Ko se sovraštvo vrača: zakaj moramo govoriti o Auschwitzu
Kaj je bil Auschwitz in zakaj se ga moramo zmeraj znova spominjati?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
27. januarja 1945 je Rdeča armada osvobodila taborišče Auschwitz na Poljskem, letos je torej minilo 81 let, kar ni nobena okrogla obletnica, ob katerih so spominske prireditve še posebej slovesne. A je bilo ob tej priložnosti toliko zapisov, dokumentarcev, razstav o holokavstu in komemoracij kot še nikoli. Ali zato, ker nas vznemirjata rastoči antisemitizem in vprašanje, zakaj se znova bohoti? Še precej bolj nas skrbijo današnji avtokratski voditelji, ki taborišča za emigrante in politične zapornike, čeprav za zdaj brez plinskih celic, že imajo … Kaj je bil Auschwitz in zakaj se ga moramo zmeraj znova spominjati?
Naj začnem z eno najlepših zgodb o človečnosti, ki jo na Goriškem pripovedujejo že tretji, četrti generaciji. V eni od domačij so imeli partizani bunker tako skrit, da ga ni bilo mogoče najti, vhod je bil namreč pod zakurjenim štedilnikom. Italijanski vojaki so vedeli, da tam nekje je skrivališče, pridrli so na domačijo, odrasle pretepali s puškinimi kopiti, otrokom ponujali bombone, da bi izdali, toda izvedeli niso ničesar.
Ker niso v hiši nič odkrili, so se spravili na senik, od koder so malo prej pobegnili partizani, in eden od domačih je z grozo opazil značilno partizansko kapo, ki jo je nekdo v naglici izgubil. Ko je eden od vojakov zagledal kapo, se ji je počasi ritenski približal in jo vtaknil v žep, da je drugi niso opazili. Tako je številčni družini, ki je podpirala partizane, rešil življenje. Po vojni je bil v krajih blizu meje karabinjer, in ko se je srečeval s člani slovenske družine, ki ji je med vojno rešil življenje, so si pokimali – in to je bilo vse.
Ko so vojne zločince na različnih sodnih procesih spraševali o njihovi osebni odgovornosti in krivdi, so se vsi po vrsti izgovarjali, da so samo izpolnjevali ukaze. Tudi italijanski vojak, ki je skril partizansko kapo, bi lahko ravnal, kot so mu ukazali, pa ni.
Auschwitz
Nacisti so največje uničevalno taborišče ustanovili v začetku leta 1940 na Poljskem, ker je bilo tam največ Judov; namenjeno je bilo »dokončni rešitvi judovskega vprašanja«, med več kot 1,1 milijona žrtev je bilo 90 odstotkov Judov. Že prej so pokončali na tisoče Judov v Litvi in na Nizozemskem, še danes ni povsem razčiščeno, kakšno vlogo so imeli pri tem domačini.
Res je, da so prebivalci okupiranih ozemelj mnogim judovskim družinam pomagali zbežati ali pa so ji skrivali, prav tako pa je tudi res, da so jih izdajali in pomagali loviti. Ne le zato, ker so se bali nacistov, ampak ker so imeli od tega tudi koristi. Selili so se v judovske hiše, zaplenili njihovo premoženje, prevzeli njihove trgovine in tovarne …
A vrnimo se v Auschwitz, sestavljen iz nekaj taborišč in štirih krematorijev s plinskimi celicami, ki so sprejele po 2.500 ljudi hkrati.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 6, 10. februar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
