Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Te vrstice nastajajo samo nekaj ur po tem, ko je na primorski avtocesti ugasnilo življenje 63-letnika, in le teden dni za tem, ko je mnoge pretresla smrt dijakinje – na prehodu za pešce. Kaj se bomo naučili iz tovrstnih tragedij, kaj nam je storiti, da bomo v prometu spet nekako »zadihali«? Po takih dogodkih se v nas krepi strah. Smo lahko prijaznejši, strpnejši, previdnejši, počasnejši? Lahko brzdamo jezo? Bomo naposled spremenili trisekundni interval na semaforjih v glavnem mestu? In zakaj tega nismo storili že prej, ko pa so strokovnjaki vedeli, da se igramo z življenji?

0,8 promila alkohola je enako uporabi telefona med vožnjo

Osnovno poslanstvo zavoda Varna pot je pomoč ljudem, ki so jih prometne nesreče najhuje zaznamovale. To delajo v tišini, ljubezni in sočutju, največkrat stran od oči javnosti. Doslej se je nanje obrnila več kot 9.600 oseb. Psihološko pomoč in podporo so prejeli brezplačno. Ljudje, ki jih poznamo iz medijev le po vzroku nesreče in s splošnimi izrazi, kot so moški, občan, dekle, fant, in iz statističnih poročil kot številke, pri njih dobe podobo, ime in priimek. In nikoli več ne bodo enaki.

Slovenija

Nevarna vožnja po naših avtocestah: nas bodo rešili radarji?

Žrtev prometnih nesreč je vsakdo, ki je v njej udeležen in utrpi posledice, ne glede na to, ali je povzročitelj ali oškodovanec. Okoliščine, ki so pripeljale do tega, imajo različne odgovornosti, kazenske postopke, človeško bitje pa trpi tako na eni kot na drugi strani. Prav tako njihovi svojci, prijatelji, znanci. Okrevanje po prometni nesreči Štaba primerja s prečkanjem deroče vode, preko katere moraš s polaganjem kamenčkov, voda pa neprestano dere in te spodnaša, vrsto let.

Slovenija

Nevarna vožnja po naših avtocestah: nas bodo rešili radarji?

Kot mamo srednješolke se me je smrt mladega dekleta v nedavni prometni nesreči zelo dotaknila. Povabljeni ste bili na Gimnazijo Poljane, ki se je po smrti dijakinje ovila v žalost – kako ste doživeli njihov odziv, to, da svoje žalosti skupnosti otrok, zaposlenih, staršev niso zamolčali, ampak so dijakom ter staršem ponudili oporo in pomoč?

Če v šoli, kraju, skupnosti umre otrok, je to tragedija za vse vpletene. Da se v središču Ljubljane, kjer se vsi še posebej trudimo, da do takšnih tragedij ne bi prišlo, pa se zgodi ravno to – poleg gimnazije, pri nizki hitrosti vozila, avtobusa – je res grozljiva nesreča. In v tej tragiki je pomembno, da vsi v družbi naredimo vse, kar je treba – reševalci, policisti, gasilci, psihologi, nato šola, učitelji, razrednik, sošolci, prijatelji, družina. Po tej nesreči je vodstvo šole odreagiralo kot vzorčen primer. Naredili so vse, da so opolnomočili mlade, da so se lahko soočili z nesrečo, odprli so tematiko smrti, poškodb, saj imamo v slovenskem prostoru preveč tabujev.

Preveč tišine ob takšnih dogodkih?

Da, tišine. In gledanja stran, bežimo od tega. Ta šola pa se je temu odprla, dijaki so stali v vrsti za pogovor o izgubi. Naredili so vse in še več, so zgled za vse pedagoge in celo družbo, kako je treba v težkih trenutkih stati skupaj, si pomagati, prisluhniti, razumeti – predvsem pa to delati v tišini, ne s snemanjem in predstavljanjem po družbenih medijih.
Vizijo Nič, ki pravi, da leta 2050 na cestah nihče več ne bo umrl, so podpisali vsi predsedniki držav, Združeni narodi, Svetovna zdravstvena organizacija, Evropska komisija.

Zdravje

Norec za volanom? Ne, voznika je izdalo zdravje

V ta zdravi cilj najbolj verjamemo prav mi, ki smo s posledicami prometnih nesreč zaznamovani, ljudje, ki že 30 let ali več živijo s to vizijo (nobenega niso izgubili v prometni nesreči), pa v to ne verjamejo. Zakaj? Medtem ko imamo danes varnejše ceste in vozila ter podporo izobraževanja, se na drugi strani pojavijo ljudje, ki vsega tega ne upoštevajo – so agresivni, pijani, objestni. Te bi morala zakonodaja in nadzor kaznovati ter odstraniti iz sistema. Ker hočemo varen sistem.

Šimen Zupančič

In kje smo?

Slovenci imamo relativno dober vozni park, v vrtcih in šolah imamo kup čudovitih učiteljev, pomagamo nevladne organizacije, a pešamo pri nadzoru in usmerjanju prometa. Ko se midva pripneva in voziva 50 – večina ravna tako – se čudiva, kako da drugi tega ne upoštevajo. Razlika med varnimi državami in nevarnimi je samo v verjetnosti, da te zalotijo pri prekršku. Severna Italija, Francija, Nemčija, Anglija imajo toliko tehnološke opreme (ker nimajo toliko policijskih kadrov), da voznika ob kršitvah vedno zalotijo. Pri nas je ta verjetnost zelo majhna. Gledamo grozne posnetke in se ob njih naslajamo, češ, poglej, kaj norci počno! Ampak iz tistih posnetkov ni noben kaznovan! V primeru kršitev nas mora udariti po denarnici – to je prostovoljni prispevek državnemu proračunu za norenje po cesti.

Ob tragediji v Ljubljani so ljudje navajali še mnoge podobno nevarne odseke, križišča. Bi se te pripombe lahko kje zbirale, jih kdo vidi, sliši in ne nazadnje upošteva?

Kritiziranje je v slovenskem prostoru zelo prisotno. In tipičen primer je oglašanje nekoga z ministrstva, odgovornega za prometno varnost, ki v primeru hude prometne nesreče, kot je bila tista na Vranskem s tremi mladimi žrtvami, ne vidi problema v alkoholu. Mi smo edini v EU, kjer alkohol ni vzrok za prometno nesrečo! Čeravno vsi zdravniki in psihologi povedo, da alkohol vpliva na možgane, da zaradi tega voziš prehitro, agresivno ...

Ne, v Sloveniji je pravno tako urejeno, da voziš prehitro in pod vplivom alkohola, kar pomeni, da je to sekundarnega pomena. Otroke učimo, da pod vplivom alkohola ne smejo za volan, nato pa pravno formalno to povozimo. Povejmo 400 milijonom Evropejcem, da se glede alkohola v prometu motijo! Vsi se vam bodo smejali. Pa imajo mnogi daljšo vinogradniško tradicijo kot mi. Alkohol je vzrok za 30-odstotkov smrtnih nesreč v Sloveniji, mi pa take voznike nagrajujemo. Dajemo jim potuho, ker je 210.000 Slovencev, ki po podatkih ministrstva za zdravje čezmerno uživa alkohol, volilna baza tako levih, desnih kot srednjih. In tem je prav vseeno, da vi na cesti umirate ali ste poškodovani. Ko pa je vaš bližnji, kot je bila to moja hči, žrtev pijanca, si to upaš povedati naglas in ne boš več tiho. Zato se mi smilijo Slovenke, ki spijo ob pijanih možeh, ti pa jih prepričujejo, da je to nekaj povsem normalnega, medtem pa ona ve, da ni, a je tiho. 

Živite zdravo in spoštujete življenja drugih. Nikar omamljeni in zadrogirani za volan! Film boste hoteli zavrteti nazaj, a ga nikoli več ne boste mogli. To smo videli pri 9.000 primerih pri nas, pa se nič ne naučimo. Izzivam vse profesorje prava v državi: če zagovarjate takšno ureditev na področju prometa in alkohola, zakaj tega znanja ne izvozite na kongres o prometni varnosti kot primer dobre prakse?! Uf, sem se razjezil.
Tako grozno in tako bedno se počutijo ljudje, ki pod vplivom alkohola nekoga ubijejo, da vam ne znam opisati! In tako grozno tisti, ki so bili tiho v sistemu, ki to nemo opazujejo, ker so mislili, da se to njim ne bo zgodilo. Bil sem soodgovoren za prometno varnost v Sloveniji v letih, ko smo bili najslabši v EU (2001 in 2007), takrat sem kimal politiki. Vem, da nam zatiskanje oči prinaša samo še več bolečine.

Ob večni problematiki alkohola pa se moramo spopadati še z uporabo telefonov med vožnjo. Ne zgodi se redko, da nekdo sumljivo vijuga pred tabo, in ko ga oprezno prehitiš, opaziš, da se ukvarja s telefonom.

Ne želimo slišati zdravnikov in psihologov, da so naši možgani lahko osredotočeni zgolj na eno stvar. Promet zahteva našo popolno pozornost, in če je nimamo, naredimo napako. Zato opozarjamo na ljudi, ki pišejo sporočila, se pogovarjajo, plešejo po cesti levo-desno, zmanjšajo hitrost ... Naša generacija o tem ni imela izobraževanj v šoli, avtošoli in mislimo, da smo nadljudje, da lahko možgane pretentamo. Za alkohol in droge so nam posledice jasne, za telefon pa ne.

Ampak to je enako: 0,8 promila alkohola je enako uporabi telefona med vožnjo. To povzroča prometne nesreče, o katerih beremo: iz neznanega vzroka zapeljal levo, trčil od zadaj – za tem se pogosto skriva uporaba mobilnega telefona, večkrat tudi pri trkih voznikov tovornjakov. Razvite države so na avtocestah namestile naprave, ki detektirajo uporabo telefona med vožnjo, in za to dobite položnico. Sprašujem se, kako uspešno pravno službo ima DARS, kjer me brez vinjete posnamejo in kaznujejo, medtem ko pravniki takšnega nadzora policiji za primer uporabe telefona ne morejo omogočiti? Pa čeprav zaradi takega ravnanja ljudje umirajo, brez vinjete pa nihče. 

V zadnjem času smo na cesti mnogi v stiski, kot bi vladala nervoza, nestrpnost; še imajo pravico obstajati previdnejši, opreznejši vozniki ali jih je treba kar spraviti s cest in bodo dokončno prevladali hitri, močni ter drzni? Ko tik za tabo hrumi tovornjak, ignorira razdaljo, kaj ti preostane?

Poglejmo na to situacijo iz ptičje perspektive: ko se globalno ruši sistem v vseh institucijah, potem ljudje brez te varnosti in okvirja postajamo nervozni. Nervozen postaja ves svet – z vojnami, ekonomskimi grožnjami, družbenimi mediji. To se dogaja v Nemčiji, na Balkanu, Ukrajini ... Stanje duha družbe se zagotovo pozna na cestah! Mi vse to prenašamo v okolje, in ko sedemo za volan, prenašamo nervozo naprej.

To ni slovenska posebnost. Vedno pa se lahko kot posameznik vprašamo, kaj lahko storimo. Ne sprejmimo te igre! Ne sprejmimo je na cestah, ker so posledice prehude – zame in za druge. Če sem nervozen, ne grem vozit, raje naredim dva kroga peš in potem sedem v avto. Že tako je gneča, stojimo v koloni, raje odstopimo prednost drugemu, ta nam pomaha, mi njemu nazaj – tako bomo ustvarjali lepšo zgodbo. To igro moramo igrati v Sloveniji! Tudi jaz se vozim v konici in vedno odstopim prednost, ker mi tisti nasmeh in hvala pomeni več kot kazanje sredincev. Delajmo dobro – za teh nekaj petkov, za katere živimo!

Shutterstock

Spremenite semaforske cikle: tri sekunde za življenje?

Presojevalec varnosti cest pri Agenciji za varnost prometa in inženir prometnih ureditev mag. Andrej Cvar je opozoril, da so semaforski cikli v večini križišč v Ljubljani nastavljeni tako, da dobijo vozila zeleno luč tri sekunde pred pešci. To lahko vodi do zelo nevarnih situacij. Rešitev je v zeleni luči za pešce pred vozili, ki zavijajo. Strokovnjak pravi, da je to že dolgo uveljavljen standard stroke in da ga navajajo državne smernice ministrstva za infrastrukturo iz leta 2017. Pri takem opozorilu se vprašanje, zakaj se ni semaforjev naravnalo po takšnem principu že pred leti, postavlja samo od sebe.

Prav to strokovno mnenje o tem tehničnem detajlu je zaskelelo tudi Roberta Štabo: »Določeni poznajo svojo stroko, rešitve, ki bi ohranile naša življenja in zdravje, pa vse to ostane v predalih pisarn. Strokovnjak Javne agencije RS za varnost prometa, tistega organa, ki je ustanovljen prav za kreiranje 'večje varnosti vseh udeležencev v prometu' in je naš nacionalni koordinator Resolucije RS za varnost cestnega prometa do 2030, izpostavi, da takšna rešitev ni nova. Omenjena je že v smernicah ministrstva za infrastrukturo iz leta 2017. Torej tistega ministrstva, ki ima v svoji sestavi AVP in plačuje strokovnjake, da svoja določila udejanjijo za dobro vseh nas državljanov, pa tudi sebe.

Ko umre premlado dekle, se najde 'pogumen' uradnik, ki za razliko od vseh drugih, ki nemo molčijo in čakajo, pa bi morali vedeti za skoraj desetletno usmeritev lastnega ministrstva, pokaže na sistemsko pomanjkljivost. Ta ni samo na semaforjih ljubljanskih ulic, bojim se, da je na slehernem semaforiziranem križišču slovenskih mest. S podobnimi sistemskimi pomanjkljivostmi na področju varne mobilnosti se Slovenija srečuje že vrsto let. Očitno nam manjka preprosta odgovornost, ne navidezna in hujskaška. Najhujše tovrstne 'sistemske napake' pozna že sleherni uporabnik naših cest. Izpostavim samo nekaj področij, kot so hitrosti, alkohol, nevarni odseki, tehnični pregledi, postopki za pridobitev voznih dovoljenj, zdravniška potrdila, neprimerna tehnična oprema za nadzor in usmerjanje prometa, alkotesti itd. In tisti strti starši, svojci, ki se vsa ta leta izpostavljajo po medijih in apelirajo k spremembi in udejanjanju učinkovitih ukrepov, ki so znani v državah EU, le nemo še naprej spremljajo krvavo tragedijo ter širitev novih prizadetih enako mislečih udeležencev skupinskih terapij na Zavodu.«

Zavod Varna pot izvaja psihološko pomoč za vse žrtve prometnih nesreč. Nanje se lahko obrnete s spoočilom na info@varna-pot.si ali s klicem na 05 99 55 022.

revija Jana