Shutterstock

Ko v strukturi, ki drži človekovo življenje, zazija razpoka, iz nje kaj hitro skoči hudič. In ko nas zadene ena nesreča, ima hudič najraje mlade. To je na lastni koži občutil tudi priljubljeni minimalist, pisatelj Nara Petrovič. Ko mu je poleti umrla mati, skromna in za ta svet prenežna ženska, je državni aparat v njegovo žalost posegel z odločbo o vračilu socialne pomoči in varstvenega dodatka, ki ju je prejemala vse od leta 2002. Znesek: 46.000 evrov.

V situaciji, v kateri se mora človek najprej izjokati, nato pa dokončno zazreti tudi v globino lastne minljivosti, ga je suhoparni dopis grobo presekal. Duševni preizkušnji se je tako pridružila še materialna – omenjeni znesek bi bil nemogoče breme za marsikoga, tako tudi za skromnega misleca, ki živi v samozadostni skupnosti v slovenski Istri. Pa tudi za Petrovičevo sestro, po zakonu prav tako dedinjo po pokojnici. Kajti medtem ko se nekateri že rodijo z zlato žlico v ustih in svileno plenico na ritki, se drugi na ta svet prebijajo po blatu in kamenju na dnu razrednega prepada.

Petrovičeva mama je bila krhka, od prestanega trpljenja prestrašena duša, in je s težavo poskrbela že zase – kaj šele, da bi svojima otrokoma zagotovila nekakšen izvrsten položaj v družbi. »Z očetom sta sprva živela v Srbiji; bila je na dom vezana gospodinja, ki jo je neizbrisno zaznamovalo nasilje, ki ga je pretrpela,« pripoveduje sogovornik. Po ločitvi od moža, pa tudi od čisto majhne hčerkice, ki jo je morala pustiti za seboj, se je z Naro zatekla v Slovenijo, v Maribor. Tam je našla prebivališče, ne pa tudi doma, kot si ga zasluži vsak človek. Duševno strta, nevešča jezika in brez kvalifikacij ni imela pravih možnosti, da bi si našla dostojno zaposlitev. »Nekaj časa je živela na ulici, potem pa je na moje prigovarjanje vendarle zaprosila za socialno pomoč.«

Osebni arhiv

Zapuščina tihega življenja

S to pomočjo je dobra ženska dobesedno čarala. Iz Srbije je k sebi potegnila še Narovo sestro (ki je tedaj že tudi sama imela dva otroka) in ji pomagala, da je nekako zaživela. Nastanila se je v socialnem stanovanju in našla veselje v delu, ki je sicer za marsikoga pretežko in premračno – kot prostovoljka Hospica je pomagala številnim umirajočim. »Bila je izredno sočutna in topla oseba, vse druge je postavljala pred sebe. Skorajda ni bila za ta svet in ni bila za to delo; morda bi lahko bila kvečjemu še čistilka, a tedaj je bila že prestara,« jo opiše sin. Tiho, skoraj neopazno, pa vendar po svoje plemenito življenje se je izteklo pred letošnjim poletjem.

V človeškem smislu je mati Nare Petroviča za seboj zapustila neizmerno veliko: dva otroka, življenjsko utrjena, iznajdljiva in nesebična, ter še dva vnuka, pred katerima je svetla prihodnost. V materialnem smislu pa za revno žensko, večno tavajočo tujko v vsakem sistemu, ni ostalo praktično nič: nekaj kosov pohištva in posode, nekaj odej, nekaj obledelih fotografij in del poslednje borne pokojnine, ki ji jo je izplačala država. Ta pa je po njeni smrti nemudoma poterjala svoje – cesarju, kar je cesarjevega. Toda terjatve presegajo eno generacijo; poleg Nare Petroviča in njegove sestre sta kot dolžnika, ki bi morala vračati pokojničino socialno pomoč in varstveni dodatek, navedena tudi njena vnuka.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 40, 7. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana