Osebni arhiv

Osamljenost je eno najmanj opaznih, a hkrati najglobljih občutenj sodobnega človeka. V času, ko je svet prepleten s sporočili in neštetimi priložnostmi za stike, se vedno več ljudi znajde v notranji tišini, ki boli bolj kot prazna soba. Ni pomembno, koliko prijateljev imamo na družbenih omrežjih ali koliko ljudi nas dnevno ogovori – občutek, da nismo zares videni, slišani ali sprejeti, se zna prikrasti tudi tja, kjer ga najmanj pričakujemo.

Praznični december, ki ga zavijamo v toplino lučk, ta občutek pogosto še poglobi. Medtem ko se zdi, da ima svet vso ljubezen, povezanost in veselje, v mnogih med nami zeva največja praznina. Občutki izgube, odtujenosti ali neizpolnjenosti pridejo na površje prav v dneh, ko se od nas pričakuje, da bomo srečni. In takrat marsikdo najtežje prizna, da ni.

Zgodbe

Osamljenost boli: Starčev prednovoletni čudež

Osamljenost ne izbira, dotakne se tudi tistih, ki jih poznamo z naslovnic, televizijskih zaslonov ali družabnih dogodkov – znanih, ki navzven delujejo samozavestni, družabni in ves čas obdani z ljudmi. A med bliščem in pozornostjo se pogosto skrivajo globlji boji. Tudi javne osebnosti priznavajo, da je lahko življenje, razdeljeno med kamere, dogajanja in pričakovanja drugih, nepričakovano samotno. 

Kaj lahko danes naredim dobrega? 

Nataša Tič Ralijan, igralka: »Vsakdo se sreča z osamljenostjo, vendar morda ne želimo govoriti o tem. Imamo zelo dobre sprožilce – medije, ki pomagajo prodajalcem. Otroke želimo zaposliti s čim več igračami, ljudi z veliko aktivnostmi, kar naprej smo razprodani in nimamo časa zase, ob tem pa ni nihče v duši sit. Tisti, ki se ni srečal z osamljenostjo in je ni premagoval in dosegel samosti ter se opolnomočil, mogoče sploh še ni dobro živel. Ni smisel v tem, da si okoli sebe nakopljemo vse sorte, temveč da znamo sebe videti, slišati, razumeti.

Zgodbe

Osamljenost je tako v porastu, da terja celo državne programe

Če se ne počutiš sam, tega sploh ni. Moč in razlog za bivanje je treba poiskati v sebi in si vsak dan sproti reči, kaj lahko danes naredim dobrega. Če bi več razmišljali, kaj lahko storim za druge, bi bil svet veliko lepši. Ko začutiš srečo v sebi in da lahko še nekaj daš, si podprt. Ko pri meni pridejo težki trenutki, zlezem ven tako, da pomislim na koga drugega, ga pokličem, pa ga skušam razumeti. In če rečeš, danes bom trem ljudem naredil nekaj dobrega, ni prostora za slabe misli. Ali pa ponoviš sedem dobrih stvari, ki so se ti zgodile. In lezeš ven.«

Osebni arhiv

Hoditi, hoditi

Bernarda Oman, igralka: »Med osamljenostjo in samostjo je razlika. Jaz sem zelo veliko sama. Pogosto mi to zelo prija in se imam v redu. Počnem, kar si izmislim v tistem trenutku, da je najboljše in najlepše. Zgodi pa se, da pride urica, ko se mi zdi, da sem ta trenutek osamljena. A se tega zavem. In ker se in sem na to pozorna, nekaj spremenim. Bodisi grem ven, največkrat grem hodit. Na srečo stanujem blizu parka in gozda. Včasih me zagrabi pa si grem ogledovat trgovine. Zelo redko pa koga pokličem, čeprav vem, da to ni prav. Vem, da bi mi vsakdo od mojih prijateljic in prijateljev prisluhnil. Ampak to naredim redko, ker mislim, da bi druge s tem obremenjevala. Mislim si, da starejši ko si, bolj se to lahko ponavlja. Večkrat, dlje, in to ni dobro. Hitro lahko zapadeš v čudne misli.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 50, 16. december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana