Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Mama je imela navado reči, da je načrt vrta le začetek, ogrodje, kako zraste in se razvije, pa je odvisno od ljudi, ki ob njem živijo in zanj skrbijo,« pravi Maja Kržišnik, hči pionirke in ene najpomembnejših dam slovenske krajinske arhitekture Jute Krulc, ki je s svojim strokovnim znanjem in izjemnim čutom za prostor zaznamovala sodobno oblikovanje vrtov. Dušo je vdihnila več kot štiristotim vrtovom po Sloveniji, sodelovala je tudi pri zasnovi Arboretuma Volčji Potok, med pomembnejšimi projekti sta še park ob vili Tartini v Strunjanu in okolica Gozdarskega inštituta Slovenije v Ljubljani. Njena brezčasna zapuščina je danes najbolj živa v Vrtu Kržišnik v Žireh, ki ga vzdržujeta Jutin vnuk Tadej in njena hči Maja. Danes je več kot le vrt. Je živa galerija, dom skulptur in umetniških del, kulinaričnih doživetij ter različnih dogodkov.

Vrt

Največja učilnica na prostem: Botanični biser trmastega vrtnarja

Umeščen za rojstno hišo slikarja Tomaža Kržišnika se razpira v niz bujnih zelenih sob, ki skozi letne čase zaživijo v vedno novih barvah, podobah in vonjavah. Leto prebudijo spomladanske čebulnice in gozdne trajnice, sledijo jim valovi vrtnic, potonik, irisov, hortenzij in redkih dreves, ki tako vse leto razveseljujejo družino in obiskovalce. Tomaž je bil s svojim domačim krajem zelo povezan. Želel si je dom, ki bi bil dovolj odprt in povezan s travnikom, bližnjo Soro ter hribom za njo. Tu je najlaže ustvarjal, zato sta z ženo obnovila del hiše in si je tam uredil atelje ter galerijo. V domačem kraju je preživljal vedno več časa. Ko je Juta v sedemdesetih letih prvič prišla na domačijo, je na močvirnatem travniku za hišo že videla bodoči rajski vrt. »Sama si ga nisem znala čisto zares predstavljati, mož pa je bil nad idejo vrta kot podaljšane dnevne sobe, kar dotlej ni bila običajna praksa, navdušen,« se spominja Maja.

Šimen Zupančič

Ena sama velika galerija

Sedimo v prijetnem hladu enega od dreves, ki ga je zasadila Juta, v samem srcu vrta, in pijemo domač bezgov sok; nedavno ga je napravil Tadej, sicer kuharski mojster. Rasel je z vrtom, zato pozna tako rekoč vsak njegov kotiček. Danes poleg tega, da z mamo skrbita za vrt, v restavraciji Eden, ki je ena od dejavnosti blagovne znamke Vrt Kržišnik, razvaja svoje goste po načelu »z vrta na krožnik« in ustvarja obroke, ki združujejo tradicijo z inovativnostjo, nam razloži. Z Majo, sicer upokojeno umetnostno zgodovinarko, ki vrt spreminja v živo učilnico in z dokumentiranjem družinske zgodbe v medijih, šolskih projektih ter na javnih predavanjih zagotavlja, da njihova dediščina presega zasebni spomin, medtem zaplavamo med spomine. »Tomaž in mama sta hišo in vrt povezala. Vse skupaj je mišljeno kot ena velika galerija.« Travnik za hišo so dokupovali in tako je tudi vrt rasel ter se razvijal postopoma. Tomaž je na njem postavljal razne inštalacije iz materialov, ki jih je našel v bližini – železo, opeka, steklo, kamen, Juta pa mu je z oblikovanjem vrta sledila, sooblikovala pasove in zasajala različne rastline.

Bomo naredili drevored!

 »Tomaž si je želel tudi diagonalno pot preko vrta do sosedov, predvsem do prijatelja kovača, s katerim sta potem skupaj delala razne projekte, tako sta temu rekla,« se nasmeji ob spominu. »V vrtu so železne konstrukcije, v hiši imamo železne stole, podstavke za mize … Mama mu je rekla, če hočeš imeti pot, bomo pa naredili še drevored. Zasadila ga je z močvirskimi hrasti.«

Ker je bil to edini drevored v Žireh, so ga pogosto hodili gledat vrtčevski otroci. Žal pa so pred leti hrasti zboleli in so jih morali posekati. A ker so drevored želeli ohraniti, so ga ponovno zasadili s trpežnejšimi gabri. »Ko je mož kupil star kozolec, se nisem povsem strinjala, saj nismo bili kmetje, ampak mama ga je znala tako dobro umestiti v prostor, da se danes zdi, kot da je tam od nekdaj,« Maja s pogledom objame vrt.

Šimen Zupančič

Izmenjevanje rastlin

Juta je vrt snovala s pretanjenim občutkom in ljubeznijo do narave. »Tule blizu nas je poljski javor z bližnjega hriba, ki mu dela družbo še cela vrsta redkih japonskih javorjev. Danes se že marsikaj dobi, včasih pa tega ni bilo na pretek. Mama se je družila s krogom ljudi, ki so se imenovali Vrtoljubci in so si izmenjevali rastline. Točno je vedela, kaj lahko pri kom dobi.« V časih pred internetom je bilo iskanje znanja posebna vrsta potovanja. Če je kdo potoval v Anglijo, ga je Juta prosila za kakšno strokovno knjigo o vrtovih in rastlinah. Strastno je spremljala tujo literaturo, pozneje pa je tudi sama veliko potovala po Belgiji, Franciji in Nizozemski ter preučevala moderne principe naravnih travnikov in historične vrtove.

Mojstrica botanične ilustracije

 Posebno mesto v njenem življenju je imela botanična ilustracija. Verjela je, da risba vzpostavi povsem drugačen odraz in odnos do narave kot fotografija, kar priznavajo tudi največji svetovni botanični vrtovi, ki še danes zaposlujejo ilustratorje. Preko risanja je vstopila v svet krajinske arhitekture in v petdesetih letih dobila vabilo za ilustriranje Fenološkega atlasa Jugoslavije. Ker takrat ni poznala neke zimzelene magnolije, je obiskala profesorja Jegliča na biotehniški fakulteti. Ta ji je rastlino pokazal in bil nad njenim talentom tako navdušen, da jo je povabil za svojo asistentko – v tistem času je bila ena redkih žensk na fakulteti.

Češnje, češnje

 »Mama je zelo rada gledala na hrib,« Maja pokaže na vzpetino, ki jo danes skoraj do polovice zakriva vrtno rastlinje. Spomladi se je pobelil pod cvetovi divjih češenj. »Moramo jih potegniti na vrt in povezati s hribom,« je bila navdušena. Nasadili so različne vrste češenj, od divjih, japonskih do pravih – nekatere od teh so redke in prav posebne. Pozornost pritegne bukev z nazobčanimi listi, pa parocija (posebna perzijska bukev), ki je v vrt najbrž prišla z zemljo. Juta je spretno upravljala mikroklimo vrta, kar je omogočilo uspevanje celo redkih rastlinskih vrst.

Sonce in žarki

Pred nami se nadalje bohoti papirna breza – ime je dobila po lubju, ki se lušči kot papir. Juta je razmišljala tako, da je bil vrt tudi delno samooskrben. »Imamo veliko divjih sadežev, divje drene, glog, ob meji pri kozolcu so sadna drevesa – jablane, hruške. Vrt mora tudi dišati, je rekla, ko je poleg cvetja zasadila zdravilne rastline in zelišča.« Znotraj koncepta vrta, tako imenovanih zelenih sob, je posamezne predele oblikovala zelo likovno in simbolično. Jedro vrta predstavlja krožni motiv – sonce. Poti in gredice, ki se diagonalno širijo iz središča, pa predstavljajo žarke, v katerih so zasajeni različne dišavnice, kuhinjska zelišča in trajnice. Tako dobijo rastline optimalno količino sonca in jih lažje oberejo.

Rože so bile njen svet

Juta je zadnjih sedem let svojega življenja preživela z Majo in Tomažem v Žireh. »Pogovarjala se je z rastlinami, da bi začutila, kako jim ustreči in pripraviti teren za njihovo bujno rast. Rože so bile njen svet, kamor se je rada zatekala. Izredno je bila potrpežljiva, vedno je vedela, kaj hoče, nas pa ni nikoli obremenjevala s svojim znanjem.« Tudi v poznih devetdesetih in celo po stotem letu starosti je hodila po vrtnih poteh in še naprej navduševala z novimi zamislimi. Družina se spominja, kako je ob trenutnem navdihu spreminjala zasaditve.

»Vedno mi je rekla, da moram opazovati vrt, potem bom že vedela, kaj je treba narediti. Na začetku sem bolj opazovala, rekla je, da se hitro učim. Če živiš z vrtom, res marsikaj opaziš.« Odkar s sinom Tadejem sama skrbita zanj, z občasno zunanjo pomočjo in robotsko kosilnico seveda, sta delala napake, ampak na njih se sproti učita in jima gre čedalje bolje. Sploh se dobro znajde Tadej, ki je z vrtom povezan že od otroštva. Še vedno se spominja, kako sta s prijateljem kopala jamo za bazen, ki je danes domiselno vkomponiran v koncept vrta. »Za prijatelja je bilo to očitno prenaporno, saj je hitro pobegnil,« se smeji.

Šimen Zupančič

Vrt prihodnjih generacij

Vrt ju s svojimi barvami in oblikami preseneča vsak dan posebej, čeprav vmes pridejo tudi težki trenutki, veliko dela in vremenske težave. Dela nikoli ne zmanjka in treba je vložiti veliko truda, da lahko naprej živi kot kulturni in ustvarjalni prostor – dom galerije Eden, sezonskih kulinaričnih dogodkov, razstav ter letnega praznovanja: Jutinega dneva odprtih vrat, ki se je zgodil ravno prejšnjo soboto.

Pred tremi leti so uresničili tudi Tomaževo nedokončano vizijo z namestitvijo kipa Jute na vrtu, v njeno čast pa cveti posebna maslenica, poimenovana Hemerocallitis Juta Krulc. Vrt je trenutno v postopku pridobivanja statusa kulturnega spomenika lokalnega pomena, kar družini veliko pomeni in je nekakšno zagotovilo, da se bo ohranjal za prihodnje rodove. Maja je še posebej vesela, ko vrt in muzej obiščejo otroci, ki v hladu dreves rišejo. Spoznavajo naravo, sprašujejo, se učijo in se povezujejo z njo. Jutin duh je prisoten v vsakem koščku narave, kdor se poglobi in prisluhne, ga bo začutil!

OKVIR: Gospa Juta Krulc je bila leta 2013 tudi med kandidatkami za Slovenko leta. Tole je o njej takrat zapisala kolegica Mojca Sušnik Klemenčič:

Juta Krulc je starosta slovenskih krajinskih arhitektov. Po prvi službi v Arboretumu Volčji Potok se je v takrat povsem neprimernih časih za samostojno delo podala na negotovo pot samostojne kulturne delavke, ki ga z nezmanjšano vnemo in veseljem opravlja že petinšestdeset let. Navkljub častitljivi obletnici, stotim letom, se na njeni mizi še vedno porajajo novi načrti, ki jih obuja v življenje z enakim zanosom kot na začetku. Juta Krulc je naša največja poznavalka okrasnih rastlin, le redki izbranci pa vedo, da je tudi odlična botanična ilustratorka. V prenesenem pomenu ji življenje ni bilo z rožicami postlano, v dobesednem pa ne more brez njih. Lepšajo ji življenje, jo ohranjajo mladostno in še vedno vedoželjno. Obdani z lepoto narave začutimo posebno vrsto ponižnosti. Še lažje se to zgodi ob takšnih vrtovih, kakršne ustvarja gospa Juta.

revija Jana