sebi. Skozi življenje sem ugotovila, da sreča ne pride od zunaj – ne od ljudi ne od okoliščin, ampak iz tega, da greš vase in tam poiščeš ravnovesje. Ko to najdeš, začneš drugače delovati tudi navzven. Če daš nasmeh, se ti energija prej ali slej vrne. Morda ne takoj, morda ne od istega človeka, ampak se. Sama nikoli nisem pričakovala, da me bodo drugi osrečili. Tudi kadar dajem ali pomagam, to delam zato, ker s tem polnim svoj notranji bazen sreče, ne zato, da bi kaj dobila nazaj.«

Mateja J. Potočnik

Srečna je v nepopolnosti

Vsa ta spoznanja so ji prinesle izkušnje. »Ko sem bila mlajša, je bila zunanja podoba zame veliko pomembnejša – kako sem oblečena, ali je vse popolno. Danes tega ne potrebujem več. Nočem več zapravljati energije za popolnost. Z leti se bolj poslušam. Oblečem se praktično, priložnosti primerno, predvsem pa je zame pomembno, da se dobro počutim v svoji koži. To pa pride, ko si notranje izpolnjen.« 

Danes jo osrečijo preproste stvari. »Da mi uspe uskladiti dan, poskrbeti za otroke, narediti nekaj zase. Ta občutek, da stvari tečejo, da sem mirna in zadovoljna, mi pomeni več kot to, da bi bilo vse popolno. Pravzaprav sem zadovoljna s tem, da nisem popolna.«

Prav to ima svoj čar. »Fejst ženska je tista, ki se dobro počuti v svojem telesu in se sprejema takšno, kot je. To pride z leti. Tudi utrujenost, razdraženost – vse to je del nas. In ko to sprejmeš, postane življenje lažje.« A kako ostati svoja? »Tako, da ohraniš stik s sabo – z intuicijo. Da se ne siliš v popolnost in ne pretiravaš z zahtevami do sebe. Neko ravnotežje v mejah normale je tisto, kar te drži. In zavedanje, da nisi center sveta, ampak del nečesa večjega. Ko to sprejmeš, pride tudi mir.«

Ko se barka zamaje

Da se lahko kaj hitro znajdemo v obdobju, ko um in telo ne zmoreta ostati v ravnovesju, se ji zdi povsem razumljivo. »Danes radi rečemo, da izgorimo – in to se res dogaja. Živimo v svetu, ki ga poganjajo tempo, pričakovanja, popolnost na družbenih omrežjih … Če si radoveden in želiš vse izkusiti, te to hitro potegne čez rob. Posebej ženske smo pod velikim pritiskom – da smo uspešne v karieri, dobre mame, prisotne doma. Vse to se nalaga in tu hitro pride do izgorelosti,« pokima Alenka, ki se skuša temu izogniti tako, da si vzame čas za tišino. »Za sprehode, za trenutke, ko se ustavim in si rečem: v redu je, kjer sem. Takrat se umirim, premislim o svoji poti, ljudeh, izkušnjah … in vedno znova ugotovim, da je največja vrednota to, da se ti nikamor ne mudi. Ta občutek, da si samo v trenutku, brez pritiska, kaj vse še moraš, je zame neka notranja energija, ki me spet postavi v ravnovesje.«

Mateja J. Potočnik

Pogled z vesolja

Svet se včasih zdi plitek – poln hitenja, besed in površnih vtisov. »Zdi se mi, da danes najprej vidimo zunanjo podobo. Za notranjo pa si moraš vzeti čas, in tega nam pogosto zmanjka. Hitro posegamo po raznih 'rešitvah', pozabimo pa, da bi se včasih samo ustavili in sprejeli stvari takšne, kot so. Velikokrat mislimo, da je vse v naši volji in nadzoru, a ni. Sama verjamem, da obstaja nekaj več – neka širša slika. Včasih si, ko imam težave, predstavljam, da gledam na svet iz vesolja. In takrat vidiš, kako majhni so v resnici naši problemi. Danes preveč govorimo, premalo pa smo zares prisotni. Samo biti z nekom, ga začutiti brez besed, je pogosto največ,« razmišlja mama skoraj odrasle hčerke Toje in najstnika Taja.

Da se je veliko naučila ravno od njiju, poudari, saj pri otrocih hitro ugotoviš, da ni pomembno, koliko veš ali kaj vse si prebral o vzgoji – pomembno je, da si prisoten, da otroka čutiš. »Ogromno mi pomeni povezanost. Ne všečki ali prisotnost na družbenih omrežjih, ampak tiha, iskrena bližina. To začutiš. In prav to intuicijo danes pogosto preslišimo. Gremo čezse, dokler nas telo ne ustavi. Takrat pa ugotoviš, kako zelo potrebujemo drug drugega – nekoga, ki je tam, ki te začuti. To se mi zdi ena največjih vrednot v življenju.«

Naučiš se, da ne boli več

Kot igralka je vajena pogledov in ocenjevanja. A to je ne določa. »Tega se skozi leta preprosto naučiš,« skomigne. Kako? »Umetniški poklici so zelo občutljivi – že zato, ker se kot igralec na neki način razgaljaš. In prav zaradi te občutljivosti te lahko mnenja drugih hitro zadenejo. Seveda pridejo tudi kritike, sploh kadar si bolj izpostavljen. Sama sem se morala naučiti, kako se od tega distancirati. Tisto, kar je dobronamerno in pozitivno, vzamem kot spodbudo. Vse drugo pa zavestno odložim – drugače bi se preveč obremenjevala. Je bil pa to proces,« prizna. Tudi kakšen prelomni trenutek? »Seveda, predvsem takrat, ko se pojavijo zgodbe ali zapisi, ki niso resnični. To boli. A prav takšne izkušnje te naučijo, da moraš postaviti mejo.«

Notranje bogastvo

Najin pogovor pogosto zaide k vrednotam. »Z leti je zame postalo najpomembnejše spoštovanje – do sebe in drugih. To je nekaj, kar se gradi počasi. Včasih že s tem, da znaš nekoga poslušati, poveš največ. Vedno bolj cenim iskrene, pozitivne ljudi – takšne, ki tudi v težkih situacijah iščejo rešitve. Prizemljenost mi je zelo blizu. Tudi sama rada poslušam – zanimajo me ljudje, njihove zgodbe, čustva. Iz tega veliko črpam,« se nasmehne.

Skozi leta se je naučila tudi umakniti od stvari, ki je ne bogatijo. »Od negativnih informacij, nepotrebnih obremenitev. Raje se vprašam, kaj lahko danes dobrega naredim. Blizu mi je tudi zavedanje, da preteklosti ne moremo spremeniti. Zato se mi zdi še toliko pomembneje, da smo prisotni tukaj in zdaj – v odnosih, pri ljudeh, ki jih imamo radi. Na koncu vse mine, ostanejo pa trenutki, ki smo jih zares živeli.«

Pisma z roba gozda

Alenka Tetičkovič trenutno igra v dramski predstavi za otroke Pisma z roba gozda, igrivi in poučni zgodbi, ki skozi svet živali odpira teme prijateljstva, sodelovanja in pomena komunikacije. V Lutkovnem gledališču Ljubljana predvsem igra dramske like v predstavah za otroke. Takšne predstave so danes izjemno dragocene, pravi. »Otrokom ponujajo nekaj, kar počasi izginja – prostor za domišljijo, igro in stik z drugim. Kadar jih gledam, vidim, da jih zgodba nagovori. Po predstavi si začnejo izmišljati svoje igre, zgodbe, vloge – in prav to je bistvo gledališča.« Dodaja, da s preprostimi zgodbami otrokom približujejo pomembne vrednote: »Govorimo o prijateljstvu, pomoči, o tem, da vsega ne moreš kupiti. To so stvari, ki jih v digitalnem svetu pogosto pogrešamo.« Prav zato vidi v gledališču posebno poslanstvo – ne le za najmlajše, temveč tudi za odrasle: »Tudi starši v teh zgodbah pogosto prepoznajo nekaj zelo resničnega.«

revija Jana