Almra Ćatović

Ventilator na klopi ob steni se obrača po sobi kot kak blagoslavljajoči duhovnik in siplje odrešilno svežino na vse strani; zatohli poletni zrak valovi pod sunki njegove sape. Nasprotna stena je dodobra prelepljena s plakati, risbami in napisi; na največjem plakatu je z velikimi rdečimi črkami napisan naslov Dogovori. Pod njim so navedena pravila velike sobe, prvo med njimi je spoštljiva komunikacija – brez tega ni vstopa.

Preostale meje so začrtane z zapovedmi, kot so brez nasilja, ne viset na telefonu, primerno oblačenje, pogovarjamo se v slovenskem jeziku in brez prepovedanih substanc. Meje so potrebne – ta soba je prostor pogovora in okrevanja, a zunaj nje je množica drugačnih svetov, tudi takšnih, ki jih sicer le redko obsije sončna svetloba. To so svetovi mladih ljudi, ki prihajajo v prostore Andragoškega zavoda Maribor, da spet najdejo pot, ki drži do človeške bližine – in  samega sebe.

V iskanju svojega mesta pod soncem

Udeleženke in udeleženci programa Projektno učenja mladih (PUM) so stari med 15 in 29 let. Eni so praktično še otroci, drugi imajo že sami otroke, vsem pa je skupno, da bi moralo biti najboljše še pred njimi, pa so se namesto tega znašli pred pregrado. Družinsko nasilje, odvisnost, duševne težave, menjava okolja, neuspeh v šoli ali pa preprosto življenjska smola – zidaki v zidu, ki jim je zaprl poti. Eni so iz večinske populacije, drugi so Romi, Albanci, Ukrajinci, Rusi …, vsi pa so tako ali drugače v manjšini, izločeni iz slovenske družbe, največkrat ne po svoji krivdi.

Za marsikaterega od njih je PUM, če ne že zadnja, pa vsaj za dolgo časa nemara najpomembnejša priložnost za vključitev v skupnost. »Želimo doseči, da se počutijo varni in sprejeti, da se odprejo, povežejo, razvijajo, zacelijo … Formalno pa je cilj projekta PUM, da udeleženke in udeleženci zaključijo šolanje ter si najdejo delo,« mi pove mentor skupine, tridesetletni Gregor Vajs.

Skupina sicer šteje 24 članic in članov, a zaradi poletnih počitnic se jih na dan mojega obiska zbere nekako pol manj. Na dnevnem redu je določitev ideje za naslednji skupni izlet – muzej nima pravih možnosti proti kopanju, vprašanje je le, kam. Vzdušje je kot v šolskem razredu med glavnim odmorom; mladi glasovi žuborijo, ljudje se smejejo, paberkujejo, prijateljsko zbadajo in izmenjujejo ideje.

A ne vsi. Dva ali trije ne rečejo ničesar, vztrajno molčijo in upirajo pogled v tla, kakor da bi želeli z očmi prežgati v podu luknjo, v katero bi se lahko skrili. Neko dekle sramežljivo navrže le, da se ona sploh ne bi kopala. Ne na mariborskem Otoku, ne v Radljah ob Dravi, ne kjerkoli drugje. Tudi ko po sejni sobi neslišno žegna ventilator, zunaj pa zemlja poka pod trideset in več stopinjami vročine, je v vzporednem svetu lahko še vedno zima. Mentor Gregor jo pomenljivo, razumevajoče pogleda, reče pa nič.

PUM

Kako spet zanetiti iskro

Gregor Vajs ve, kako je, ko je zunaj poletje, ti pa ne moreš pregnati mraza iz kosti. Tudi on je bil nekoč eden izmed njih – eden od tistih, ki med žuborenjem razposajenih glasov s spuščenim pogledom varijo zaklon v tleh. »Imel sem težko življenje in pri enajstih sem pristal v rejniški družini,« mi pove, ko med odmorom obsediva sama v njegovi pisarni.

Od mladih nog je moral garati, srednjo šolo za oblikovanje je opustil tik pred zaključkom, na neki točki je živel praktično kot brezdomec. Nakar ga je svetovalka iz mariborskega zavoda za zaposlovanje napotila na Andragoški zavod oziroma na PUM. »Ob prihodu sem bil kot duh iz grozljivke. Bila me je sama kost in koža, imel sem petnajst kilogramov manj kot sedaj; obraz sem skrival v kapuco, nikogar si nisem upal pogledati v oči, z nikomer nisem hotel govoriti.«

Kako se dotakniti nekoga, ki so mu pred tem dotiki drugih požgali vse čutnice? Kako z besedo doseči človeka, za katerega so besede udarci kladiv, ki so ga zatolkla dva metra pod rušo? Če ne gre drugače, pa z – mačkom. Gregor cela dva ali tri mesece na individualnih pogovorih z mentoricama Lotko Uršnik in Polono Lah ni dal od sebe drugega kot kratke, odsekane stavke, z njimi je več prikril, kot pa povedal.

