Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Jaz sem bila, na primer, prepričana, da nisem odvisnica od telefona, ne visim na družbenih omrežjih, ne delam selfijev, jaz sem svoboden človek! … dokler mi ni telefon lepega dne iz nepojasnjenega vzroka poginil. In ne le to, samomor je izvedel tik pred novoletnimi prazniki. Svet se je nenadoma ustavil. Popraviti se pokojnega ni dalo, na novega je bilo treba zaradi praznikov počakati …, jaz pa medtem razen svoje lastne nisem na pamet vedela niti ene telefonske številke. Tisto se je čez nekaj dni srečno razpletlo z novim telefonom, ampak lahko bi bilo še veliko hujše – lahko bi mi ga ukradli. Prav to se je pred kratkim zgodilo kolegici. Tisto je šele bilo Sranje z veliko začetnico. Bi skoraj raje videla, da bi mi denarnico ukradli, je vzdihnila.

To ni moralka o tem, da pazite na svoj telefon. Nobenega žuganja, tole je resnična zgodba, nadgrajena z nasvetom ali dvema. Zgodilo se je nekega poletnega večera na terasi ljubljanskega lokala, kjer je ženska, recimo ji Irena, klepetala s prijateljicama. Torbico na dolgem paščku je obesila čez naslonjalo stola – prvič in verjetno zadnjič, pravi – da je visela skoraj čisto pri tleh. Ponavadi jo odloži na drug stol, da jo ima na očeh, tudi tokrat si je posebej prinesla stol samo za torbico. Potem jo je pa obesila na naslonjalo svojega stola. Ne vem, zakaj, pravi.

Okrog enajstih je pristopil mlajši moški in v angleščini vprašal, ali imajo cigarete, čeprav je moral videti, da nobena ne kadi. Zapletli so se v pogovor, trdil je, da je iz Francije, a ni imel francoskega naglasa. Ves čas sem imela čuden občutek, pravi Irena, spreletavalo jo je, naj vzame torbico k sebi, pa je bila vljudna in tega ni naredila, da ne bi onemu dala slabega občutka. Možakar je odšel, telefon pa tudi – ko je potem vzela torbico, telefona ni bilo več v njej. »Sedele smo tako, da je vsaka gledala v drugo smer, ena bi morala videti tatu. A nobena ni videla nič.« In povsem nemogoče je, da bi ji telefon sam padel iz torbice, je prepričana.

Shutterstock

Neprecenljivo

Prijateljica je poklicala njeno številko, dvakrat se je slišalo, da telefon zvoni. Pri tretjem klicu čez nekaj minut je obmolknil. Številka ni bila več dosegljiva. Šli sta na policijsko postajo prijavit tatvino. Zelo dolgo sva čakali, pripoveduje. Zvečer po enajsti so imeli toliko dela? »Čakava, čakava, medtem sva na prijateljičinem telefonu brskali, kaj lahko sploh narediva, potem sta prišla dva mlajša policista.« Kolikšna je vrednost ukradenega telefona, ju je zanimalo. Ne vem, je skomignila Irena … Neprecenljiva?

Govorila je o družinskih fotografijah, ki so bile shranjene na njenem telefonu. In samo tam. Ampak vrednost ukradenega je v resnici pomemben podatek, odloča o tem, kako bo policija zadevo obravnavala, kot prekršek ali kot kaznivo dejanje. »Potem je postavil naslednje zanimivo vprašanje: ali poznam številko IMEI.« Ni je poznala. Pravzaprav ni niti vedela, kaj to sploh je. Tam se je ustavilo. Brez številke IMEI sploh ne moreš oddati prijave, so ji rekli. Svetovali so ji, naj gre domov, poišče številko in potem odda elektronsko prijavo.

Ko bi le bilo tako preprosto.

Odnosi

Vsa vas ve, kaj počne s psoma, a nihče ne ukrepa

Kavelj 22

Doma ji je Googlova aplikacija v računalniku prišepnila številko IMEI, nato je ugotovila, da ne more oddati elektronske prijave, ker brez telefona ni mogla uporabiti smsPASS. Potem je šla na lokalno policijsko postajo – drugo kot prejšnji večer – tam so rekli, da to ne sodi v njihovo okrožje, ker se je kraja zgodila na drugem koncu mesta, »ampak sem jim rekla, da se jim na oni drugi policijski postaji ni ljubilo ukvarjati z mano, in so bili potem tako prijazni, da so sprejeli prijavo. Ki jo bodo zdaj tako ali tako poslali oni drugi postaji.«

Ni še čas za vzdih olajšanja, ko je opravila na policiji, se je morala pogovarjati z banko, na telefonu je namreč imela aplikacijo za mobilno bančništvo. To so ji blokirali, kar pomeni, da so zbrisali povezavo med njenim računom in ukradeno napravo. Poklicala je tudi svojega operaterja, da ji je blokiral kartico SIM. Naslednji dan je šla k operaterju po kopijo kartice SIM, stara je še vedno blokirana. Na banki pa je uredila vse potrebno za obnovitev spletnega bančništva na novem aparatu. Znova bo treba tudi naložiti vse trgovske kartice, do nakupa novega telefona lahko uporablja samo fizične, kolikor jih še ima. Še dobro, da nisem imela na telefonu tudi digitaliziranih bančnih kartic v mobilni denarnici, pravi. »Po nekem čudežu« je imela v računalniku spravljen svoj telefonski imenik, nima pa fotografij. »Nekaj jih je, ne vem, kako to, jaz jih nisem prenašala. Ampak to je zelo majhen del, vse drugo je šlo.« Kopij si ni delala, v oblak ni spravljala ničesar.

Naj bo vroč! 

Ni človek, ki bi vil roke in obupoval nad stvarmi, na katere nima vpliva, zmore videti tudi tisti drobni košček sreče v nesreči: »Nisem ženska, ki bi bila vezana na telefon, v njem nimam svojega življenja, ne uporabljam koledarja v telefonu, vse imam na papirju. Kaj je zame pomembno, kadar kupujem telefon? Da lahko kličem, elektronska pošta in dobra kamera. Moj telefon je naš družinski fotoaparat.« Torej je po svoje sreča, da v ukradenem telefonu ni bilo še več njenega življenja.

Zelišča

Najljubše divje rastline in recepti izkušenih nabiralk

Vseeno je veliko izgubila. Zakaj so nekatere stvari ostale v računalniku, si ne zna razložiti. Vesela je, da so, predvsem pa žaluje za vsem tistim, kar je izgubljeno. Povedali so ji, da za zmeraj. Žaluje za trenutki, ujetimi na fotografijah, ki se ne bodo vrnili. Žaluje za izgubljenimi spomini. »Dokumente prekličeš in dobiš nove, jaz pa teh posnetkov ne bom nikoli več imela.« V prihodnje bo skrbneje ravnala s fotografijami, si je prisegla.

Ne vemo še, kako se bo razpletlo. Tatovi danes telefona ne potrebujejo nujno za to, da bi vam ukradli denar. Lahko ga uporabijo kot odskočno desko za krajo identitete ali prevzem drugih računov. Ali bodo poskušali pri Ireni, se bo šele pokazalo. Policija bo pregledala posnetke varnostnih kamer v lokalu, a kdo ve, kje bodo takrat že lopovi in njen telefon.

Vsekakor pa tat (ali tatovi) ne morejo računati na njeno odpuščanje. »Naj se cvrejo v peklu. Zelo zelo vročem. Na srečo ne nosim v njem svojega življenja ... razen na fotografijah in posnetkih, seveda predvsem otrok, in seveda si nisem delala backupa na računalniku. Zaradi tega sem pa zelo žalostna.«

Najpomembnejša 15-mestna številka v vašem življenju

IMEI (international mobile equipment identitiy, mednarodna identifikacija mobilne opreme) je unikatna, navadno 15-mestna številka, ki identificira konkretno fizično napravo. Ne uporabnika, ne telefonske številke, prav tisti določeni telefon. IMEI omogoča, da se v omrežju prepozna telefon, ki jo nosi. Noben drug nima enake. Številka je pomembna tudi za blokado ukradene naprave v mobilnem omrežju.

In je torej zares odlična ideja, da imate to številko napisano – ne v telefonu – še preden vam ukradejo telefon. Praviloma je napisana na škatli, v kateri ste telefon kupili, če je nimate več, je zapisana tudi v telefonu. Takole jo najdete: (android) nastavitve – o telefonu – IMEI; ali (iPhone) settings – general – about – IMEI. Sem odkrila nekaj zanimivega, ko sem poskusila: moj telefon ima dve številki IMEI. To se zgodi pri telefonih z možnostjo dveh SIM kartic, po ena številka za vsako. V primeru kraje policiji posredujte obe.

Tretja možnost je, da številko pridobite od svojega operaterja, če ste telefon kupili pri njem; če ste ga kupili v trgovini, je morda zapisana na računu ali garancijskem listu. Četrta, ki pa ne velja za vse telefone: v aplikaciji za klicanje vnesete *#06# in se pokaže številka IMEI. Meni se je. In potem je še možnost, ki jo je uporabila Irena, na računalniku se prijavite v Googlov račun in odprete stran za iskanje naprav.

Tole je še pomembno vedeti, številka IMEI ni sledilnik in torej ni čarobna palčica, ki bi na zemljevidu pokazala, kje je ukradeni telefon. Po drugi strani pa tudi tatu ne koristi pri vdoru v telefon. In tudi če vanj vstavi drugo kartico SIM, IMEI ostaja enak.

Če vam ukradejo telefon, naj bo drag

Irena pravi, da je policijo zelo zanimala vrednost ukradenega telefona. In tole je razlog: vrednost je pravno zelo pomembna, skupaj z drugimi okoliščinami odloča o tem, ali gre za prekršek ali kaznivo dejanje, saj za storilca nosita različne posledice.

Do vključno 500 evrov (upoštevana je vrednost stvari ob času kraje, ne ob nakupu) gre še za tatvino majhne vrednosti, ki se obravnava kot prekršek, za katerega je predpisana globa. Tatvina stvari, vredne več kot 500 evrov, pa je kaznivo dejanje, za katerega je zagrožen zapor do treh let. Vendar so poleg vrednosti pomembne še druge okoliščine – da so telefon ukradli iz torbice na naslonjalu stola vpričo oškodovanke, priča o drznosti dejanja, in je lahko oteževalna okoliščina, ki bi – teoretično – lahko prinesla višjo zaporno kazen. Če bi domnevnega Francoza ali njegovega pajdaša, če ga je imel, seveda ujeli in spravili pred slovensko sodišče.

revija Jana