Leonida Zalokar: Ob njegovem srčnem zastoju je dojela, da je bil samoumeven
Prava ljubezen se lahko zgodi tudi v zrelih letih, Leonida in Karl pa sta nam prijazno zaupala, kako sta gradila svojo dvojino.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Si lahko predstavljate, da obstaja moški, ob katerem odločna, samozavestna, suverena Leonida Zalokar, ki jo v javnosti najbolj poznamo kot ravnateljico Strokovnega centra Planina, začne jecljati oziroma obmolkne? Zdi se neverjetno, a Karl Destovnik je več kot očitno moški, ki ga izjemno ceni. Pred kratkim je držala pesti za njegovo zdravje in v dneh, ko je bil v komi, spoznala, kako pomemben del njenega življenja je. Prava ljubezen se torej lahko zgodi tudi v zrelih letih, Leonida in Karl pa sta nam prijazno zaupala, kako sta gradila svojo dvojino. Ker Karl trenutno še okreva, je večinoma govorila Leonida, seveda pa je pustila svojemu najdražjemu, da postavi piko na i.
Kako ste se spoznala?
Leonida: V Vzgojnem zavodu Planina sem se zaposlila leta 1997. Planina je bila že takrat članica Skupnosti organizacij za usposabljanje Slovenije, kjer je bil aktiven tudi Karl, zato sem ga spoznala preko strokovnih združenj, seminarjev in konferenc. Kot moški in pojava mi je bil takoj zelo všeč, vendar ni bilo priložnosti, da bi se bolje spoznala. Pred več kot 17 leti pa smo imeli podelitev nagrad in sem sedela zraven njega ter ga opazovala. Blazno so me privlačili njegova mirnost, način govora, hoja, pa tudi neverjetna kemija. Še zdaj se spomnim, kako sem se postavila predenj in blebetala; bilo mi je res nerodno. Spomnim se njegovega izraza, ko me je gledal in se muzal, saj mu je šlo malo na smeh.
Vi ste bili v zadregi?! To se vam pa ne zgodi prav pogosto, kajne?
Leonida: Počutila sem se kot petnajstletnica, kar jecljala sem. (smeh) Nisem ga mogla pozabiti. Začela sem si izmišljevati, kaj bi od njega kot strokovnjaka na področju urejanja zdravstvenega kadra potrebovala. Klicala sem ga, mu pisala, se delala neumno in celo izposlovala sestanek, da sem prišla v njegovo podjetje. To je trajalo leto in pol. Enkrat sem ga vprašala: »Kje si pa doma?« Povedal je, da živi na Bratovševi ploščadi. Rekla sem: »O, jaz sem pa tvoja soseda čez cesto, na Dunajski. Bova šla kaj na kavo?« Izmenjala sva si številki in sem čakala …
Končno se je neko soboto – ne vem, koliko pozneje – spomnil name, ko je bil na pošti pod blokom, kjer sem živela. Prišla sem dol in sedla sva v bar Fontana, ob devetih dopoldne. Naročila sva kavo in klepetala. Kar naenkrat sem pred sabo zagledala sina in hčer; takrat sta bila stara 16 in 17 let. Vprašala sta, ali bomo kaj jedli, saj je bila ura že pol dveh! Tako se je začelo. Potem sva začela hoditi v kino, gledališče, se zbliževati in spoznavati …
Kako to, da vas je morala tako dolgo osvajati?
Karl: Sprva sem bil nejeveren. Takrat sem imel skoraj 60 let, to so leta, ko si želiš, da če nekomu daš svoje življenje na pladenj, enako stori tudi drugi. Takrat že veš, kakšna oseba si, kar je po eni strani prednost, po drugi si pa tudi veliko previdnejši. Leonida je kdaj izjemno ostra v komunikaciji, jaz pa sem jo spoznal kot izjemno toplo, prijazno, razumevajočo, predvsem pa z željo po tem, da je zveza trajna. To sem tudi sam želel in to sva preverjala.
Pred petimi leti sta kupila hišo, pred tem pa 12 let živela vsak v svojem stanovanju, kot soseda.
Leonida: Od leta 2009 do 2021 sva živela vsak v svojem stanovanju. Vikende in počitnice sva preživljala skupaj, omislila sva si tudi vikend na Zaplani … Je pa res, da nisem nič hitela. Imela sem slabe izkušnje, saj v preteklosti nisem znala izbirati oseb, ki bi bile dobre zame. Lahko rečem, da je ena Leonida obstajala do 35. leta in potem druga, ko sem šla na psihoterapijo, študirala ter začela spoznavati samo sebe in se končno spraševati, kaj mi ustreza in kaj ne.
