Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

A vsaj za zdaj se populaciji častilcev in častilk nikotina ni bati za podmladek.

Pred dobrim mesecem je zgornji dom britanskega parlamenta sprejel prelomni zakon o cigaretnih izdelkih, s katerim naj bi država dosegla, da prihajajoče generacije državljanov in državljank nikoli ne bodo kadile tobaka. Od leta 2027 se bo namreč zakonsko dovoljena starostna meja z vsakim letom avtomatično zvišala za eno leto, kar pomeni, da nihče iz generacij, rojenih po letu 2009, v svojem življenju ne bo mogel (legalno) kupiti cigarete. Kar je salomonska rešitev, ki ne posega v pravice obstoječih kadilcev; ti se bodo še lahko po mili volji zakadili tudi v grob – za njimi pa to ne bo več mogoče. Na svoj način se je do približno enakega cilja že pred leti namenila tudi Slovenija.

Nasveti

Presenetljivo odkritje: zaradi cigaret se redimo

Britanska poteza je del globalnega križarskega pohoda proti tobaku, ki je po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije samo v 20. stoletju pobil še bistveno več ljudi kot Hitler – zaradi uporabe tobačnih izdelkov naj bi po vsem svetu umrlo okoli 100 milijonov ljudi. Trend se nadaljuje tudi v tem stoletju, letno pa zaradi kajenja tobaka v takšni ali drugačni obliki umre približno pet in pol milijonov Zemljanov in Zemljank. Nesrečna zel, ki so jo iz Amerike čez lužo zanesli španski in angleški osvajalci, je tako v številnih državah že davno razglašena za javnozdravstveni problem – tudi pri nas. Po podatkih ministrstva za zdravje naj bi zakrivila kar petino vseh smrti v Sloveniji; vsak dan naj bi zaradi bolezni, ki jih lahko pripišemo kajenju, umrlo deset oseb.

Shutterstock

Svetlana je pobesnela

V letih rajnke Jugoslavije in prvih letih slovenske samostojnosti so bile cigarete vseprisoten del vsakdana; puhalo se je doma in v pisarni, na koncertih in drugih javnih prireditvah, še v avtu; smrad po tobaku in katranu je bil vsepovsod in zdelo se je, kakor da je država ovita v oblak cigaretnega dima, ki s(m)o ga vdihovali vsi. Že leta 1996 pa smo dobili prvi zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, ta je omejil kajenje v javnih prostorih in gostilnah, poleg tega je prinesel znamenite napise na cigaretnih škatlicah

»Minister za zdravje opozarja …«. Kadilci se niso pustili pretirano motiti, zato pa jih je toliko bolj zmotila popolna prepoved kajenja v vseh zaprtih javnih prostorih in na delovnih mestih leta 2007; tedaj se je tudi sklicevalo na temeljne človekove pravice, pisateljica Svetlana Makarovič pa je v pravičniškem besu napisala  knjigo Prekleti kadilci. Toda poteza se je izkazala za smiselno; narod sicer ni množično opuščal cigaret, se je pa bistveno znižal delež pasivnih kadilcev, neprostovoljno izpostavljenih tobačnemu dimu (s 64,8 odstotka na 49 odstotkov).

Protikadilski zakon je v tridesetih letih doživel vrsto novih različic in vsaka zase je dodatno privila slovenske kadilce; zadnja je bila sprejeta leta 2024, z njo pa je država prepovedala vabljive arome v elektronskih cigaretah, s katerimi so proizvajalci na limanice lovili predvsem mlade. Nemara najambicioznejši med vsemi ukrepi pa je bil sprejem posebne strategije pred štirimi leti, s katero si je Slovenija uradno zastavila cilj, da do leta 2040 postane družba brez tobaka. Namesto z represijo naj bi do tega prišli z mehkimi ukrepi, zlasti z ozaveščanjem mladih in krepitvijo programov za pomoč pri opuščanju cigaret za okorele kadilce. Ker pa korenček seveda ne more biti nadomestek za čik, je potrebna še palica, ki tolče po tistem delu zadnje plati, kjer je žep z denarnico – in tako je strategija predpisala »letna zviševanja obdavčitve in s tem cen tobačnih in povezanih izdelkov«.

MPA

Cigarete za bogataše (in vejpanje za mlade)

S tem naj bi dosegli, da bi že tako drage cigarete že v doglednem času postale cenovno nedosegljive za večino potrošnikov. Pred dvajsetimi leti je trošarina, ki jo je obračunala država, znašala 58 evrov za tisoč cigaret, povprečna cena enega zavojčka pa je bila okoli 475 tedanjih tolarjev oziroma dva evra. Danes trošarina znaša (najmanj) 150 evrov na tisoč cigaret, škatlica pa po ceniku Tobačne Ljubljana stane nekje 5,5 evra.

Nasveti

Vejpanje lahko povzroči bolezni srca in pljuč

Že kmalu bodo cigarete – pa tudi drugi tobačni izdelki – še precej dražji. Evropska komisija namreč pripravlja direktivo, s katero bo vsem članicam EU naložila, da mora od leta 2028 trošarina znašati najmanj 215 evrov za tisoč cigaret. Kar je dobra novica za državni proračun (ki s temi dajatvami letno že sedaj pobere čedne vsote, med 460 in 480 milijonov evrov) in slaba za številne Slovence in Slovenke zlasti z nižjimi prihodki, ki si s tobakom po svobodni volji razbijajo (in krajšajo) dneve v tej dolini solz – vse namreč kaže, da bodo cigarete kmalu razvada, rezervirana za bogate.

Kar pa ne pomeni, da se bo oblak tobačnega dima nad deželico pod Alpami kmalu povsem razblinil, kot naj bi se to zgodilo v Veliki Britaniji. Dolga leta je res kazalo, da so v Sloveniji kadilci vse bolj ogrožena vrsta, v zadnjih letih pa se je trend obrnil; med letoma 2000 in 2020 je delež kadilcev med 15. in 64. letom padel s 25 odstotkov na 19, že leta 2023 pa je spet zrasel na 24 odstotkov. Zdi se, da je svoje naredila epidemija korone, med katero si je marsikdo lajšal tesnobo s tobakom, tako da je bil v tem obdobju skoraj izničen celoten napredek prejšnjih 20 let. Posebej povedno je, da so levji delež k dvigu števila kadilcev v Sloveniji v zadnjih letih prispevali mladi, med katerimi se je razširilo vejpanje elektronskih cigaret – kadilski populaciji se torej za zdaj ni treba bati za podmladek; do Britanije nam manjka še veliko.

Od tolažnika do krvnika

Tobaka se je v razvitih družbah oprijel sloves množičnega ubijalca – pa je ta upravičen? Če bi vprašali domorodna ljudstva Severne, Srednje in Južne Amerike, kjer je rastlina doma, je odgovor vsekakor negativen. Številna indijanska plemena so tobak cenila kot sveto rastlino, po njej so zaradi njene energije in modrosti posegali pri ceremonijah (na primer z znamenito pipo miru) in drugih posebnih priložnostih. »Uporaba tobaka v svetih obredih je oblika komunikacije z božanskim,« je zapisal znameniti etnobotanik in raziskovalec domorodnih tradicij Richard Schultes.

Kakor hitro je sveta rastlina prišla v kremplje belega človeka, jo je ta začel na veliko zlorabljati in se z njo zadevati – in rastlina je usekala nazaj. Leta 1559 je španski konkvistador Hernández de Boncalo kot prvi pripeljal v Evropo semena tobaka, 27. julija 1886 pa je angleški raziskovalec Walter Raleigh pred osuplo kraljico Elizabeto postavljaško pokadil pipo tobaka, ki ga je pritovoril iz ameriške kolonije, v čast vladarice poimenovane Virginia – v naslednjih desetletjih se je na tobak navlekla vsa Evropa, »virginijec« pa je postal prevladujoča sorta na svetu.

Kot rečeno, naj bi bolezni, povezane s tobakom, pobile na milijone ljudi; po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije naj bila rastlina odgovorna za kar 71 odstotkov primerov pljučnega raka pri moških in 46 odstotkov pri ženskah. Ironično je, da človek, ki je najzaslužnejši za popularizacijo tobaka na stari celini, ni umrl zaradi katere od pripisanih bolezni, temveč ga je za glavo skrajšal kraljičin rabelj; po usmrtitvi Walterja Raleigha 29. oktobra leta 1618 so v njegovi celici našli mošnjiček, poln ljubljene zeli, na katerem je pisalo: »Bil je moj tolažnik v najtemnejših časih.«

revija Jana