Shutterstock

Ženske živimo v svetu, ki za nas ni nevtralen in žal tudi ne vedno varen. »Po evropskih raziskavah je približno vsaka tretja ženska doživela fizično ali spolno nasilje, različne oblike nadlegovanja pa so še precej pogostejše – in večinoma ostanejo neprijavljene. To ni nekaj oddaljenega, to je realnost, ki jo ženske zelo dobro poznajo,« pravi Petra Čarman, učiteljica pristopa Empowerment Self Defense (ESD), ki letos v Slovenijo prinaša delavnice samoobrambe. Ta vključuje marsikaj, ne le to, da se znamo fizično obraniti pred napadom, poudarja.

Ženske njene delavnice obiskujejo iz najrazličnejših razlogov. Nekatere si želijo več samozavesti, druge veliko potujejo ali delajo v okoljih, kjer so v manjšini, tretje imajo za sabo izkušnjo, ki je niso nikoli zares predelale.

Zgodbe

Razvrednotene ženske vstajajo kot feniks iz pepela

Vzgojene, da ostanejo prijazne

Ob nadlegovanju se odgovornost še vedno zelo hitro prenese na žensko: zakaj ni šla stran, zakaj ni nič rekla, zakaj ni prej prepoznala, kaj se dogaja, opaža sogovornica. »Ženske so vzgojene, da ostanejo prijazne, ne ustvarjajo napetosti oziroma ne izpadejo težavne. In potem občutek, ki ga začutijo zelo jasno v telesu, zmanjšajo ali potisnejo stran.«

##PAIDBREAK##

Največji problem ni, da ženske ne bi prepoznale meje – naučene so, da o njej podvomijo. Da začne ženska jemati resno to, kar že sama v sebi ve, je prvi korak samoobrambe. »Da prepozna, kdaj zanjo nekaj ni v redu, in si dovoli na to tudi reagirati – ne šele, ko postane situacija očitno problematična. Prav tu se pokaže razlika med klasično samoobrambo in pristopom ESD. Gre za to, kako situacijo razumemo (razmišljaj), kako uporabimo glas (zavpij), kdaj se umaknemo (teci) in kako izkušnjo predelamo ter poiščemo podporo (povej). Ko se to zgodi, se spremeni ne samo to, kaj rečeš, ampak tudi kako stojiš, govoriš in koliko prostora si dovoliš zavzeti. To ni majhna stvar. To vpliva na odnose, delo, na vsakdanje situacije. Na to, ali greš čezse – ali pa ne.«

Ker nočeš izpasti nesramna, ostaneš dlje, kot bi želela

Udeleženke njenih delavnic na začetku pogosto pričakujejo, da se bodo učile, kaj narediti v primeru napada na ulici. »A jih veliko bolj nagovarjajo vsakdanje dogajanje. Na primer v službi. Nekdo redno daje neumestne pripombe. Ni dovolj očitno, da bi reagirala brez dvoma, je pa dovolj, da se začne kopičiti. In čez čas opaziš, da si bolj napeta, da izbiraš besede, se prilagajaš. Ali pa zmenek, na katerem nekdo ne sprejme prvega 'ne'. Ne gre za nekaj očitno nasilnega, ampak za vztrajanje, ki te potiska čez tvojo mejo. In ker nočeš izpasti nesramna, ostaneš dlje, kot bi si želela. Veliko žensk pride tudi s konkretnimi izkušnjami, ki so se zgodile zelo hitro.

Recimo dotik v javnem prostoru. Nekdo, ki gre mimo, se te neprimerno dotakne – in v tistem trenutku preprosto zmrzneš. Telo reagira, ampak ne tako, kot bi si pozneje želela. Ko je situacije konec, pride druga faza: 'Zakaj nisem nič rekla? Zakaj nisem reagirala?' Ta samokritika je zelo močna. Na delavnicah imajo ženske možnost takšne situacije ponovno odigrati, ne zato, da bi popravile reakcijo, ampak da razumejo, kaj se je zgodilo. Pogosto že to prinese veliko olajšanje – občutek, da niso naredile nič narobe, ampak so reagirale, kot so v tistem trenutku lahko. Skupno vsem tem situacijam je, da na prvi pogled ne delujejo velike. A se ponavljajo. In prav zato imajo učinek.«

Spremenimo jih lahko, ko začnemo razumeti svoje odzive brez obsojanja. Zakaj zmrznemo. Zakaj se prilagodimo. Šele potem lahko naredimo kaj drugače in ne nujno nekaj dramatičnega. »Včasih je dovolj to, da prej končaš pogovor. Ne razlagaš. Vztrajaš pri svojem. Veliko žensk pove, da se s tem ne spremeni samo njihov odziv, ampak tudi kako vstopajo v situacije. Bolj jasno. Z manj opravičevanja. In pogosto že to spremeni dinamiko.«

Osebni arhiv

Sama si je kriva? Pa kaj še! 

»Če dovoljkrat preslišiš svoj prvi občutek pri 'majhnih' stvareh, se začneš navajati, da ga ne jemlješ resno. Meja se počasi premika – najprej malo, potem vedno bolj. Ko pride do očitnejše situacije, se zgodi enako: namesto da bi bilo jasno, da je problem na drugi strani, se vprašanje spet obrne nate. Sem dala napačen signal? Sem pretiravala? Bi morala reagirati drugače? Ob tem pa obstaja še zelo trdovraten mit – da se take stvari dogajajo 'določenim' ženskam. Da je odvisno od tega, kako si oblečena, kako se obnašaš, ali si bila 'provokativna'.“ Izkušnje sogovornice kažejo ravno nasprotno.

»Delala sem z ženskami v zelo različnih kontekstih – med drugim z mirovnicami v Aziji. Budistična nuna s Šrilanke v poznih šestdesetih, oblečena v meniška oblačila, z obrito glavo, mi je povedala, da je bila kljub temu večkrat nadlegovana in celo skoraj posiljena. Podobno so poročale ženske v Indoneziji, ki nosijo hidžab. To zelo jasno pokaže, da problem ni v tem, kakšna je ženska – problem je v tem, kaj si nekdo drug dovoli. Treba pa je povedati tudi, da včasih ne gre za nerazumevanje. Nekateri ljudje zelo dobro zaznajo, kje je meja – in jo zavestno preizkušajo. In dokler naletijo na toleranco, bodo šli še korak dlje. Dokler je takšno vedenje zapakirano kot šala, kompliment ali 'tak pač sem', ostaja normalizirano. In odgovornost se vedno znova vrača na žensko: bo reagirala, bo dovolj jasna, bo znala postaviti mejo. To je izčrpavajoče.«

Končno si dovolijo uporabiti glas

»Veliko žensk bo brez pomisleka zaščitilo druge – otroka, prijateljico, nekoga, ki je v nevarnosti. Ko pa gre zanje, postane precej težje. Kot da lastna meja nima enake teže kot meja nekoga drugega. A ne gre samo za individualno samozavest. Gre za širši kulturni vzorec, kjer se ženske zelo hitro naučijo, da morajo najprej preveriti sebe – še preden sploh reagirajo na obnašanje nekoga drugega.« Prav to je razlog, zakaj je lahko ženski v situaciji, ko bi bilo to nujno, težko zavpiti. »V tistem trenutku se srečata dva impulza. Telo reče 'ne', socializacija pa 'bodi v redu'. Zato 'ne' ni samo odločitev. Je prelom. Pomeni, da tvegaš, da bo druga oseba užaljena, da bo pritiskala naprej in bo situacija postala neprijetna. Ženske to zelo dobro vedo. Na delavnicah ne postanejo bolj glasne ali agresivne, ampak si sploh dovolijo uporabiti glas. 'Ne' postane možnost, ne pa zadnja, skoraj nedostopna reakcija. In ko se to zgodi, se pogosto spremeni tudi druga stran. Ne vedno, ampak veliko pogosteje, kot bi mislili.«

Osnove samoobrambe

Kako naj torej reagiramo, če se znajdemo v situaciji, ko se je treba braniti? »Tedaj je najpomembneje, da si stvari čim bolj poenostavimo. Ko pride do neprijetnega dogodka, nimamo časa razmišljati o pravem odzivu. Prvi korak je zelo preprost: kratek in jasen stavek: ne, ne želim tega, ali nehaj. Brez dolgih razlag. V takem trenutku jasnost pomaga, ker zmanjša prostor, da bi drugi začel prepričevati ali obračati situacijo. Druga stvar je, da si dovolimo situacijo za trenutek ustaviti. Lahko že z majhnim premikom: da se zravnamo, naredimo korak nazaj ali pogledamo sogovornika. Že to pogosto spremeni dinamiko. Pomembno je tudi ponavljanje. Velikokrat prvi ne ni dovolj. Ljudje včasih preverjajo meje. Če pa ostanemo pri istem sporočilu in ga mirno ponovimo, pokažemo, da mislimo resno. Pri tem igrata veliko vlogo glas in drža.
Ne zato, da bi delovale agresivno, ampak ker nam pomagata, da ostanemo bolj zbrane.

Ko stojimo stabilno in govorimo jasno, se to čuti tudi navzven. Zelo pomembno pa je tudi to: naš cilj ni 'zmagati', ampak priti na varno. Če imamo možnost, je umik vedno dobra izbira. Včasih že to, da se fizično oddaljimo, naredi največjo razliko. Tudi na delavnicah veliko vadimo prav to – kako si ustvariti trenutek, da lahko odideš. Veliko žensk misli, da morajo najprej imeti samozavest, da bodo lahko reagirale. V praksi pa pogosto velja obratno – prav skozi takšne izkušnje se začne graditi samozavest. Telo si zapomni, da smo znale nekaj narediti. In morda še najpomembnejše: ni treba čakati, da situacija postane resna.
Veliko lažje je reagirati že takrat, ko prvič začutimo, da za nas nekaj ni v redu.«

Ko beg ni več mogoč

Petra Čarman: »Če pride do fizičnega stika, se stvari zelo poenostavijo. Takrat ni časa za tehnike, kot si jih predstavljamo iz filmov ali športa. Telo reagira hitro, pogosto precej surovo. Ključ je odločitev, da reagiraš. Cilj je zelo jasen: ustvariti dovolj prostora, da se lahko umakneš. Zato delamo z osnovnimi, robustnimi gibi: udarec s spodnjim delom dlani v obraz (nos), brca v mednožje ali trebuh, komolec nazaj, če je nekdo zelo blizu ali za tabo; če si na tleh, uporabiš noge, da ustvariš razdaljo. Nič zapletenega. Ena reakcija, dovolj odločna, da preseneti. Nato takoj umik. Pomembno pa je razbiti velik mit: fizična samoobramba ni boj. Če pride do tega, je to že zadnja faza. Bistvo je, da si dovoliš reagirati dovolj zgodaj, da do tega sploh ne pride. Na delavnicah ženske pogosto prvič izkusijo nekaj zelo konkretnega: da imajo moč, da lahko udarijo, da njihov glas nekaj spremeni – v sebi, v drugih in v situaciji. Prav to ustvari spremembo. Ne samo v skrajnih situacijah, temveč že prej – v tem, kako stojijo, kako rečejo ne, kako hitro reagirajo.«

Vadite reči ne – ampak ne šele takrat, ko gre zares

Če bi morala izpostaviti eno stvar, ki jo lahko ženske začnejo vaditi takoj, bi rekla: vadite reči 'ne' – ampak ne šele takrat, ko gre zares, svetuje sogovornica. »Večina žensk čaka na pravi trenutek. Problem je, da telo takrat pogosto že reagira avtomatsko – z zamrznitvijo, umikom ali prilagajanjem. Zato je veliko bolj smiselno, da se ta odziv začne graditi prej, v vsakdanjih odnosih. S prijatelji, partnerjem, v družini. Tam, kjer je prostor za to, da preizkusiš, kako jasno nekaj zavrniti in pri tem tudi ostati. Na začetku je lahko presenetljivo neprijetno. Ne zato, ker bi bil 'ne' napačen, ampak ker gre proti zelo globoko naučenemu vzorcu, da je treba stvari zgladiti, razložiti, omiliti. Prav s tem, ko začneš besedo uporabljati v varnem okolju, postane bolj dostopna tudi takrat, ko jo res potrebuješ.«

Petra Čarman je po izobrazbi socialna psihologinja, v preteklosti se je ukvarjala s področjem varnosti in delala z aktivisti, predvsem v Aziji. Treniranje borilnih veščin ji je dalo disciplino in občutek moči, toda hkrati je videla, da resnični dogodki niso  predvidljivi ali »tehnični«. V njih je ogromno pritiska, dvoma. In prav zaradi tega se največkrat zalomi, pravi. Kar jo je začelo res zanimati, ni bilo več vprašanje, kako udariti, ampak zakaj včasih ne reagiramo, tudi če čutimo, da nekaj ni v redu.