Tega me prej ni nihče naučil, saj izhajam iz disfunkcionalne družine. Bila sem nagonsko bitje in si naredila ogromno škode, saj sem bila samouničevalna. Bila sem kot mali divjak – impulzivna, kolerična, neobvladana. Terapija mi je dala to, da sem se začela razumeti, spoznavati in sprejemati. Sprejela sem vse, kar je v meni, saj nisem odgovorna za to, kar se je v otroštvu naselilo vame in me izoblikovalo. Sem pa, ko sem odrasla, odgovorna za to, kaj s tem naredim!
Imeli ste res travmatično otroštvo in mladost, kajne?
Pri trinajstih sem bila na oddelku otroške psihiatrije z diagnozo anoreksija nervoza, pa verjetno so mi dali še kaj drugega. Potem sem šla v Mladinski dom Jarše, nato pa v eno sobico. Vedno sem imela dve službi, da sem se lahko preživela, vse sem doštudirala ob delu … Zdravo jedro v meni je bila trma, saj sem si vedno mislila, da bom že vsem dokazala, da nisem tako zanič. Sem pa bila zagotovo na robu – lahko bi postala tudi klošarka.
Takšna popotnica je problematična tudi za partnerske odnose.
Karlu sem na začetku povedala, da če bi ga spoznala 20 ali 25 let prej, ga niti pogledala ne bi! Ker sem nekoč iskala in se navezovala na čustveno hladne in nedostopne osebe, da sem lahko naprej travmirala, z glavo butala v zid in poskušala iz vrabca narediti laboda. Ni šlo. Pred Karlom sem bila namerno več kot pet let samska. Imela sem se dobro, saj se znam zaposliti, uživam, kadar sem sama …
Takrat sem ozavestila, da če bo kdo prišel k meni, mora biti smetana na torti, ne pa črv v jabolku. Ker jaz sem torta in si zaslužim najboljše. Takrat sem ozavestila, kakšne osebnostne karakteristike moškega potrebujem in si želim. In vse to Karl ima – mirnost, trdnost, varnost, predvidljivost, brezpogojno ljubezen. Ima urejeno podstrešje in se ne boji samozavestnih žensk. Zna me umiriti in tudi »poklopiti«.
Pa se pustite« poklopiti«, Leonida?
Ja, ker je kredibilen. Zelo redko se razjezi, zelo redko ga kaj spravi iz tira. Če pa ga, je resno in je bolje, da se umaknem, ker sem verjetno že pretirala. Se pa znam tudi opravičiti. Včasih kakšno travmo prinesem domov ali sem znervirana. Ne zmorem se vedno stoodstotno obvladati in čustveno regulirati. Včasih je česa preveč in se to pozna na meni, kar mi ni všeč. Trudim se, da bi bila čustveno obvladana, ampak včasih te življenje povozi.
Pa so tudi v vajini zvezi prišle kdaj na plano kakšne težave zaradi starih travm?
Ne. Ob njem sem se počutila varno, tako da ni bilo nobenega tabuja. Ni stvari, ki mu je ne bi povedala. Razložila sem mu vse rane in pričakovanja, on pa meni. Vsak je imel že izdelano življenje in svoje obveznosti in tudi zdaj nisva ves čas skupaj. V najini hiši imam srednje nadstropje zase. Tukaj je moje malo kraljestvo. On pa je v pisarni spodaj. V odnosu smo jaz, on in midva. Ker oba znava biti sama in se znava zaposliti. Ko naredim svoje, se spustim dol – tam so najini skupni prostori – in takrat se začne najina dvojina. Potem kaj skuham in sva skupaj, pa grem spet gor. Ta svoboda je zame nadvse pomembna. Zagotovo ne bi prenašala nikogar, ki bi mi dihal za ovratnik.
Kako pa so otroci zadovoljni za vajinim odnosom?
Skupaj imava pet otrok: jaz dva, on tri. Vsi so odrasli, smo prijatelji in je luštno. V teh dvanajstih letih, ko sva živela ločeno, so bili otroci pogosto zraven, tudi na morju. Moja dva sta ga izredno lepo sprejela in še zdaj vedno vprašata po njem, njegovi pa tudi. Smo zelo povezana družina.