Nakar je beseda nanesla na njegovega najboljšega prijatelja v tistem času: mačka. Naslednjih nekaj tednov so govorili samo o njem in mladenič je postopoma začel dvigati pogled od tal. Tu in tam je navrgel kakšen podatek o svojem življenju, v skupinskih debatah je pridal svoje mnenje, na izobraževalnih delavnicah je prvič pokazal interes. Hvaležen za bližino in varnost je po svojih močeh skušal povrniti za izkazano dobroto tako, da se je javljal za gospodinjska dela in pomagal hišniku, ki je fanta rade volje vzel pod okrilje.

Nazaj v šolske klopi

»Tako sem se počasi vključeval v procese, dokler mi Polona in Lotka nista navrgli, da bi lahko postal mentor skupine. Mislil sem, da brijeta norca iz mene,« se nasmehne, kakor da še zdaj ne more verjeti. Toda mentorici sta vztrajali – in Gregor Vajs je spoznal, da je prišel čas, da pusti preteklost za seboj in v tej sobi, v kateri je iskal ter našel varnost in bližino, v atomskem zaklonišču ranjenih duš, ponudi – sebe. A čakala ga je še ena, dolga leta nepremostljiva ovira.

»Povedali sta mi, da moram končati šolo, če se želim zaposliti kot mentor,« razloži. In zavzdihne: »Že sama misel mi je bila neprijetna. Pa čeprav sta mi ostala le še izpit iz slovenščine in matura.« Toda ko mu je Andragoški zavod pokril šolnino in priskrbel učno pomoč, ni imel več izgovorov; desetletje po tem, ko je zapustil šolske klopi, je Gregor Vajs uspešno zaključil srednjo šolo za oblikovanje in pred mesecem dni sklenil pogodbo o zaposlitvi z Andragoškim zavodom Maribor kot mentor v skupini v programu PUM.

Ter s tem postal najboljši navdih za druge vztrajne, nezlomljive, človečne mlade ljudi, ki se sedaj zbirajo okoli njega – misel, ki ga spravi v vidno zadrego. »Še vedno se ne počutim, da bi bil posebej dober. Želel bi biti kot Lotka in Polona, ki sta me dobesedno potisnili v pravo smer: srčen človek, ki zna prisluhniti in zna biti sočuten, pa tudi odločen, kadar je treba.«

Bližina zdravi

Kakor se po svetu širi zlo, se širi tudi dobro: besedo za besedo, dejanje za dejanjem. Dovolj je objem v pravem trenutku, spodbuden nasmeh ali pa že zgolj razumevajoča tišina – Gregor Vajs to ve, četudi se tega še ne zaveda povsem. Nekdanji bledični fantom, za katerega se je zdelo, da ni več za ta svet, danes suvereno in sočutno vodi svojo skupino.

Meje držijo, zapovedi spoštljive komunikacije so sprejete, prostor je varen in ventilator v sejni sobi neutrudno hladi prepoteno kožo, ko se različni svetovi spajajo v enega samega. Skupina preide na vsakodnevne izraze hvaležnosti. »Za dobro družbo čez vikend,« reče iskrivi deklič s črnimi kodrastimi lasmi. »Za nakup figurice v Gradcu,« nadaljuje fant z očali.

PUM

Tretji je hvaležen, da njegov avtobus za spremembo ni zamudil, četrta, ker je danes tukaj, peta, ker je bila za vikend na dobrem žuru, šesta, da je končno enkrat spravila hčer v vrtec brez prevelikega stresa … Drug za drugim se mladi udeleženci in udeleženke programa PUM zahvaljujejo za vsakdanje, na prvi pogled banalne reči – za drobce normalnosti, ki se večini zdijo samoumevni, dejansko pa so vse prej kot to.

Zadnji je na vrsti močan in čeden fant, eden najmlajših v skupini; ves čas dotlej ni spregovoril niti besede, le zrl je predse z rokami, sklenjenimi v pesti. Ne da bi dvignil pogled, pove: »Hvaležen sem za svojega psa.« Temne, globoke oči Gregorja Vajsa se ob tem zaiskrijo. Obrne se proti zakrčenemu mladeniču in ga s pristnim zanimanjem v glasu pobara: »O, nisem vedel, da imaš psa. Kakšne pasme pa je?«