UI

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Česa takega nisem doživela nikjer drugje po svetu,« pravi Sabina Mai, na katero so svoj gnev izlili slovenski komentatorji. Kdor se javno izpostavi, naj vzame v zakup, da mu bomo v obraz zmetali vse, kar mu gre, je očitno logika spletnih nasilnežev, ki z besedami mrcvarijo tiste, ki ne ustrezajo kalupu njihovih prepričanj. Da sta se pravica do osebnega mnenja in zlorabljena svoboda govora že davno utopili v greznici žaljivk, kažejo tudi skrajnejše oblike spletnega trpinčenja. Psihologi govorijo celo o tekstovnem sadizmu – ko je trpljenje drugega spletnemu uporabniku v užitek. Medtem Facebookovi algoritmi med spletnimi »zidovi« združujejo popolne neznance. Dobrodošli na Divjem zahodu, kjer eni nastavljajo lice, drugi zadajajo udarce, tretji pa bežijo stran od digitalnega sveta. Kruha in iger, družba!

Trk neznancev

Veliko ljudi se pritožuje, da jim Facebook med objavami prijateljev ponuja vsebine ljudi, ki jih ne poznajo in jim ne sledijo. Ne gre za naključje. »Algoritmi so večinoma zasnovani tako, da skušajo uporabnike čim dlje zadržati na družbenih omrežjih in spodbujati njihovo odzivanje,« pojasnjuje izr. prof. dr. Andraž Petrovčič s fakultete za družbene vede. »Praviloma nam zato prikazujejo vsebine, sorodne tistim, ki smo si jih v preteklosti že večkrat ogledali ali se nanje odzvali. Pri tem ni nujno pomembno, kdo je njihov avtor – med njimi so lahko tudi popolni neznanci.«

A pred zaslonom nas ne zadržuje le tisto, kar nam ugaja. Včasih nas še močneje priklene tisto, kar nas razburi ali zbode. In kadar sami kaj objavimo na omrežju, smo prepuščeni na milost in nemilost tudi tisti sorti komentatorjev, ki čutijo neustavljivo potrebo, da bi izbruhali vse, kar pač zraste v njihovem mračnem umu. Med zobe nestrpnežev so pogosto pahnjene ženske, ki vsem na očeh postajajo žrtve spletnih napadov.

Osebni arhiv

Kazen za zavrnitev

To se je zgodilo tudi Sabini Mai, Slovenki, ki zadnjih šest let živi v obmorskem grškem mestu, stik s prijatelji z vsega sveta pa ohranja tudi z objavljanjem na družbenih omrežjih. Na njenem profilu je veliko morja, sonca in nje same – pogosto v kopalkah. Ko je z večjim dosegom objav začela prejemati številne prošnje za prijateljstvo in med njimi seksualna sporočila moških, je sklenila postaviti mejo. Na Facebooku je objavila video, v katerem je jasno povedala, da je ne zanimajo ne naključna poznanstva ne seks in da si želi le, da bi ljudje v njej videli več kot telo. Nato se je čez noč znašla pod plazom žaljivih komentarjev, polnih poniževanja in osebnih napadov. Takšnega odziva ni pričakovala, še manj pa nizkotnosti, s katero so ji zaušnico prisolili tako moški kot ženske. »Prav to me je spodbudilo k razmišljanju, kaj takšni odzivi povedo o nas kot družbi.«

Nihče me nima pravice žaliti!

Je pomislila, da so razlog fotografije v kopalkah in da bi jih umaknila?Ne, pravi.»Fotografija je zame umetnost. Kadar objavim fotografijo, ne želim deliti samo podobe, ampak tudi občutek svobode in veselja do življenja, ki ga živim.« Za tem, pravi, je pot, ki ni bila vedno lahka. »Moj način življenja je nagrada za to, da sem si dovolila slediti sebi, brez potrebe po dovoljenju ali potrditvi kogarkoli drugega. In če se ob mojih objavah vsaj ena ženska spomni, da si lahko dovoli več poguma biti to, kar je, potem je moja objava dosegla svoj namen. Naša telesa so del nas, a niso vse, kar ženske smo.«

Že, toda pogosto slišimo, da mora tisti, ki nekaj objavi javno, računati tudi z odzivi, ki mu ne bodo všeč. »Seveda ima vsakdo pravico, da mu moja vsebina ni všeč. Nihče ni dolžan razmišljati enako kot jaz. Vendar nam to, da nam objava ni všeč, ne daje pravice, da ponižujemo človeka, ki jo je objavil. Kritika lahko odpre pogovor. Žaljenje ga zapre. Ko človeka razvrednotimo zaradi njegovega videza, starosti, spola ali načina, kako se izraža, ne govorimo več o njegovi objavi – posegamo v njegovo dostojanstvo.« Dva človeka lahko, pravi, gledata isto fotografijo in vidita povsem različni zgodbi. »Eden vidi svobodo, lepoto ali žensko, ki uživa življenje. Drugi v njej vidi nekaj, kar v njem prebudi jezo, potrebo po obsojanju ali poniževanju. Zato: ali komentar res govori o fotografiji ali bolj o človeku, ki ga je napisal? Kaj ga je pripeljalo do tega, da se je odločil nekoga ponižati?«

Jernej Peklar

Anonimni smo povsem drugačni?! 

Magister psihologije Nejc Ašič, profesor psihologije na Gimnaziji Poljane, to pojasni s pojavom spletne dezinhibicije, o katerem govorijo v socialni psihologiji – povedano preprosteje, pred zaslonom popustijo zavore, ki naše vedenje sicer držijo znotraj družbeno sprejemljivih meja. »Spletni uporabniki se osvobodijo pritiskov družbe, vesti in morale, ker se zaznavajo kot anonimne. Tudi kadar tehnično niso anonimni, lahko pride do tako imenovane socialne anonimnosti, ko se njihov komentar v množici drugih preprosto izgubi.« Raziskave kažejo, dodaja, da ljudje, kadar njihova resnična identiteta ni prepoznavna, prej podprejo etično sporna vedenja. Na spletu se to kaže kot nadlegovanje, napadi, »trolanje« in sramotenje. A tarče pogosto postanejo prav ljudje, za katere uporabniki menijo, da so prekršili neko normo. »Menijo, da si oseba zasluži poniževanje, diskreditacijo in dehumanizacijo, če se ni vedla skladno z dogovorjenim socialnim redom.«

Ko žaljenje postane užitek

Ključ, pravi Ašič, je lahko tudi zavrnitev. Ko nekdo jasno postavi in brani svoje psihološke meje, s tem postavi drugemu oviro do cilja in jeza se praviloma pojavi, sploh če je bil cilj moralno vprašljiv. »Velja se torej vprašati, kateri motivi so v ozadju spolnega občudovanja drugih na spletu.« Pri nekaterih oblikah spletnega trpinčenja gre lahko še dlje. »Nekateri psihologi pravijo, da lahko v današnji dobi družbenih omrežij govorimo celo o tako imenovanem tekstovnem sadizmu, ko trpljenje drugega za spletne uporabnike pomeni užitek. Posamezniki s sadističnimi težnjami postanejo obsedeni s svojimi žrtvami na spletu, jih zalezujejo in se trudijo, da bi žrtev zaradi njih trpela.« Ašič med motivi trpinčenja omenja tudi izražanje nestrinjanja in neodobravanja, preizkušanje meja dopustnega, tekmovanje, kratkočasenje, izzivanje in iskanje pozornosti – nekateri pa v tem preprosto uživajo.

Obstaja pa še eno čustvo. »Velikokrat ljudje drugim 'privoščijo' in so ob njihovi nesreči veseli, kar imenujemo z zanimivim nemškim poimenovanjem schadenfreude – po slovensko: veselje ob nesreči drugega.« Po Ašičevih besedah lahko nekomu privoščimo trpljenje, ker pripada skupini, ki jo dojemamo kot nasprotno svoji, ker z njim nezavedno tekmujemo ali ker menimo, da se je vedel neprimerno in si trpljenje zasluži kot nekakšno kazen.

Od kod pravica?!

 Ašič pravi, da danes veliko spletnih uporabnikov čuti potrebo izraziti svoje stališče – zaradi zabave, izzivanja, iskanja pozornosti ali »dvigovanja lastne moralne čistosti«. »Družbena omrežja niso namenjena le objavljanju vsakdanjega življenja, ampak tudi pridobivanju informacij o drugih, zato omogočajo družbeni nadzor nad posamezniki, ki odstopajo od družbenih norm.« In tu se zgodi svojevrsten paradoks. »Posamezniki na spletu pogosto niso občutljivi za kompleksne ideje in niso sposobni konstruktivne razprave, ljudje z dobrimi nameni in idejami pa pogosto ne želijo javno spregovoriti, medtem ko se drugi oglasijo z namenom ponovnega vzpostavljanja moralnih standardov. Ironično je, da to pogosto storijo na nemoralen način, tako da je žrtev spletnega napada ponižana, osramočena in diskreditirana.«

Kaj torej lahko storimo? 

Facebookovih algoritmov (za zdaj?) ne moremo nadzorovati in tudi ne moremo preprečiti, da bi se na našem zaslonu znašel človek, ki ga nismo nikoli želeli spoznati. Še vedno pa lahko odločamo o svojem odzivu, pa najsi je oseba javna ali ne. Preden pritisnemo »objavi«, se vprašajmo, ali bi enako povedali človeku, če bi stal pred nami. Če je odgovor ne, je včasih najbolj zrel komentar tisti, ki ga nikoli ne napišemo.

A odgovornost seveda ni samo pri uporabnikih. Evropska komisija je julija letos ugotovila, da Meta z zasnovo Facebooka in Instagrama krši akt o digitalnih storitvah; pod drobnogledom so tudi močno personalizirani priporočilni sistemi. Komisija od Mete pričakuje spremembe, ki bi zmanjšale njihovo usmerjenost v nenehno povečevanje odzivnosti uporabnikov. Če bodo ugotovitve potrjene, lahko kršitve prinesejo globo do šest odstotkov svetovnega letnega prometa podjetja.

Pa mi? To, da se dobronamerni uporabniki umaknemo in splet prepustimo najglasnejšim, po drugi strani nikakor ni rešitev. Če molčijo vsi, ki znajo razpravljati brez poniževanja, ostanejo vidnejši prav tisti, zaradi katerih bi najraje ugasnili zaslon. Morda zato ne potrebujemo manj glasov, temveč več prijaznih, spodbudnih in takšnih, ki se postavijo na stran človeka, ki ga množica trga na koščke.

Grda stara kavka

Predstavljajte si, da objavite svojo fotografijo z oddiha, nekega Jožeta, za katerega v življenju še niste slišali, pa zgrabi neustavljiva potreba po tem, da vas počasti s svojim komentarjem, v katerem zapiše, da ste grda stara kavka. Kdo za vraga je Jože in kaj se motovili pod vašo fotografijo? Kako je sploh prišel do nje? Za njen širši doseg ste morda nevede poskrbeli kar sami. Če ste ob Facebookovi ponudbi vključili profesionalni način, lahko ta vaše javne objave ponese daleč zunaj običajnega kroga – tudi pred oči popolnih neznancev. Temu se lahko izognete tako, da profesionalni način izključite, lahko pa ga obdržite in omejite, kdo vidi vaše objave. Pri vsaki posamezni objavi lahko namesto »javno« izberete »prijatelji« in jo tako zadržite znotraj svojega kroga. Nastavitve lahko prilagodite tudi v razdelku »uredi zasebnost«. Zapleteno? Malo že. A nekaj nadzora vendarle imamo – tudi nad tem, koliko Jožetov bomo spustili pred svoja vrata.

Algoritem nam kroji pogled na svet

Algoritmično odbiranje vsebin ima lahko pozitivne in negativne posledice, opozarja izr. prof. dr. Andraž Petrovčič. Ker nam algoritmi praviloma ponujajo vsebine, za katere smo v preteklosti že pokazali zanimanje, se v ospredje postavi vsebina in ne njen vir. Tako lahko nastanejo tako imenovani »filter mehurčki« in »sobe odmeva«, v katerih imamo slabši dostop do drugačnih virov informacij, hkrati pa se krepijo naša obstoječa prepričanja. Dobimo lahko občutek, da drugačnih informacij oziroma pogledov sploh ni in da drugi razmišljajo podobno kot mi.

Bolj ko nas poznajo, lažje nas zadržijo

»Platforme iščejo nove načine, kako čim dlje zadržati uporabnike na družbenih omrežjih. Njihovi algoritmi postajajo vse bolj sofisticirani, tudi zato, ker imajo podjetja vedno več informacij o svojih uporabnikih in njihovem vedenju. Posledično lahko algoritme izpopolnjujejo in prilagajajo svojim ciljem. Skoraj vsa družbena omrežja so v prvi vrsti podjetja, ki želijo ustvarjati dobičke lastnikom,« pravi Petrovčič.

revija Jana