Primož Lavre

Fizični napadi so sicer izjemno redki, a to še ne pomeni, da je poklic voznika lahek in udoben. Prav nasprotno. Pogosto je psihično naporen, organizacijsko zahteven in vse premalo cenjen. Če te petkrat na dan ne »pošljejo v pm«, je, kot da nisi bil v službi, pravijo tisti, ki ga opravljajo.

Ko pogleda voznika mestnega avtobusa, marsikdo pomisli, kako fino službo ima. Prav počasi in mirno se vozika po mestu cel šiht in posluša muziko. Še šefa nima za hrbtom, in ko gre domov, lahko do naslednjega dne pozabi na službo. »No, če imate tako predstavo o poklicu voznika, pridite in poskusite!« pravi Gregor Cunder, Predsednik sindikata voznikov LPP.

Zgodilo se je, da sem ustavil avtobus, da sem šel lahko na stranišče

Vozniki mestnega prometa ne poznajo klasičnega urnika, saj avtobusi vozijo od tretje ure zjutraj do enih ponoči. Zakon pa določa, da se lahko delovnik opravi v razdobju 12 ur. Se pravi, teoretično bi lahko človek delal štiri ure, potem tri ne, pa spet dve ter vmes uro ne in še dve. Cel dan torej. Tako hudo na LPP ni, ni pa izjema, da se delo razvleče na 10 ur. Za tiste, ki so doma blizu baze ljubljanskega potniškega prometa, to še ni tako hudo, saj lahko skočijo domov. A ljubljanske »trole« vozijo tudi vozniki iz Bohinjske Bistrice in s Ptuja.

· Tujci za volanom

V zadnjih letih trikrat več tujcev, podjetja sama predpisujejo pogoje

Okoli četrtina dela so tako imenovane »deljene službe«, ko ima voznik med delovnikom časovno luknjo. Takšna delovna dneva sta vsaj dva, včasih trije. Drugače ne gre, ker le tako lahko pokrijejo prometne konice, ki so se z leti razvlekle tako zjutraj kot popoldne, ko ljudje odhajajo iz službe. Vozniki nimajo »svoje« proge, avtobusa ali časovnega okna. Razpored dobijo za naslednji mesec, a spremembe so pogoste. Voznikov je več kot 400 in hitro se zgodi, da je treba z danes na jutri prilagajati načrt. Poskrbijo pa, da vozniki eno leto delajo tudi med prazniki, naslednje leto pa so takrat prosti.

Če so se vam kdaj zasmilile prodajalke, ki grizejo sendvič, medtem ko tipkajo po blagajni, si predstavljajte, da ste voznik avtobusa, ki zares ustavi le na prvi in zadnji postaji, in vas pritisne na stranišče. Morda je pred vami še ena ura vožnje. Kaj zdaj? Nič, zdržali boste. Razen če res ne gre. »Takrat pač nimaš kaj,« se spominja Cunder, ki je bil tudi sam voznik. »Enkrat sem ustavil na Bavarskem dvoru in tekel do prve kavarne.«

Tudi sicer tisto malo – izravnalni čas mu rečejo – ko se voznik lahko pretegne, popije kavo iz avtomata, se olajša v temu namenjenemu »dixiju«, pogosto požrejo gneča na cesti in zamude, ki jih povzroča. Nemalokrat je voznik že v časovnem minusu, ko pride do končne postaje. Takrat odmor odpade.

Nič čudnega torej, da imajo na LPP velik pretok kadra. Nekateri novi vozniki obupajo že v poskusni dobi, saj se izkaže, da vožnja avtobusa po mestnih ulicah ni le držanje volana, temveč kombinacija logistike, komunikacije, kriznega upravljanja in potrpežljivosti.

Bobo

Koš za slabo voljo in živčnost

A vse zahtevne delovne razmere niso nič v primerjavi s tem, kako lahko vozniku dan pokvarijo potniki. »Včasih se mi zdi, da potniki voznika sploh ne vidijo kot človeka,« odnos nekaterih opiše Drago Čekić, predsednik samostojnega sindikata. Če voznika vsaj petkrat na dan ne pošljejo v tri krasne, sploh ni bil v službi. Pripombe, nadiranje in zmerljivke so del vsakdana. Tega se mora voznik žal kar navaditi. »Ljudje se zbudijo neprespani, razdraženi, pod stresom. V službo se odpravijo s kamni v želodcu,« opisuje Čekić dogajanje na terenu. »Prvi človek, s katerim imajo opravka v dnevu, je voznik avtobusa. Mnogi nanj stresejo vse, kar se jim je nabralo. Kot v koš za smeti.« Ni redko, da voznika kdo celo pljune. »Krivi smo vsega, sploh pa zamud. Kot da se avtobus lahko premakne, če stoji ves promet.«

· Iščejo nove

To je služba, ki je ne spustijo iz rok do upokojitve

Na splošno se je odnos potnikov do voznikov avtobusov zelo poslabšal, pravita oba sindikalista. Ne le, da poklic ni več niti malo spoštovan, tudi osnovne človeške dostojnosti je vse manj. In tudi na avtobusu se opazi vpliv mobilnih telefonov. »Po eni strani je manj vandalizma,« opaža Cunder. »Mladina, ki je prej čečkala po naslonjalih in vrezovala svoje začetnice v sedeže, zdaj strmi v zaslone.« Manj je objestnega vedenja. Zato pa so lahko hujša osebna maščevanja. »Med korono se mi je zgodilo, da je oče pripeljal otroka brez maske. Nisem ju smel spustiti na avtobus. Oče je dogodek objavil na Facebooku, seveda s svojo razlago. Da sem grobijan, da mečem otroke z avtobusa itn. Izbrskali so, kdo sem, kje stanujem. Dobil sem 140 groženj s smrtjo.  Da me bodo obesili, da me bodo zaklali ... Prijavil sem na policijo, a prav daleč nismo prišli.«

Tak odnos pušča posledice. Nekateri vozniki lahko stiske pozabijo, ko izstopijo iz avtobusa. Drugi pa dogodke nosijo domov, imajo visok tlak, holesterol, so stalno v stresu in izgorijo.

LPP

Voznik ni varnostnik ali policaj

Včasih pa se verbalno nasilje sprevrže tudi v fizično agresijo. Napadi, kot je bil tisti z nožem izpred meseca, so na srečo sicer izjemno redki, pravi Cunder. To, da voznik poseže v dogajanje, pa ni njegova dolžnost. Po pravilih mora seveda obvestiti nadzorni center ob vsaki situaciji, kjer gre za nasilje, spolno nadlegovanje ali kakšen drug poseg v človekove pravice. A stopiti zraven in delati red mu ni treba. »Voznik naj bi bil vedno defenziven,« razlaga Cunder. »Vljuden, spoštljiv in umirjal  naj bi situacijo.« A to so trenutki, ki jih ni mogoče urediti s pravili na papirju. »Voznikov je 432,« pravi Cunder. »To je 432 različnih karakterjev, pa tudi telesnih proporcev. Eden bo obsedel, drugi bo skočil.« Tečajev samoobrambe ali česa podobnega pa voznikom ne omogočajo.

Pred 25 leti, ko je Cunder še vozil avtobus, so bile nekatere proge še posebej problematične. »Na nočni v Zalog si lahko pričakoval, da ti bodo mulci skakali z ene strani avtobusa na drugo, da se bo cela prikolica majala, delali kratek stik v lučeh, kradli kladivca ali kar razbili šipo. Pozimi, ko je bil sneg, si imel vojno stanje. Lahko si le upal, da v kepah, ki so letele v avtobus, ni granitne kocke.« Takšnih ekscesov je zdaj komaj kaj, zato pa je več neprijaznosti, osornosti, poniževanja in verbalnih napadov. A kljub temu je za oba sindikalista poklic voznika avtobusa še vedno lep.

»Avtobusi ‘spijo’ le dve uri na dan, preostali čas pa omogočajo ljudem, da hodijo po svojih poteh in uporabljajo mesto. Čeprav se tega ne zavedamo dovolj, ima Ljubljana enega najbolj dostopnih in urejenih mestnih prevozov,« opozori Cunder. To pa ne pride kar samo po sebi. Za to za nas samoumevno storitvijo so ljudje, ki jo morajo dnevno organizirati, prilagajati in izpeljati. In tisti, ki jih srečamo na vratih. Niso samo vozniki. So tudi ljudje, ki delajo izmensko, pogosto pred svitom ali pozno v noč ter nosijo odgovornost za vozilo, potnike, varnost in vozni red. Ko naslednjič vstopimo na avtobus, morda raje zadržimo tisto nestrpno sapo in s pozdravom, potrpežljivostjo ali nasmehom naredimo njihov dan lepši.

· Ukinjeni številni avtobusi

Katere avtobusne linije ukinjajo v soboto? Kakšni so razlogi?

Avtobus, ki vključuje

Poleg tega, da so mestni avtobusi varna točka, kjer potnike nagovarjajo, naj se obrnejo na voznika, če doživljajo kakršne koli vrste nasilje, so tudi platforma za vključevanje. Že pred 15 leti so v sodelovanju s Centrom Janeza Levca uvedli identifikacijsko kartico, s katero potniki z motnjami v duševnem razvoju ali zdravstvenimi težavami »potiho« obvestijo voznika o svojem stanju. Nihče namreč noče naglas razlagati, da je gluh, slaboviden ali morda avtist. Voznik, ki vidi kartico, pa ve, čemu pripisati nezanesljiv korak ali neobičajno obnašanje.