Mateja J. Potočnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Po uradnih podatkih izpred dveh let je 47 odstotkov medu na evropskem trgu ponarejenih. To pomeni, da s takim izdelkom, ki bi ga morali poimenovati sirup, ne zaužijete prav nič koristnega: le ogromno sladkorja, vode, aromatične spojine, izvlečke in za «nagrado« še kakšno težko kovino. Zakaj takšnih goljufij, škodljivih ne samo za naše zdravje, ampak tudi za čebelarstvo, čebele in kmetijstvo, ne preprečimo? Ker nimamo ustreznih znanstvenih metod, inšpekcijskih nadzorov, mejnih kontrol.

Slovenija

Spoznajte 95-letnega čebelarja, brata Ivana Krambergerja

Glavna težava je, da v Evropi nimamo referenčnega laboratorija za med. Brez njega je težko preverjati situacijo na trgu. O tem, da se Evropa ne zgane odločneje, je želel na nedavnem forumu ob svetovnem dnevu čebel v posebnem nastopu govoriti dr. Nik Lupše iz Čebelarske zveze Slovenije, pa so ga umaknili z izgovorom o pomanjkanju časa. Sicer naj bi imel možnost o tem spregovoriti na okrogli mizi, vendar se tako pomembna tema ne bi smela izgubiti zgolj v eni izmed debat.

Tudi sam čebelar je po izobrazbi in raziskovalnih izkušnjah evolucijski biolog (magistriral je na Irskem, doktoriral na Češkem), na Čebelarski zvezi Slovenije pa je svetovalec za varno hrano pri javni svetovalni službi v čebelarstvu; je tudi vodja znanstvenih odborov pri Evropski čebelarski zvezi in član platforme za med, ki jo je pred dvema letoma ustanovila Evropska komisija. To je posvetovalno telo za reševanje problematike ponarejenega medu.

Shutterstock

Dve leti razprav in nič ukrepov

 In kakšni ukrepi so bili v teh dveh letih na vrhu EU sprejeti za zaščito evropskega medu in čebelarstva? »Nič, pogovarjamo se. Razpravljamo. Na našem četrtem sestanku v začetku maja je bilo 90 udeležencev – od znanstvenikov, čebelarjev do podjetij s čebelarsko opremo in trgovcev z medom, kar pomeni veliko različnih lobijev, pritiskov, interesov. Zato je konsenz tako zelo težko doseči,« pove Lupše.

Udeleženci se na teh sestankih pogovarjajo od jutra do večera, nizajo pravilne poteze, na koncu bi torej morali predlagati rešitve, politiki pa bi jih nato udejanjili. A to se ne zgodi, ker se tudi znanstveniki ne morejo poenotiti. Za to, da bi lahko učinkovito preverjali, ali je med res med, bi potrebovali evropski referenčni laboratorij z akreditiranimi metodami, ki bi veljale po vsej Evropi. »V primeru, da bi analiza vzorca medu pokazala ponaredek, bi se tak izdelek izločilo iz prometa. Če bi se izvozniki tega izdelka pritožili, je postopek ponovljiv, rezultat pa pravno zavezujoč. Ker takega laboratorija nimamo, so lahko delegirani nacionalni laboratoriji po vsej Evropi – ti pa so zasebni in imajo lahko svoje interese, poleg tega ima lahko vsak laboratorij svojo metodo.

Zgodbe

Boštjan in Anton Noč: Ljubezen do čebel imava v genih – in srcih

In kaj se dogaja? Največ, kar se lahko tistim medom, za katere sumimo, da so ponarejeni, zgodi, je oznaka 'ne ustrezajo pričakovanjem'. To pomeni, da vseeno pridejo na prodajne police. Če jih inšpekcijske službe zavrnejo, češ da ne ustrezajo standardom, imajo uvozniki v primeru pritožbe na sodišču prepričljiv argument: rezultati analize niso ponovljivi. Tako pošljejo vzorec v drug laboratorij z drugo metodo in dobijo malce drugačen rezultat. In pade prepoved o prodaji v vodo, ker analiza ni ponovljiva. Zato potrebujemo en laboratorij in pravno zavezujoče ugotovitve.«

Med je namreč kompleksno živilo, saj je odvisen od čebel, narave, paše, cvetnega prahu, rastlin; letošnji cvetlični med ne bo enak lanskemu. »Moj med bo drugačen od tistega, ki ga je neki drug čebelar pridelal samo nekaj metrov stran,« razloži biolog.

Če bomo še čakali, bo prepozno

Zdaj torej politika, od katere pričakujemo jasne ukrepe – da zaščiti potrošnikovo zdravje; da nečesa, kar ni med, tako ne poimenuje – čaka na poenotenje znanstvenikov. Lupše je do takega čakanja izjemno kritičen. »Res je, da znanost potrebuje čas, a na tem področju smo v znanosti nekaj že dosegli, in če bomo na neskončno dodatnih novih vzorcev medu čakali še deset let, bo dotlej trg medu propadel. Rešitev potrebujemo zdaj!«

Meni, da bi se morali odločiti za vzpostavitev referenčnega laboratorija, za ustanovitev katerega imamo zakonsko podlago že od leta 2018, in nato dopolnjevati metode. Ne pa čakati na idealne pogoje. »Znanost tako in tako vedno zaostaja za goljufi – tako kot v športu doping, na primer. Ampak mi zdaj sploh ne sledimo goljufom, dajemo jim leta in leta prednosti!

Gre namreč za ogromne količine sirupa, ponarejenega medu, ki prihaja v Evropo. Evropejci nismo samooskrbni z medom (tudi Slovenci ne – pride letina, ko dosežemo 80-odstotno preskrbo, in nato letina z zgolj 20-odstotno), primanjkuje nam 150.000 ton medu na leto. Dobimo ga z uvozom in ta med – četudi je pristen – izriva naše čebelarje in panoga tone. Po predvidevanjih bo trgovinski sporazum Mercosur na evropskem trgu omogočil 45.000 ton medu iz Južne Amerike. Zdaj pa pomislite, koliko naših čebelarjev bi lahko izgubilo svoj posel, koliko čebeljih družin propadlo?«

Vzemite usodo v svoje roke

 Uvožen med stane dva evra na liter, medtem ko je strošek čebelarja na kilogram medu v Evropi med 8 in 12 evrov. V Sloveniji je priporočena cena medu 15 evrov za liter, uvožen med pa lahko kupite za tri ali štiri evre. »To verjetno ni med, kajne? Ponarejen med ni samo mešanica sladkorja in vode, v njem so aromatične spojine, izvlečki, morda še težke kovine. Gre za zahtevne tehnološke procese, za tovarne ponaredkov medu.« Tak izdelek bi torej pravilneje poimenovali sirup, podoben medu. Običajen potrošnik ponarejenega medu ne more prepoznati, saj je tako po videzu, vonju kot teksturi zelo podoben medu. Ne obstaja nobena domača metoda, ki bi nam prevaro pomagala razkriti.  

Ljudje

Mali čebelarki Tia in Stella nosita čebele v duši

Zato dr. Lupše opozarja na edino rešitev, ki nam trenutno ostaja: »Kupujte lokalno pridelan med. Kupite ga pri najbližjem čebelarju. Po navadi vsak od nas pozna kakšnega, poznate njegove čebele, način dela.« Tudi če boste kupili med na kateri od stojnic na naših tržnicah, boste slovenski med prepoznali po tipičnih podobah, etiketah, naši čebelarji imajo na kozarcih serijsko številko, lahko so tudi v različnih shemah (npr. slovenski med z zaščiteno geografsko označbo), ki nakazujejo višjo kakovost. »Srečni smo lahko, da imamo ogromno čebelarjev, ki večino medu prodajo na domu (80–90 odstotkov), v Nemčiji je ravno obratno: na domu prodajo zgolj 20 odstotkov medu, 80 odstotkov ga tamkajšnji potrošnik kupi v veleblagovnicah, kar je okno v potencialne goljufije.«

Četudi ne gre za ponaredek, bi nas pri uvoženem medu moralo zanimati, kakšni so standardi pridelave medu izven EU (higienske navade, uporaba pesticidov). V Evropi so antibiotiki v čebelarstvu prepovedani.

revija Jana

Pralnice medu

Komu koristi toliko ponaredkov? Proizvajalcem teh sirupov z ogromnimi proizvodnimi obrati. Tako kitajski k nam prihaja s »pranjem medu« v Južni Ameriki in Ukrajini, ki sta za ponaredke vstopna vrata za Evropo. »Iz Ukrajine v Evropo na leto uvozimo 50.000 ton medu; oni prodajo 30.000 ton medu več, kot ga proizvedejo. Že to je sumljivo. In ogromno je še takih držav. Argentina je ogromna pridelovalka medu in ga v Evropo pošilja po ekstremno nizkih cenah, manj kot dva evra za liter. Pri njih pa je dražji kot pri nas, 20 ali 25 evrov za liter.

V njihovih državah velja med za visoko kakovostno živilo, predvsem za srednje in višje sloje. Zakaj bi njihovi čebelarji, ki doma lahko prodajo med za tak znesek, tega izvažali pod ceno? Verjetno to ni med. Predvidevamo, da k njim pride iz Kitajske, saj se vmes spremenijo dokumenti. Politika zatrjuje, da dokumentacija sledi izdelku od izvora do potrošnika, ampak dokumentacija je podvržena spreminjanju: sod medu iz Kitajske pride do Ukrajine, Turčije, Južne Amerike, kjer se med zmeša, ob čemer se dokumenti spremenijo in zabeležena lokacija izvoza je država, kjer se je izvršilo mešanje medu. Tudi znotraj Evrope imamo članice, ki z medom precej trgujejo – poceni med prihaja v druge evropske članice tudi iz Nemčije. Nemški kolega mi je povedal, da bi morali Nemci za med plačevati 30 evrov na liter, pa ga lahko izvažajo tudi za dva evra. To je zelo podobno kitajski ceni. Pokažite mi čebelarja v Sloveniji, ki bi imel z medom deset evrov stroškov, pa bi ga prodajal za dva evra!«

Kaj nujno potrebujemo

1.     Evropski referenčni laboratorij

2.     Mejne kontrole, s katerimi bomo prevarante ustavili že ob uvozu. »Med je opredeljen kot živilo z nizkim tveganjem za zdravje, zato preverjajo le dokumente (ti so v državah, kjer se med »opere«, spremenjeni) in opravljajo mikrobiološke preverbe. Ponaredki tako preverbo prestanejo brez težav, saj nadzor ne preverja, ali je med res med ali ponaredek.«

Med ne more biti poceni

Liter domačega medu ne more stati tri evre. Da ne bodo zdaj ponarejevalci zviševali cen in dodatno zaslužili, opozarjamo, da visoka cena vseeno ni dokaz, da je med pristen! S tem ko kupite med pri lokalnem čebelarju in ga plačate po pošteni ceni, pokažete, da cenite njegovo delo. Tako prispevate tudi k ohranjanju čebelarstva, čebel, skrbite za zdravje in naravo, saj je čebelarstvo opraševalni servis, čebele pa vitalnega pomena za poljedelstvo.

Novice

Na Kozjanskem domuje družina, ki živi za čebele

Od 14. junija obvezno označevanje porekla

Na predlog Slovenije je Evropa sprejela ukrep o obveznem označevanju porekla medu, ki stopi v veljavo 14. junija letos. Tako na kozarcih medu ne bo več pisalo »med iz EU ali izven EU«, temveč bo navedeno poreklo po državah in v odstotkih (npr. 20-odstotkov iz Ukrajine, 20-odstotkov iz Nemčije ...). To je sicer korak v pravo smer, a dr. Lupše opozarja, da trenutno ne obstaja znanstvena metoda, ki bi lahko potrdila zanesljivost tako navedenih odstotkov, hkrati pa se dejanski geografski izvor pogosto zabriše, bodisi s spreminjanjem dokumentacije ali pa z ultrafiltracijo cvetnega prahu.

Slovenija, čebelarska velesila

Po sestankih in kongresih je opaziti, da Sloveniji vsi malce zavidajo – zaradi načina čebelarjenja, naše narave, kakovosti življenja, pri nas javna svetovalna služba izobražuje čebelarje, prireja delavnice, veliko analiz, projektov je našim čebelarjem na voljo brezplačno, izpostavlja dr. Nik Lupše. »Čebelarstvo je pri nas pomemben del življenja, naša kultura, tradicija. In pomembno je, da smo aktivni v središčih odločanja (v Evropi), saj poznamo pravo smer (zeleno, trajnostno), se zavedamo pomena opraševanja, tako lahko Evropi kažemo primer dobre prakse.«

revija Jana