Pravite, da potrebujete svoj mir, ampak ko je bil Karl pred kratkim na intenzivni negi, ste mi rekli, da si življenja brez njega ne predstavljate in ne želite.
On je moja skala, moja opora, moj človek, najboljši prijatelj. Ni človeka, ki bi mi pomenil vse to. Ko je imel srčni zastoj in nismo vedeli, ali bo preživel ali ne, sem šele dojela, kako je bil zame samoumeven. Pa ni! Ko sem hodila v to ogromno, a takrat prazno hišo in sedela na postelji ter gledala njegovo polovico postelje ... Ta bolečina, strah, ta pritisk je bil nepopisno boleč. Čisto sem se zrušila. Dobila sem luskavico (zaviha rokave in pokaže oba komolca, kjer se vidi bolezensko stanje, op. a.). Nekaj težav z zdravjem sem imela že pred tem, ko pa se je to zgodilo, sem kolapsirala. Vse, kar sem zmogla, je bilo, da sem vstala, poklicala taksi in se peljala v bolnico.
Čeprav so bili obiski omejeni na pol ure, sem še ure in ure sedela v čakalnici, ker sem to lažje prenesla. Nisem mogla biti sama doma. Niti prijateljev nisem hotela blizu … Potem se je počasi začelo njegovo stanje popravljati. Zbudili so ga iz umetne kome in se je pokazalo, da nima kognitivnih posledic. Srčni zastoj se je zgodil 26. novembra, domov je prišel pred božičem. Zelo je bil šibak, dobil je srčni spodbujevalnik. Veliko je prespal in preležal. Ampak ravno včeraj je bil prvič v avtu, se že nekam peljal, danes tudi, tako da se počasi normalizira.
Sicer pa Karl ni bil prvič v smrtni nevarnosti. Čisto na začetku zveze ste že trepetali za njegovo življenje, kajne?
Neko nedeljo sem ga klicala, a se mi ni oglasil. Potem sem dobila sporočilo, da je na urgenci, ker ga je stiskalo v prsih. Imeli smo veliko srečo, da je prišel mimo zdravnik in videl vodo v pljučih. Imel je operacijo, srce mu je delalo s 25 odstotki, dobil je tri obvode … A si je potem opomogel. Moj Karl ima kondicijo kot dvajsetletnik! Tudi štirikrat na teden igra tenis po dve uri. Sem zelo ponosna nanj, ker je slovenski Mick Jagger.
Karl: Sem pa tudi jaz njo prepričal, da je začela igrati tenis. Še prej pa sem jo postavil na smuči. Ta dva športa sem namreč negoval že od otroštva. Imel sem srečo, da je že prej strašno rada gledala smučanje in tenis, no, pa tudi nogomet. Kot mati samohranilka je imela druge prioritete in se sama zaradi finančnih omejitev ni ukvarjala s tema športoma, sta ji pa bila všeč. Danes fantastično igra tenis! In tega ne rečem samo jaz, temveč tudi fantje iz klubov v Ljubljani in Lovranu, kjer igrava. Sodi med boljše rekreativce, boljše tudi od mene, čeprav sem jaz prej začel.
Med vama je trinajst let in pol starostne razlike.
Leonida: Tega sploh ne opazim, niti zdaj ne. Ko sem ga spoznala, sploh nisem vedela, koliko let ima, saj me to ni zanimalo. Leta ... Temu nikoli nisem dajala nobene pomembnosti. Z njim si želim biti še dolgo, še kaj doživeti, in potrudili se bomo, da bo tako.
Karl je že v pokoju, s tem šolskim letom pa se tudi vi poslavljate iz Planine.
To je res, vendar ne grem z »bojnega polja«, selim se iz javnega sektorja v zasebni. Nikoli več ne želim delati v javnem sektorju in biti odvisna od politike upravljanja. Bom pa seveda še vedno delala programe, seminarje, izobraževanje … Med projekti je v tem trenutku zame zelo pomembna iniciativa Za sočuten splet, saj se mi zdi nasilje na spletu eden večjih problemov današnjega časa, zato je treba ljudi ozavestiti, da je škoda vsake sekunde, da klikajo in podpirajo sadistične, delovno nesposobne in uspešnim ljudem nevoščljive trole.
Objavljeno v reviji Jana, št. 5, 3. februar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
