Mateja J. Potočnik

Mojca Strajnar se je rodila s Turnerjevim sindromom, a če bi jo spoznali, bi se strinjali, da nizka postava ni njena najopaznejša značilnost. Resda je drobna kot deklica, a okoli nje nenehno odzvanja igriv smeh. Čeprav  bo ob njeni pripovedi o otroštvu marsikoga stisnilo pri srcu, 50-letnica sije kot sonce. Življenje ji bogati ljubezen, pred 12 leti je spoznala moža, ki jo ljubi, brezpogojno sprejema in pazi nanjo kot na punčico svojega očesa. Povezal ju je članek o njej, ob srečanju pa sta drug v drugem našla sorodno dušo: »Ona je moje vse!«

Ravno na dan klepeta za revijo Jana je na Mojčina vrata potrkal abraham. 50 let šteje naša simpatična sogovornica, ki sicer po glasu in stasu spominja na šolarko, a hitro napolni prostor ter prevzame vodenje pogovora. Tako je dobrovoljna, da ji spontano sledim. »Zvečer greva na potovanje, na Azurno obalo,« zažvrgoli in s pogledom poišče moža. Medtem ko naju Jože pocrklja s kavo in svojimi domačimi pekovskimi breskvicami, se Mojca razgovori o življenjski zgodbi, polni naukov in navdiha. Življenje ni pravljica, a če v srcu nosiš sonce, postanejo lahkotnejši tudi koraki po klancu navzgor.

Mateja J. Potočnik

Sprejeta v polnosti

»Moje otroštvo je bilo res lepo. Odraščala sem v Srednji vasi v Bohinju in imela srečo, da sem bila del generacije, ki je dneve preživljala zunaj – plezali smo po drevesih, smučali, rabutali jabolka … Tudi v šoli sem se dobro počutila, sošolci in prijatelji so me lepo sprejeli. Zaradi svoje manjše postave nisem imela težav – morda je v poznejših letih kdaj kdo rekel kaj neprijetnega, a načeloma so me imeli radi. Skupaj smo odraščali ter tu in tam ušpičili tudi kakšno lumparijo. Od nekdaj sem bila družabna, nikoli zapostavljena,« pokima Mojca in prešine me, da je njena vedrina tako naravna, da se sploh ne zaveda, kako se preliva v ljudi okoli nje.

»Ampak takrat je bilo drugače, to je bila še generacija, ki si je znala pomagati in podpirati drug drugega. Danes pa opažam, da med mladimi ni več te povezanosti. Mi smo bili cele dneve zunaj, zvečer so nas morali starši skoraj spoditi domov! Današnji otroci pa večinoma ostajajo za zasloni, bolj usmerjeni vase kot v sočloveka,« razmišlja sogovornica. »Če povzamem svoje otroštvo, lahko rečem, da je bilo zdravo in veselo,« pove, preden preideva na temo, ki razgali preizkušnje, ki bi mnoge zaznamovale za vse življenje. A ne Mojce, ki tudi v trnju prepozna lepoto vrtnic.

Mateja J. Potočnik

Vse Mojčine »mame«

Mojci so diagnozo Turnerjev sindrom postavili okoli desetega leta, značilnosti pa so bile vidne že prej, zlasti v manjši rasti. Zdravstvenih težav ni imela. Pa so starši opazili, da se razvija drugače, že ko je bila dojenček? Za trenutek obstane, preden odgovori. »No, ne vem, mislim … jaz sem posvojena,« skomigne, nato pa jo zajame val dobrovoljnosti in znova njen glas žubori kot potoček.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 40, 7. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana