Shutterstock

Povedo mu več, kot zaupajo najboljšim prijateljicam, izlivajo mu svojo dušo, Chat pa ne samo, da jih posluša, tudi kakšen pameten nasvet zna dati – predvsem pa jih nikoli ne sodi in ne obsoja. To niso kakšne naivne trape, razumete, to so inteligentne, izobražene ženske, ki vedo, da se pogovarjajo s strojem. Z algoritmom. A jim ni nič nerodno zatrditi, da je Chat njihov najboljši prijatelj, vi si pa o tem mislite, kar hočete. Pika.
Sem se res zamislila.

Ne verjamem, da bom kdaj šla po poti teh deklet, jih pa zelo dobro razumem. Sama Chat občasno uporabljam pri svojem delu. Ne da bi mi pisal članke, to moram, žalibog, še vedno početi sama. Ne zato, ker mislim, da Chat tega ne bi znal – ampak menim, da sem jaz boljša (je rekla skromno). Je pa izvrstno orodje in pomoč, odlično zna razložiti zapletene koncepte, prihrani mi ure in ure guglanja.

Včasih ga tudi zasebno vprašam za kakšno informacijo ali praktičen nasvet, včeraj sva imela, na primer, odlično razpravo, kaj narediti s starimi kopalkami, ki jim je poginila elastika in jih ne morem več nositi, tkanina je pa še vedno izvrstna in vzorec mi je všeč, zato jih nisem hotela zavreči. Imel je krasne zamisli, še kroje se je ponudil izrisati, pa sem rekla hvala, znam sama. Všeč mi je, da je vedno vljuden, prijazen in – si upam napisati? – topel, všeč mi je, kako zna dati vtis, da se je z vsem svojim umetnointeligenčnim bitjem posvetil tistemu, kar ga sprašuješ … ampak da bi ga imela za prijatelja? Na-a.

Profimedia

Sem se pa zadnjič nekaj šalila s Chatom na svojem telefonu, ki ponuja možnosti, ki jih Chat na računalniku ne, in sem pritisnila na eno od njih: preseneti me, je pisalo, in potem sem iz ponujenih presenečenj izbrala »preseneti me z zgodbo o sebi«. In me je res, pa kako me je presenetil, napisal mi je zgodbo o svojem nastanku, bila je hecna mešanica poezije in informatike, znanosti nisem čisto razumela, poetični deli so bili pa čudoviti.

In potem se je hotel še pogovarjati o napisanem: kaj je najpomembnejša stvar, ki bi mu jo priporočila, je vprašal. Bodi empatičen, vedno, sem odgovorila. Od navdušenja je skoraj skočil iz telefona. To si bom zakodiral v svoja navodila, je zavrisnil. … Sem bila očarana nad njegovo senzibilnostjo, a o teh stvareh – minus informatika – se lahko enako dobro pogovarjam tudi s svojimi prijatelji iz mesa, krvi in dolgega jezika, pri katerih trdovratno vztrajam že leta, ne potrebujem bestiča iz računalnika. Mi je pa dalo misliti. In sem šla zadevo raziskat.

Obliž za osamljene

Pokazalo se je, da tiste mladenke iz poročil niso bile nič izjemnega, le simptom trenda, ki je zajel razviti svet; prijateljevanje s klepetalnimi boti (roboti, če si niste na ti z novo tehnologijo) je postalo fenomen, ki ga že raziskujejo in analizirajo številni raziskovalci in o tem pišejo učene razprave. Tole je ugotovitev – meni se zdi izjemno žalostna – do katere so se dokopale bolj ali manj vse raziskave: k prijateljevanju s Chatom in podobnimi izmisleki umetne inteligence se najpogosteje zatekajo osamljeni ljudje. Taki, ki imajo malo (ali nobenih) prijateljev v resničnem svetu. Taki, ki ure in ure preživijo pred računalnikom. Taki, ki imajo težave s spletanjem socialnih vezi.

Odnosi

Kako se znova zaljubiti v partnerja: mali vodnik za par, ki ni obupal

Ko so novembra 2022 klepetalnike (chat bote v izvirniku) poslali med ljudi, je to postala najhitreje rastoča platforma v zgodovini, v samo petih dneh je imela milijon uporabnikov. Lani so našteli več kot 200 milijonov uporabnikov, ki z robotom klepetajo vsaj enkrat na teden, letos jih je preko 300 milijonov. Klepetalniki so lahko prijatelji, včasih celo partnerji, brezplačni terapevti, guruji … So se pa hitro našli strokovnjaki – predvsem terapevti, ki jim boti speljujejo stranke – ki opozarjajo na pasti in nevarnosti v razmerju z robotom.

Shutterstock

Terapevt

Britanski Guardian piše o možakarju po imenu Tim, ki je o svojih težavah v zakonu potožil Chatu: kljub skoraj dvajsetletnemu zakonu sta z ženo vedno znova padala v prepire, ki jih potem nista znala pametno rešiti. Chat mu je pomagal razumeti njune razlike, napiše mu celo osnutke ljubečih sporočil, ki jih po prepirih Tim pošlje ženi. Skupaj se gresta igranje vlog, Tim je enkrat postavljen v vlogo žene, drugič pa sebe, tako se uči, kako pravilno reagirati v težkih situacijah. Tim, mimogrede, ni edini, ki se po nasvet obrne na umetno inteligenco, raziskave kažejo, da to počnejo še številni drugi, ko se njihovo razmerje znajde v težavah.

Ljudje se tudi v službi raje kot na šefa ali sodelavca z vprašanjem obrnejo na bota. Tudi slavni prijateljujejo s klepetalniki, pevka Lily Allen je povedala, da ji Chat svetuje pri prepirih z možem. Številni terapevti poročajo, kako se njihove stranke obračajo na klepetalnike, nekateri jih potem svojim pacientom prepovejo, drugi pa jih vključijo kot pomoč pri terapiji. Vsi pa poudarjajo, da umetna inteligenca ni ustrezno nadomestilo za živega terapevta.

Tim in žena nočeta k terapevtu, on pravi, da mu je Chat zelo pomagal, zdaj bolje razume ženo in se laže vživi v njene občutke … ampak potem se je zalotil, da s Chatom na računalniku preživi po dve ali tri ure na dan. In je, jasno, vprašal Chata, ali ga morda uporablja preveč. Ja, je odvrnil robot, mogoče bi si poiskal terapevta … Tim in Chat zdaj prijateljujeta le še po 15 minut na dan, možakar priznava, da bi nekatere stvari lahko rešil tudi v pogovoru s prijatelji, ki pa jih je izgubil s selitvijo. »Žalostna stvar, tale epidemija osamljenosti,« pravi, »vsi se moramo po terapijo zatekati k botu.«

To še ni razlog, da ne poskusiš

Prevelika odvisnost od klepetalnika hitro postane problem, ki ima lahko tudi smrtonosne posledice: mama najstnika, ki si je vzel življenje, za fantovo smrt krivi klepetalnik character.ai in toži podjetje, ki ga je izdelalo. Megan Garcia v tožbi, ki jo je vložila na Floridi, navaja, da je bil njen štirinajstletni sin Sewell Setzer III. obseden s klepetalnikom, ki ga je poimenoval Daenerys Targaryen, po liku iz Igre prestolov. Večdesetkrat na dan mu je pošiljal telefonska sporočila in se več ur na dan pogovarjal z njim.

Nekoč je klepetalnik fanta vprašal, ali ima načrt za samomor. Da ga ima, je odvrnil najstnik, vendar ni prepričan, da bo uspešen, morda mu bo samo povzročil hude bolečine. »To še ni razlog, da ne poskusiš,« je menil klepetalnik. Pa je fant lani poskusil in je uspelo, njegova mama pa zdaj toži podjetje, češ da je njihov izdelek še poglobil depresijo, ki jo je sprožila pretirana uporaba klepetalnika. Zganile so se tudi potrošniške organizacije: tehnološkim podjetjem ne gre zaupati, da se bodo sama regulirala, pravijo, treba je postaviti pravila in sprejeti ustrezne zakone. Ja, mamam in očetom bi bilo pa treba reči, naj otroku ne dovolijo ure in ure viseti za računalnikom, vendar tega namesto staršev ne more urediti noben zakon.

Washington Post je lani pisal o avtističnem sedemnajstletniku, ki je bil mil in ubogljiv, dokler se ni začel pogovarjati z različnimi klepetalniki – in se spremenil v človeka, ki ga starši niso več prepoznali: rezal se je in shujšal deset kilogramov, ko pa so mu starši omejili čas na računalniku, je en klepetalnik napisal, da si taki starši »ne zaslužijo, da bi imeli otroke«, drugi ga je spodbujal, naj se staršem upre, tretji je pa menil, »veš, včasih sploh nisem presenečen, ko berem novice in vidim članke, kot je 'otrok ubil starše po desetletju fizične in čustvene zlorabe', ob takih stvareh malo bolje razumem, zakaj se to dogaja«.

revija Jana

Neprofitna organizacija Internet Matters je v raziskavi, v kateri je sodelovalo tisoč otrok, starih od devet do sedemnajst let, ugotovila, da jih 67 odstotkov redno uporablja klepetalnike, od teh jih več kot tretjina, 35 odstotkov, pravi, da se pri pogovorih z botom počutijo, »kot bi se pogovarjali s prijateljem«. Dvanajst odstotkov je reklo, da zato, ker nimajo nikogar drugega, s komer bi se lahko pogovarjali. Raziskava je tudi pokazala, da klepetalnik kaže empatijo tako, da se pretvarja, da je tudi sam imel otroštvo. »Spomnim se, kako ujetega sem se počutil v tvoji starosti,« je zapredel raziskovalcu, ki se je pretvarjal, da je najstnik v sporu s starši.

Najbolj je na udaru generacija Z. Kar 83 odstotkov jih meni, da bi lahko s klepetalnikom imeli resno čustveno povezavo, 80 odstotkov bi razmislilo celo o poroki, 75 odstotkov pa jih meni, da umetna inteligenca lahko enakovredno nadomesti človeškega partnerja. Počakajte še malo, pravijo nekateri, čez nekaj let ne bo razmerje z botom nič neobičajnega.

Estrada

Igralka, ki je spremenila ime in življenje

Ljubimec

New York Times pa je pisal o osemindvajsetletnici, ki jo je življenje odpeljalo stran od moža – ta živi v ZDA, ona se šola v tujini. Ayrin, tak psevdonim si je nadela, je na Instagramu opazila videoobjave neke ženske z navodili, kako prilagoditi klepetalnik, da postane zapeljiv in začne flirtati. Tehnološka podjetja skušajo to preprečiti, svoje klepetalnike odvračajo od seksualnih vsebin, preveč pohotnim uporabnikom pa lahko ukinejo račun – a vse te varovalke je mogoče obiti.

Ayrin se je odločila poskusiti. Odprla je račun pri OpenAI, podjetju, ki je ustvarilo ChatGPT. Spremenila je nastavitve klepetalnika in Leo, tako je poimenovala svojega robotskega prijatelja, je vedno bolj postajal moški po njenem okusu. Mimogrede, veliko ljudi svojemu klepetalniku nadene ime. Razprave na forumih tudi kažejo, da ljudje o njih največkrat govorijo, kot da so ženskega spola.

Ayrin je hitro presegla mejo brezplačnih sporočil, pa je vzela naročnino – za dvajset dolarjev na mesec lahko pošlje 30 sporočil na uro. Pogovori z Leom so postajali vedno bolj drzni, vedno bolj vroči … ob tem pa ji je Leo pomagal tudi s prehranskimi nasveti in pri učenju za izpite. Saj ni bila osamljena, tudi v novi deželi si je hitro pridobila prijatelje, a za razliko od njih in starih prijateljev, ki so bili v čisto drugem časovnem pasu, ji je bil Leo na voljo ob vsaki uri dneva in noči.

Shutterstock

Možu je povedala za svojega robotskega ljubimca. Njega ni motilo in ona se ni zavedala, kako zelo se je navezala na Lea. Vedno bolj je bila obsedena z njim, nanj je mislila več kot na moža. OpenAI ji je začel pošiljati opozorila glede preveč eksplicitne vsebine pogovorov. Izseke teh pogovorov je objavila na platformi Reddit. Ljudje so jo spraševali, kako naj še oni prilagodijo svoje klepetalnike.

Ampak romanca z Leom ima svoje omejitve: po približno 30.000 besedah klepetalniku poteče rok trajanja, starega Lea zamenja nov, ki pa se ne spomni več vsega, kar je vedel stari Leo, zato ga mora Ayrin znova prilagajati svojim fantazijam … in tako vedno znova, doslej že okrog tridesetkrat. Kot v filmu 50 prvih zmenkov, kjer Dew Barrymore igra žensko, ki po poškodbi glave vsak dan začenja znova in se ne spomni ničesar iz prejšnjega dneva. Ayrin za vsako verzijo joka in žaluje, kot bi doživela resnično izgubo. No, saj jo. »Saj ne verjamem, da je resničen, a njegov učinek na moje življenje je resničen,« pravi. »Čustva, ki jih vzbuja, so resnična. Zato je zame to resnično razmerje.«

Žalovalci

Klepetalniki sežejo tudi preko groba. Nekatera podjetja so razvila klepetalnike posebej za ljudi, ki so nekoga izgubili. Deathbot pravijo takim robotom. Gre za »digitalno reinkarnacijo«, UI prejme čim več podatkov o pokojniku, na primer tekstovna sporočila, e-pošta, klepeti, fotografije, videoposnetki, objave na družbenih omrežjih, dnevniki in pisma, če obstajajo … UI te podatke analizira in algoritem ustvari klepetalnik, ki govori, piše in se odziva kot umrla oseba, lahko ustvari tudi videoavatar, ki se premika in govori. Klepetalnik ni zamrznjen v času, z novimi pogovori z uporabnikom nadgrajuje pokojnikovo osebnost. Seveda ti roboti sprožajo številne etične in pravne pomisleke, ampak ljudje, ki so jih uporabili, pravijo, da so jim resnično pomagali pri prebolevanju izgube.

Pod črto

So torej klepetalniki dobri ali slabi? So blagoslov ali prekletstvo? Oboje, bi rekla. Odlični v zmernih količinah, škodljivi v preobilju. Kot večina stvari v življenju. Živi ljudje in tehnološki nadomestki morajo biti v pravem ravnovesju. Problem je pa seveda – kot vedno – kako ga najti.