Spoznajte 95-letnega čebelarja, brata Ivana Krambergerja
Jožef Kramberger je 95-letni čebelar in starejši brat pokojnega Ivana Krambergerja, znanega dobrotnika iz Negove ter ljudskega predsedniškega kandidata, na katerega ohranja lepe spomine.
V domači Negovi še danes vsak dan z veseljem skrbi za 32 čebeljih družin in v čebelarskem krožku osnovnošolce uči čebelarjenja. Ljubezen do čebel neguje že več kot osem desetletij in pol. Čilost, dobrovoljnost in dobro počutje ohranja z vsakdanjimi sprehodi, naravno hrano s svojega vrta in blagodejnimi čebeljimi pridelki.
»Že naš oče Franc Kramberger je bil čebelar. Bili smo viničarska družina z enajstimi otroki, dva sta kmalu po rojstvu umrla. V tedanjih težkih časih, polnih pomanjkanja, me je oče v domačem čebelnjaku kot otroka uvajal v osnove čebelarjenja. Pri kmetu in čebelarju Brezniku, pri katerem sem nato več let služil kot pastir in pasel krave, sem se že pri osmih letih naučil čebelariti. Čebele so mi bile izredno všeč, delo z njimi me je veselilo, bratov in sester pa čebelarjenje ni zanimalo. V Negovi, kjer sem pozneje zgradil hišo, tako z veseljem čebelarim že več kot osem desetletij in pol. Vsak dan skrbim za 32 čebeljih družin in se še vedno učim o čebelah. O marljivih opraševalkah namreč nikoli ne bomo vedeli vsega,« pripoved začne Jožef Kramberger.
Do upokojitve je delal v podjetju v Gornji Radgoni, ki je izdelovalo antene. Bil je tudi predsednik Čebelarskega društva Sv. Jurij ob Ščavnici in Čebelarskega društva Negova. Verjetno najstarejši aktivni slovenski čebelar je starejši brat pokojnega Ivana Krambergerja, dobro znanega dobrotnika iz Negove in ljudskega predsedniškega kandidata. Žena mu je umrla pred tremi desetletji, zdaj pa je srečen v skupnem življenju z življenjsko sopotnico.
Ljubezen iz panja
»Čebele so moja velika ljubezen. Izredno pomembne so za kmetijstvo, a kaj ko pri nas ljudje opuščajo cele vasi in kmetovanje. Stari ljudje so umrli, mladi pa gredo po hrano raje v trgovino, saj je ne želijo več pridelovati doma. Poleg tega travnike prehitro pokosijo in skorajda ni več cvetočih rastlin. Čebele odletijo šest, lahko pa tudi devet kilometrov daleč po cvetni prah in se znajo vedno vrniti domov, točno vedo, kje so doma, in to je izredno zanimivo. Čedalje manj je paše za čebele, dragocene in marljive opraševalke, ki imajo tudi v naši okolici vse manj hrane. Zato čebele pri nas nimajo prihodnosti. Kot stari čebelar vidim, da propadajo in niso več take, kot so bile še pred nekaj leti. Človek uničuje vse. Opažam pa, da je pri nas vsaj manj zastrupljanja čebel kot še pred nekaj leti. A če ne bo čebel, tudi nas ne bo.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 10, 10. marec 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.