Shutterstock

Naš planet je omejen, sistem pa nas nenehno prepričuje, kako nujno potrebna je nenehna gospodarska rast, ki zahteva vedno več: izkoriščanje naravnih virov, energije, ljudi in planeta. Zrak je čedalje bolj onesnažen, zemlja čedalje manj rodovitna, izginjajo živalske in rastlinske vrste, ljudje so čedalje bolj bolni. Smo zadnja generacija, ki bi lahko še kaj storili, da se ne bi zgodile dramatične in nepopravljive posledice za okolje in človeško družbo, opozarja klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj v spremni besedi h knjigi Manj je več antropologa Jasona Hickla. Avtor vidi možnost v odrasti, modelu, ki spodbuja zmanjševanje čezmerne porabe virov in energije v dobrobit nas vseh.

Vsi smo talci nenehne rasti

Hickel pravi, da je knjigo napisal kot poročilo o upanju. O tem, kako lahko preidemo od gospodarstva, ki mora nenehno rasti in neusmiljeno izkorišča naravne vire, do takega, ki bi z živim svetom sobivalo in sodelovalo. Kot vzrok naših težav in tega, da smo se znašli v vrtincu več kriz, izpostavlja kapitalizem.

»Rast je tako globoko zakoreninjena v naša gospodarstva in politike, da sistem brez nje ne bi preživel. Če se rast ustavi, gredo podjetja v stečaj, ljudje ostanejo brez služb, revščina se poveča in države so nenadoma politično ranljive. V kapitalizmu rast ni zgolj možnost človeške družbene organizacije, temveč imperativ, katerega talci smo vsi. Če gospodarstvo ne raste, se vse sesuje,« pravi.

V kapitalističnem pogledu na rast ni videti neke ciljne točke, ko bi ekonomisti in politiki lahko rekli, da je denarja in stvari dovolj. A predstava o nenehni rasti ne upošteva omejitev našega planeta. Starodavna ljudstva so verjela, da jim je dovoljeno jemati od zemlje le toliko, kolikor potrebujejo, čezmerno ali preveč nasilno jemanje bi priklicalo nesrečo.

Rimski učenjak Plinij starejši je že v prvem stoletju zapisal, da so potresi izraz ogorčenja zemlje nad rudarjenjem iz pohlepa namesto iz potrebe. Leta 1972 je skupina znanstvenikov s Tehnološkega inštituta v Massachussetsu objavila odmevno poročilo Meje rasti, po katerem je scenarij običajne stopnje rasti gospodarstva, ko bi počeli vse enako kot doslej, pokazal, da bi (bomo) že zelo kmalu – med letoma 2030 in 2040 – zašli v krizo, ko bodo obnovljivi viri energije trčili ob meje lastne zmogljivosti, neobnovljivih virov bo začelo zmanjkovati in onesnaženje bo začelo presegati zmožnost planeta, da se obnavlja.

Shutterstock

Želimo več in več, da bi bili kot drugi

Ekolog in ekonomist Herman Daly, ki ga navaja Hickel, pravi, da na določeni točki postane rast negospodarna in začne ustvarjati več škode kot bogastva. To lahko vidimo v državah z visokimi dohodki,  kjer neutrudna gonja za rastjo povečuje neenakost in politično nestabilnost, poleg tega vpliva na težave ljudi, kot so tesnoba, stres in depresija zaradi zgaranosti, pomanjkanje spanca, slabo zdravje zaradi onesnaževanja, povzroča sladkorno bolezen ter bolezni srca in ožilja.

Družbe z neenako porazdelitvijo dohodkov so v povprečju manj zadovoljne. Neenakost ustvarja občutek nepoštenosti, krivice, spodkopava družbeno zaupanje, razjeda socialne vezi in ruši solidarnost. V vsakdanjem življenju to pomeni, da če vam v službi povišajo plačo, boste seveda zadovoljni, če pa po naključju odkrijete, da so sodelavci dobili še enkrat večjo plačo, ne boste več zadovoljni, temveč jezni in razvrednoteni. Podobno je pri potrošnji – zaradi neenakosti se ljudem zdi, da jim materialne dobrine, ki so jim na voljo, niso dovolj.

Nenehno si želijo več, pa ne zato, ker več potrebujejo, ampak ker bi bili radi taki kot drugi. Več in več kupujemo tudi zato, da bi se bolje počutili, vendar to nikoli zares ne deluje. Kot hrčki v velikanskem kolesu nepotrebne potrošnje tečemo do onemoglosti. »Več kot tri četrtine stvari, ki jih človeštvo proizvaja, uporabi le enkrat in potem zavrže. Samo polovico hrane, ki jo pridelamo, potem tudi zaužijemo, druga polovica propade ali jo zavržemo. Razviti svet ob tem živi še v energijsko potratnih hišah, vozi energijsko neučinkovite avtomobile, kupuje večinoma uvoženo in predelano hrano, pije ustekleničeno vodo ter sega po energijsko potratnih izdelkih. Nenehno trošenje je znak, da nam nekaj manjka, da za svoje zadovoljstvo potrebujemo zunanje vzgibe,« v spremni besedi ugotavlja dr. Kajfež Bogataj.

Zakaj že? Da bogati postajajo bogatejši

Najbogatejši odstotek ljudi – vsi milijonarji in milijarderji – pa ima vsako leto za 19 bilijonov dolarjev dohodkov, kar je skoraj četrtina svetovnega BDP-ja. Za ilustracijo: četrtina vsega dela, ki ga opravimo, vseh naravnih virov, ki jih pridobimo, in vsega ogljikovega dioksida, ki ga izpustimo v ozračje, služi samo temu, da bogati postajajo še bogatejši.

Avtor nam zato trka na dušo: Ali ne bi bili veliko svobodnejši, če bi se lahko otresli tega silovitega pehanja po rasti? »Strokovnjaki nas svarijo, da je edini način, da se izognemo ekološkemu propadu in ohranjanju svetovnega segrevanja pod povprečno mejo 1,5 ali celo 2 °C, ta, da gospodarske velesile upočasnijo nori ritem izkoriščanja naravnih virov, proizvodnje in odlaganja odpadkov. Zmanjšanje porabe naravnih virov bi ublažilo pritisk na ekosisteme in strgani mreži življenja dalo priložnost, da se sama zakrpa in obnovi.«

Mnogo rešitev in prvi korak

To je nasprotje rasti oziroma odrast, ki jo avtor definira kot načrtno krčenje čezmerne porabe energije in virov, da bi gospodarstvo varno in pravično spravili v ravnovesje z živim svetom. »Sočasno bi tako odpravili revščino, izboljšali počutje ljudi in zagotovili kvalitetno življenje vsakomur. Model ne predvideva vztrajne ekonomske rasti, temveč trajnostno sožitje ter sobivanje človeka in narave,« poudarja. Prvi korak k temu je odločitev, da se namesto brezumnega pehanja za rastjo odločimo, čemu bomo dali prednost (čista energija, javno zdravstvo, trajnostno kmetijstvo) in katere dejavnosti bi se morale radikalno skrčiti (fosilna goriva, orožje …).

Poleg tega pa bi lahko omejili vidike gospodarstva, ki so namenjeni izključno dobičku in ne človeškim potrebam. Ena takih je recimo načrtovana zastarelost. Podjetja, ki si obupno prizadevajo povečati dobiček od prodaje, namreč proizvajajo izdelke, ki se sčasoma pokvarijo in jih je treba zamenjati. »Tehnološka podjetja so samo med letoma 2010 in 2019 skupno prodala 13 milijard pametnih telefonov, od katerih jih danes uporabljamo le še tri milijarde. K temu dodajte še namizne, prenosne in tablične računalnike,« razkriva Hickel.

»Ena od možnosti, da to popravimo, je uvedba obveznih podaljšanih garancijskih rokov na izdelke. Druga je pravica do popravila. Podjetjem bi prepovedali izdelovati reči, ki jih uporabnik ali zunanji mehanik ne bi mogel popraviti, rezervni deli pa bi se morali dobiti po razumni ceni. O podobnih uredbah že razmišljajo v številnih evropskih parlamentih.«

Shutterstocks

In kaj z brezposelnostjo? Krajši delovnik

 Nadalje bi bilo nujno krčenje oglaševanja. Ko so ugotovili, da lahko s preprosto psihološko manipulacijo ljudi pregovorite v potrošnjo, ki močno presega njihove potrebe, so podjetja seveda začela to množično uporabljati. A ukrepi omejevanja oglasov bi poleg nepotrebne potrošnje tudi osvobodili naš um, je prepričan Hickel.

»Tako bi lahko spremljali lastne misli ter pustili domišljiji in ustvarjalnosti prosto pot, ne da bi nas kaj nenehno prekinjalo.« Pomemben je tudi korak od lastništva k uporabništvu: naprave, kot so kosilnice in električno orodje, uporabljamo morda enkrat na mesec, preostanek časa pa nekoristno ležijo v shrambi ali garaži, zato bi bilo bolj razumno organizirati souporabo.

»Kar polovica naše hrane, ki jo v svetu proizvedemo, konča v smeteh, zavržena hrana pa je velikanski ekološki strošek, kar zadeva energijo, vodo in izpuste.« Zato bi morali biti do hrane odgovornejši. »Francija in Italija sta sprejeli zakone, ki supermarketom prepovedujejo metanje hrane v smeti – neprodano hrano morajo odstopiti dobrodelnim ustanovam. Južna Koreja pa je z vseh smetišč izločila hrano; od gospodinjstev in restavracij zahteva uporabo posebnih kompostnih zabojnikov, ki jih plačujejo po teži.«

Poleg načrtne neučinkovitosti in odpadkov pa bi se bilo treba dogovoriti tudi o zmanjšanju gospodarskih panog, ki so ekološko škodljive, družbeno pa niso tako nujne, predlaga avtor in se zaveda, da bi se z vsem tem nenadoma zmanjšalo število delovnih mest in povečala brezposelnost. »Zato se morda zdi politikom odrast nesprejemljiva.« A predlaga rešitev tudi za to težavo – s prekvalifikacijo in skrajšanjem delovnika, ki ima po izkušnjah držav, ki so to že uvedle, izjemno pozitiven učinek na zdravje in počutje ljudi.   

Uživati v življenju ...

Ko je v družbi manj razlik, ljudje ne čutijo več toliko pritiska, da bi se gnali za čedalje višjimi dohodki in razkošnimi statusnimi dobrinami. Za primer avtor navaja Dansko. Bila naj bi enakopravnejša od večine drugih držav z visokimi dohodki, Danci kupujejo manj oblačil in jih uporabljajo dlje, podjetja pa porabljajo manj denarja za oglaševanje, saj ljudi preprosto ne zanimajo nepotrebni luksuzni nakupi. Investiranje v javne storitve pomeni manj obremenitve za okolje. »Na Finskem boste naleteli na družbo, ki se napaja ob družabnosti javnih savn – to nacionalno razvedrilo ima pomembno vlogo pri tem, da je Finska ena najsrečnejših držav na svetu (iz poročila ZN o svetovnem zadovoljstvu).«

Akademski politični raziskovalec Adam Okulicz-Kozaryn je v raziskavi leta 2014 odkril, da bolj ko je sistem socialne varnosti velikodušen in univerzalen, srečnejši so ljudje. To pomeni univerzalno zdravstveno varstvo, nadomestilo za brezposelnost, pokojnine, plačan letni in pokojninski dopust, dostopna stanovanja, varstvo otrok in spodobne minimalne plače. »Če ljudje živijo v skrbni družbi, kjer ima vsakdo enakovreden dostop do socialnih dobrin, jim ni treba ves čas skrbeti za to, kako bodo iz dneva v dan zadovoljili osnovne potrebe, in tedaj lahko uživajo v umetnosti življenja samega.«  

Objavljeno v reviji Jana, št. 40, 7. oktober 2025.

revija Jana