Shutterstock

A na koncu leta, ko se spletejo vezi in zgradi zaupanje, spoznajo, da so na varnem, okrepljeni, morda že zaceljeni. In takrat je zelo čustveno tudi za vzgojitelje: »Takrat vemo, za kaj delamo.« To ni samo služba, je mnogo več. »Tudi za mojo hčerko so krasno skrbeli. Otrokom dajo tisto, kar jim manjka,« nam je zaupala mama, ki ji je sodišče pred nekaj leti po njenem mnenju neupravičeno odvzelo otroka.

Hčerka je res imela različne težave, se dvakrat samopoškodovala, a incident, ki je zapečatil njeno usodo, je bil po poznejšem (neuradnem) priznanju kriminalista napačno obravnavan, s prekomernim ukrepom. Po dveh letih bivanja v strokovnem centru ter letu in pol v stanovanjski skupnosti zdaj mama in hči spet živita skupaj.

Danes je mama hvaležna vsem krasnim ljudem, ki so skrbeli za njeno hčer. »Delajo tiho, večkrat dobim občutek, da so premalo vidni. Ravno oni veliko naredijo za otroke, pa tudi njihove starše. So ljudje z velikim srcem, pomagajo našim otrokom prebroditi stiske in bolečine,« zna danes na težko obdobje pogledati gospa, katere hčer je sodišče na predlog CSD namestilo v strokovni center. Odvzem je zagovarjal tudi dekličin oče, bivši mož sogovornice.

Odvetnik z brezplačne pravne pomoči se ni čisto nič zavzel zanjo in hčer. »Pa sem se obrnila na komercialno linijo pravni telefon in za en klic, eno svetovanje, res plačala okoli 60 evrov, ampak mi je pravnik na drugi strani dal ogromno koristnih nasvetov, narekoval mi je, kako naj oblikujem pritožbo za sodišče za ponovno obravnavo hčerkinega primera.«

· Slovenija

Dr. Leonida Zalokar: životarila sem in poskušala preživeti uro za uro

Mama, ne jokaj

»Nikoli ne bom pozabila večera ob njenem odhodu v zavod, hči je bila stara 14 let, ko mi je rekla: mama, ne jokaj, vse bo v redu. Sodišče je odločilo, da je zavod bolj v hčerkino korist, čeprav so pozneje nekateri v zavodu menili, da je hči tam po krivici. Sodnica pa me je poimenovala 'mama rešiteljica', češ kaj si domišljam, da bom sama rešila otroka. Večina staršev, ki je imela otroke v podobnem postopku, mi je povedala, da se sodniki trudijo, da bi otroci lahko ostali doma, v mojem primeru je bilo drugače.«

Naposled je tudi oče podprl hčerko pri vrnitvi domov in danes mama in hči živita dobro. Hčerka obdobja, ko je bila stran od doma, ne dojema kot lepega, njena mama pa izredno ceni ljudi, ki delajo v strokovnem centru, in posebej omeni vzgojitelja Andreja, ki je njeni hčerki vlil samozaupanje, da zmore vse!

Šimen Zupančič

Zavod, moj dom

Strokovni center Frana Milčinskega Smlednik obstaja že 80 let, v njem pa je (vključno s stanovanjsko skupino) trenutno nameščenih 37 otrok in mladih od 10 do 17 let. Pri njih preživijo od eno do tri leta, za nekatere, ki nimajo kam, je zavod edini dom do 18. leta (v vsej državi je takih otrok okoli 50). »Želimo si v čim krajšem času narediti kar največ za otroka; ga toliko okrepiti, da bo zmogel delovati v domačem okolju. Če od tam, kjer gre vse narobe, otroka hitro umaknemo, imamo več možnosti za njegov napredek. Naš cilj ni, da ostane v instituciji, temveč da je namestitev pri nas trening za življenje. Če ni sodelovanja staršev, kar se tudi zgodi, pa je za otroka veliko težje,« pove Anže Selko, po izobrazbi socialni delavec, izkušen vzgojitelj (delal je tudi na psihiatrični kliniki v Ljubljani), ki je zadnja štiri leta ravnatelj strokovnega centra.

Večina otrok, tretjina je deklet in dve tretjini fantov, ima čustveno-vedenjske motnje, nekateri diagnozo ADHD, tretji motnje avtističnega spektra, občasno kombinacijo vsega naštetega; poleg tega imajo otroci primanjkljaje na učnih področjih, pri nekaterih zaznavajo depresijo, razvijajočo se osebnostno motnjo, posttravmatsko stresno motnjo (zaradi nasilja in vseh vrst zlorab v družini); motnje hranjenja, uporabo psihoaktivnih substanc.

Veliko jih razvije izredno negativno samopodobo, s sodelavci v centru se srečujejo s samopoškodovanjem, samomorilnimi nagnjenji, drogami, zatekanjem k begu, prostituciji ... »To se lahko začne že v domačem okolju, in če družina ne zmore podpreti otroka, je treba nekaj storiti. Veliko je otrok ločenih staršev in pogosto se zgodi, da starša preko otroka urejata spore, sinovi prevzamejo vlogo partnerja svoje mame (jo tudi ščitijo pred nasiljem) in mama sina obremenjuje s težavami, ki jim ta ni kos, zanje ni dozorel.«

· Slovenija

Metka Kuhar: Agresija ima vedno vzrok

Nevarna služba?

Za vzgojitelje v zavodu, ki dan in noč skrbijo za otroke, je lahko včasih zaradi potencialno nevarnih situacij to tudi nevarna služba. »Ampak ko enkrat poznaš mladostnike in z njimi vzpostaviš odnos, je pomembno, da se ne bojiš iti v skupino. V vseh teh letih me še ni bilo strah – pa so že bile različne težke situacije,« pravi vzgojitelj Andrej Pivk, tudi on po izobrazbi socialni delavec, ki je v Smledniku četrto leto, prej je delal v vzgojnem zavodu Planina. »Če imaš delo rad, z mladimi ni težko. To prepoznavam kot svoje poslanstvo, v vzgojo mladih je res vredno vlagati, saj nekoč postanejo odrasli in vozijo ta svet.«

Njegov delavnik trenutno poteka samo čez dan, ko poskrbi za otroke po šoli (večina jih ima individualno prilagojen pouk znotraj zavoda): pojedo kosilo, se pogovorijo, opravijo, za kar so odgovorni, denimo pospravijo, sledi prosti čas, delajo zunaj in usvajajo veščine, da bodo lahko kot odrasli delovali v družbi ter prispevali k skupnosti.

Otroci iz neurejenih družin?

Ne moremo preprosto reči, da so pri njih nastanjeni otroci iz neurejenih družin.»Različne težave so, je pa res precej otrok ločenih staršev in velika žalost se je pogovarjati z otrokom o tem, zakaj se njegovi starši niti slišati več ne morejo, kaj šele sporazumeti o tem, kako bo otrok preživljal vikende. Vidiš, da se je v življenju mladostnika zgodilo veliko stvari in da jih otrok ne zmore predelati. Več bi morali govoriti o starševstvu, vzgoji – že preden se odločimo za starševstvo. Z mladostniki se veliko pogovarjamo o odnosih – kako jih graditi, da jih ni dobro začenjati samo na spletu.

Vse prehitro namreč vstopajo v odnose, ki jih še ne razumejo. Kot najstniki seveda mislijo, da je ves svet njihov, da morajo živeti na polno in da se pri 14 in 15 ne bodo igrali ter gledali risank. Tako že vstopajo v svet odraslih, za katerega pa še niso zreli, ga ne razumejo. Menim, da telefoni in zasloni naše mladostnike oropajo življenja. Vse, ne samo teh v zavodu! Oropajo jih talentov, pristnih odnosov, vse preveč gre vse na splet,« razmišlja Andrej Pivk, ki mladim želi pokazati paleto vsega, kar je mogoče početi zunaj digitalnega sveta.

Šimen Zupančič

Cirkus, šola življenja

Pomaga jim prepoznati talente, tako so lani skupaj izdelali zunanje klopi. »Imamo fanta, ki je izrazito delaven, spreten, rad dela z lesom in ga pri tem spodbujamo. Ravno včeraj sem mu prinesel orodje in je popravil dva razpadla stola.« Tudi večerje si mladi v zavodu pripravljajo sami. V kuhinji jim pripravijo sestavine, otroci pa potem skuhajo za osem do deset oseb. »Včasih je treba k že pripravljeni omaki samo testenine skuhati, ampak niti to ni več samoumevno znanje; kot tudi ne zmešati mase za palačinke, skuhati zdrob. Potrebuješ prakso.«

Andrej se že dolga leta ukvarja s cirkusom in ga vpeljuje tudi v delo z mladimi. »Nisem še videl boljše vzgojne metode. Pri cirkusu lahko sodeluje vsakdo ne glede na športne predispozicije, telesno višino ali težo. Če ne želi nastopati, lahko sodeluje v zakulisju. Ko naučim nekoga vrteti krožnik ali žonglirati, lahko svoje znanje preda naprej, uči druge. Tako se ob cirkusu spotoma naučijo, kako se pogovarjati z drugim, kako pokazati neko stvar na novo ...

Vse to je pomembno za mladostnikovo samozavest. Gre pa tudi za zanimive spretnosti, kot je vožnja monocikla, žongliranje, met diabola, uporaba različnih žogic, na koncu tudi ognjenih. Mladostnika, ki je zelo napredoval in je ponosen nase in so drugi ponosni nanj, to krepi v pozitivno.«

Zakaj bi zjutraj vstal?

Priljubljeni vzgojitelj si želi, da takšnih strokovnih centrov v družbi ne bi potrebovali, a je to verjetno utopično. »Včasih je bilo veliko več agresivnih otrok, danes pa je več apatičnih, ki ne vedo, kaj bi s svojim življenjem, kaj jih veseli. Novodobni mediji požrejo ogromno ustvarjalnosti in smisla, ki ga mladostniki vedno težje najdejo. Mislijo, da imajo vse možnosti na dlani, obenem pa ne znajo poiskati, kaj je v njihovem srcu, kaj jih veseli, kaj je smisel, zakaj bi se trudili, zakaj bi zjutraj vstali.«

Šimen Zupančič

Krizni dogodki

Interventna pedagoginja Zala Erčulj Šauli je v interni šoli prisotna ves pouk, včasih izvaja delavnice, prednost pa imajo intervencije. Krizni dogodki nikoli niso prijetni. »Najprej se v razredu sliši glasno vpitje, nekdo kriči, razbija, morda tolče v steno; takrat posredujem, skušam umiriti  situacijo, nato povabim otroka k sebi. Ko si leta tukaj, se na določene stvari navadiš in jih sprejmeš kot običajne, ampak ko pride nekdo nov v stavbo, hitro vidi, da gre lahko za zelo stresen trenutek. Morda se ženske počutimo večkrat bolj ogrožene kot moški, tako da iščem mejo, do kod smem stopiti. Pomemben je osebni prostor, saj lahko postanem žrtev nasilja. Dolžnost strokovnih delavcev je, da zaščitimo tako sebe kot otroke.«

Otrokom ure pri sebi, kjer se umirijo in pogovorijo, predstavi kot nagrado, češ, tukaj sem, lahko prideš k meni, ko ti ne bo šlo. Njena osebnost in pristop, čemur botrujejo leta izkušenj, sta »kriva«, da je vedno kdo pri njej.

Vzgojni nasvet: gradimo odnos

Ravnatelj Selko na poziv, kaj bi svetoval staršem danes, da bi nas otroci bolj upoštevali, odgovarja: »Starš nima na voljo le ukrepov, ampak gradi odnos. Zato preživljamo čas z otrokom, hodimo na izlete, delamo skupaj. Postavljanje meja je samo eden od vidikov vzgoje. Ljubezen, spoštovanje, postavljanje meja, vse to je vzgoja. Zaradi upiranja najstnika se ne vznemirjajmo preveč, to je njegova naloga, del razvoja, postane pa težava, ko ni več odnosa, ko so zamere tako hude, da otrok staršem ne more zaupati, da zanj niso več vzor – takrat starši izgubimo vso vzgojno moč. Če otroci pri 12 ali 13 niso navajeni, da imajo njihova dejanja posledice, smo vzgojno precej zamudili.«

· Zdravje

Prepoznate digitalno zasvojenost? Otroci in odrasli v pasti telefonov

Popravite otroka

K njim pripeljejo tudi zelo ranjene, poškodovane otroke, češ, tukaj ga imate pa ga spravite v red. In začne se proces. »Ti naši otroci so bili prej bolj ali manj vedno za kaj krivi, kaznovani, bili so primer nečesa, kar ni dobro, kar je vedno slabo. Mi pa poskušamo nagraditi vsak otrokov napredek, zato smo uvedli nagrado naj učenec meseca. Kdo si je ta naziv zaslužil, razglasimo pred vso šolo, nagrajencu zaploskamo. Ne govorimo o najboljšem učnem uspehu, temveč o največjem napredku,« razlagata ravnatelj in pedagoginja.

In kaj je najbolj zaželena nagrada? Kebab. Ali obisk restavracije s hitro prehrano. Na pol leta organizirajo tudi izlet za sedem tistih, ki so se skozi leto najbolj trudili. Vse to je gradnja odnosa. »Na ta način ne prejemajo samo otroci, ampak tudi mi. To ni samo služba, ne more biti,« zaključi Zala Erčulj Šauli.

Šimen Zupančič

Spremenite zakon!

V strokovnih centrih pa na žalost pristanejo tudi mladostniki, ki bi bolj sodili v zdravstveno ustanovo. Na to so ravnatelji opozorili že večkrat, tudi v državnem svetu. Anže Selko pojasnjuje: »Če si pri 13 ali 14 letih z iglo vbrizgavaš heroin, je zdravljenje na psihiatriji, na oddelku za droge, prostovoljno. In ko 14-letnik reče, da ne želi sodelovati, ga izpustijo, ker je taka zakonodaja. Otrok si tako vbrizgava heroin še naprej, zaradi česar ne hodi v šolo. Zaradi tega pa sodišče mora ukrepati in otroka namesti v strokovni center. Se pravi, da je zdravje manj pomembno kot šolanje!« In strokovni centri so zelo priročni, da v  njih »odložijo« otroke z različnimi težavami. »Kateri mladostnik, ki ima motnjo hranjenja, pa ne razvije še vedenjsko-čustvene motnje?! To etiketo je najlažje prilepiti otroku in ga poslati v strokovni center. Pri tem CSD, zdravstvo in pravosodje ne opravijo naloge in na koncu ostanemo sami. Ta zakon bi morali spremeniti.«

V strokovnih centrih so tako prisiljeni postati tudi »specialisti« za različne motnje. Ko se stvar zaplete, lahko takega otroka sprejmejo na enoti za adolescentno psihiatrijo psihiatrične klinike, kjer jih zadržijo za čas akutne krize, a v praksi to pomeni, da so zelo hitro vrnjeni v strokovni center. Zaradi posledično težkih situacij se veliko kadra zamenja, saj zaposleni obupujejo. Kako ne, ko pa rešuješ življenje otroku, ki si ga je že tretjič želel končati. Tako se Zala Erčulj Šauli spominja, da je morala vdirati v kopalnico k nekemu dekletu. »Tega nikoli ne pozabiš. Z izkušnjami gotovo postaneš bolj suveren, ločiš službo in svoje življenje, a vseeno nosiš zgodbe s sabo in te postanejo del nas. Tisti, ki pride sem samo v službo, hitro obupa. V tej hiši moraš videti še kaj drugega.«