Andrej Križ

Njun odnos je iskriv, nagajiv, še vedno rada zaplešeta, veliko se šalita in pogovarjata. Spremljata dogajanje v svetu, na tekočem sta z vso problematiko svoje države, njuni pogovori se pogosto vrtijo o sorodnikih v Sloveniji ali pa so obrnjeni v preteklost. Ogromno se jima je zgodilo! On je vsaj dvakrat zrl smrti naravnost v oči: ko je po vojni z družino stal pred strelskim vodom, pa so jih zadnji trenutek rešili, in ko ga je zasulo v nemškem rudniku. Skupaj z Anico sta kmalu po tistem, ko sta se spoznala in ni bilo dovoljeno zapuščati Jugoslavije, čez Karavanke šla v tujino za lepšim življenjem.

»Dobro se počutiva, o letih ne razmišljava in poskušava čim bolj uživati življenje,« sta povedala pred nekaj tedni, ko sta obiskala domače. V Slovenijo se vračata vsaj enkrat na leto in svojcem vedno z veseljem pripovedujeta zanimive zgodbe iz svojega bogatega življenja.

Tale bi pa k meni pasala

On je Jeseničan in ona Mojstrančanka. Spoznala sta se, ko je bilo njej komaj osemnajst in njemu sedemindvajset let. Alojz se še natančno spomni trenutka in dneva. »Bil je četrtek in Anica se je peljala z mamo v Mojstrano, jaz pa v Rateče k sestri. Takoj sem opazil to brhko dekle in si mislil: Ta je pa taka, da bi k meni pasala,« se spominja njunega prvega srečanja. Usoda je poskrbela, da sta se naslednji dan spet srečala. »Ko sem odhajala od frizerja, sem se zunaj zaletela naravnost vanj,« se ljubeče nasmehne Anica. Alojz je takoj zagrabil priložnost in jo povabil v Rateče na ples. »Počakal me je, da ob desetih končam službo. Zunaj je zapadel sneg in jaz sem se kar v salonarjih podala v noč.« Čeprav sta plesala, sta se tisto noč tudi veliko pogovarjala in ugotovila, da sta si namenjena, predvsem pa, da si želita enakih stvari. Dogovorila sta se, da se bosta poročila in odšla v tujino. Alojz tako ali tako ni mogel najti primerne službe, ona pa doma tudi ni videla prihodnosti in je že od malega hotela v svet. Težava je bila edino, ker v tistem času ni bilo dovoljeno zapuščati Jugoslavije, težko je bilo dobiti potni list, zato je bilo treba čez mejo ilegalno, a nadzor je bil velik.

Andrej Križ

»To je bil komunistični čas, nikamor nisi smel. Če si samo pogledal Karavanke, si že bil politični emigrant,« se spominja Anica. Alojz je s tem že imel izkušnje, saj se je zaradi mamine bolezni takrat ravno vrnil z dela v Nemčiji. Ker je bila pri njegovih doma stiska s prostorom, Anica pa je imela svojo sobo, se je že dva dni po prvem zmenku preselil k njej. Prodal je motor, ki si ga je kupil z denarjem, prisluženim v Nemčiji, da sta si kupila obleko, in se tri mesece pozneje poročila. Nekaj denarja pa sta prihranila za pot, ki sta jo tajno načrtovala.

Čez Karavanke v Francijo

 V majhen kovček sta pospravila lepša oblačila, da bi jih njun prijatelj pozneje poslal za njima, v nahrbtnik pa pospravila rezervna oblačila, da ne bi pritegovala pozornosti, saj sta se od doma odpravila oblečena za v hribe. Ogromno tistih, ki so si tako želeli v tujino kot onadva, je bilo neuspešnih, Alojz je pa kar dobro vedel, kje morata prečiti, da bosta najmanj opažena. »Splezala sva čez tri hibe, na koncu še čez Stol, da sva srečno prišla do Avstrije,« se spominja Anica. Na kmetiji ob poti sta se preoblekla, oblačila pa pustila kmetom. V restavraciji sta pozajtrkovala in lastnik krčme jima je na skrivaj zamenjal nekaj jugoslovanskega denarja, ki jima je ostal od prodaje motorja, za takratne šilinge. »Ves čas sva se pogovarjala, da bova šla v Francijo, pa je Lojz malo narobe pogledal na zemljevid.« Morala bi priti v Avstrijo bolj zahodno, zato sta se potem z vlakom odpeljala do Salzburga in tam dva dni prespala v hotelu ter se izdajala za turista, kar ni bilo tako težko, saj je Alojz tekoče govoril nemško. Njun naslednji podvig je bil, da sta neopaženo prečila nemško mejo, tam pa je bilo že bolj domače. Z vlakom sta se odpeljala do mesta Karlsruhe v neposredni bližini meje s Francijo, naprej pa šla peš. »Nisva smela vzbujati pozornosti, saj so bile ob meji vsepovsod kontrole, midva pa seveda nisva imela papirjev,« pripoveduje Anica. Nekako sta našla najmanj varovano točko ter ob dveh ponoči neopažena, vsa premražena, lačna in žejna končno prišla v manjše mesto v Franciji. S hrano in pijačo jima je sredi noči pomagal pek, pri katerem sta prosila za vodo, zjutraj pa sta se zglasila na policijski postaji in zaprosila, ali lahko ostaneta v njihovi državi. Ko sta naslednji dan dobila odgovor iz Pariza, da lahko, ampak se morata javiti v Strasbourgu, sta si končno oddahnila. Danes, ko zgodbo poslušamo s toliko distance, si težko predstavljamo, kako nevarna in tvegana je bila pravzaprav njuna pot. V stresu in strahu, a z zaupanjem drug v drugega in v to, da gresta boljšemu življenju naproti, sta vztrajala pri svojem cilju. »Redki so imeli tako srečo,« priznava Anica.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 34, 25. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana