Tina Maze o hčerki: Želim si, da se nauči sprejemati poraze
Tino Maze v življenju še vedno spremlja adrenalin, tekmovalnosti pa ne potrebuje več.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Nekaj dni pred začetkom težko pričakovanih zimskih olimpijskih iger Milano Cortina 2026 je naša najboljša alpska smučarka vseh časov Tina Maze kot ambasadorka Slovenske hiše že v Cortini. Na ta kraj jo vežejo posebni spomini in čustva, prav tako pa tudi na olimpijske igre. Na njenih zadnjih, v Sočiju leta 2014, je posegla po zvezdah, saj si je prismučala kar dve zlati medalji.
Februar, ko se ponavadi odvijajo olimpijske igre, pa ni njen najljubši mesec samo zaradi olimpijskih medalj, temveč tudi zaradi rojstva njene posebne zvezdice, danes skoraj osemletne hčerke Anouk. V življenju jo še vedno spremlja adrenalin, tekmovalnosti pa ne potrebuje več, nam je med drugim zaupala med sprehodom po zasneženi Cortini.
Cortino večkrat omenjate kot svoj drugi dom. Zakaj je ta kraj za vas tako poseben?
Zaradi Dolomitov, barv, ko sonce zjutraj obsije te gore in jih vidiš, ko se s sedežnico zjutraj pelješ na hrib. Cortina ima tudi zelo lepo lego, ni zaprta, in kamorkoli se obrneš, zreš v lepo goro; to jo dela čarobno. Ker je na višini več kot 1200 metrov, si tudi tu bliže naravi. Čustveno pa me kraj privlači tudi po Andrejevi strani, saj je njegov dedek začel hoditi sem leta 1956, ko so bile tukaj prve olimpijske igre, in takrat se je začela njihova zgodba. Glede na to, da sva z Andreo že toliko časa skupaj, sem se pozneje tudi sama počutila kot del te zgodbe in je bila zame nekakšen drugi dom – vedno, ko sem bila tu, sem čutila še večjo željo, da dosežem dober rezultat.
Po tekmovalni upokojitvi ste se spet znašli na olimpijskem prizorišču. Kakšni občutki vas prevevajo, ko se spomnite svojih nastopov na olimpijskih igrah?
Z distance jih gledam povsem drugače. Dejansko si danes dovolim dosti več čustev, sploh ker se je hčerka Anouk rodila prav na dan, ko se začnejo olimpijske igre. Februar je zame res poseben mesec – ne samo da sem zmagala na najpomembnejšem tekmovanju, še pomembnejši dogodek je bilo rojstvo Anouk. Po njenem rojstvu sem bila bolj čustvena in sem tudi bolj čustveno dojemala rezultate drugih ter podoživljala svoje. Ko sem tekmovala, pa si čustev nisem dovolila, sem bila bolj hladna.
Kako se je olimpijski duh spremenil od takrat, ko ste še nastopali?
Mislim, da med tekmovalci ostaja čar olimpijskih iger takšen, kot je bil za nas. Vsakdo, ki se ukvarja s kako disciplino, si želi zmagati na olimpijskih igrah. Žal so vsake štiri leta in je čar ter umetnost biti na vrhuncu prav tisti dan. Kar se mene tiče, se je pa gotovo veliko spremenilo (smeh), danes nimam več predolimpijskega stresa, moje delo je izražati svoje mnenje. Za to pa ni potreben fizični napor in mi je zato dosti lažje.
Ste ambasadorka naše hiše v Cortini. Kakšno je vaše delo?
Moje delo bo zelo prijetno, Slovenijo kot eno športnih velesil bom predstavljala tujcem. Smo majhna država, ki se ji vsi čudijo, ker »proizvaja« toliko različnih športnih šampionov. Zaradi njih Slovenijo povezujejo s športom. Glede na to, da govorim tuje jezike, mi je še lažje povezovati Slovenijo z Italijo, Nemčijo, Avstrijo – in vloga ambasadorke je, da povezuješ ljudi.
Med drugimi tudi otroke iz projekta Botrstvo, ki si bodo letos imeli možnost ogledati olimpijske igre v živo. Zelo sem ponosna, da smo se z Olimpijskim komitejem dogovorili in bomo sem pripeljali otroke s socialno ali ekonomsko šibkejšim ozadjem, ki bi si pot v Cortino težko privoščili. Zelo me je navdušil Jure Franko, ko je pred leti na olimpijske igre v Torino popeljal sarajevske in slovenske otroke. Rekla sem si, da je to krasna zgodba, ki jo lahko širimo med otroke, da jih navdušimo za šport, ki je lahko najboljše zdravilo.
Zakaj imamo po vašem torej Slovenci tako uspešne športnike?
Ko gradiš hišo, moraš najprej narediti dobro bazo. V Sloveniji to počnemo. Šport je pri nas, vsaj tako je bilo, ko sem jaz odraščala, zelo sprejet, podprt, dobro organiziran v sklopu šol. Šole podpirajo športnike tudi s posebnimi statusi. To so zelo pomembne malenkosti. Trije najpomembnejši predmeti so matematika, slovenščina in – šport. To je v svetu zelo redko in vsi se temu čudijo. Zato je logično – če imaš dobro bazo, lahko delaš diamante na strehi. Otroci se znajo učiti, se razvijajo. V drugih državah vidim otroke, stare petnajst let, ki niso v šoli naredili še niti enega prevala.
Tudi vi ste svoje znanje začeli prenašati na mlade generacije, saj ste lani poleti začeli z Akademijo Tine Maze.
Pedagoško fakulteto sem zaključila, da bi bila pedagog, zato sem lani poleti začela delati z otroki v projektu Tina Maze Ski Academy. Pomembno se mi zdi znanje prenašati naprej, poleg tega si želim svoje izkušnje deliti z mladimi. Ker je hčerka že tako velika in samostojna, imam več časa in se temu lahko posvetim.
Kakšne vrednote in veščine bi radi predali hčerki?
Želim si, da se nauči sprejemati poraze, kdaj tudi izgubiti in se zavedati, da četudi ti nekaj ne uspe, to ne pomeni, da ti tista stvar ne gre, ampak da je bil to samo dan za učenje. Želim si tudi, da se nauči vztrajnosti in vsestranskosti. Če bo vse to usvojila, bomo razmišljali naprej, v kaj bi se usmerila. Danes gredo vsi zelo hitro v specifično pripravo: smučanje, nogomet, gimnastiko … Še vedno menim, da ko so otroci majhni, morajo najprej narediti široko bazo, da lahko gradijo streho na vrhu.
Za vaše največje uspehe je bilo najbolje, da ste šli naprej s svojo ekipo.
Ja, ampak ne smete pozabiti, da sem pred tem v svojih mladih letih imela ob sebi svoje idole, ekipo, v kateri so bile Špela Pretnar, Urška Hrovat in druge smučarke, s katerimi sem lahko rasla. Potem ko si zrelejši, že malo bolj veš, kaj potrebuješ zase, zato je bila odločitev za svojo ekipo logična, čeprav zelo težka. Ampak do tega je prišlo nekako spontano. Je pa zgrešeno mnenje, da deluje samo individualen pristop. Ekipa te lahko marsičesa nauči.
V čem vse ste orali ledino?
V samostojni Sloveniji je malo manjkalo zmagovalne miselnosti. Vajeni smo bili sklanjati glavo, biti povprečni in vsem ustreči. Potem sem spoznala, da je relativno, kaj drugi mislijo, ker na to itak nimaš vpliva. Ko sem začela verjeti vase in so mi rezultati to potrjevali, se mi zdi, da sem naredila dobro osnovo za skok naprej.
Pa ne samo jaz, to je bila generacija Petre Majdič, Petra Prevca in drugih, ki smo skupaj ustvarjali ta duh zmagovalcev. Olimpijske igre v Sočiju so bile res izjemne in so dale dobro podlago za naslednje generacije, ki nam jih ni več treba prepričevati, da zmorejo. Američani s tem prepričanjem rastejo že od malega. Da lahko daš glavo gor, namesto dol, moraš delati na sebi in tekmovalci imamo to srečo, da to lahko počnemo, in potem se dejansko vse stvari bolje poklopijo.
Ali se vas je kateri olimpijski trenutek dotaknil šele pozneje, ko se je hrup zaradi medalj že polegel?
Ko sem končala tekmovalno kariero, sem se šele zavedela, koliko mi je dejansko pomenila ekipa. Ne samo rezultati, ampak tudi dejstvo, da je bil vsak posameznik poseben in stoodstotno predan naši ekipi. Andrea kot šef ekipe pa je vsa ta leta skrbel za to odlično energijo med nami. Kakšno leto nam ni povsem uspelo, kakšno nam je napol, ampak generalno gledano je vsak posebej, ki je verjel v našo zgodbo, ekipo in vame, naredil izjemno delo. Na koncu vse to ni bil moj, temveč ekipni uspeh.
Imamo Niko in Domna Prevca, ki zmagujeta, pred leti ste bili vi v tem zmagovalnem toku. Kako se to zgodi? Ali športnik pride v zmagovalni občutek, da se uspehi potem kar vrstijo?
(smeh) Z razvojem in odraščanjem je enim lažje, drugim težje. Ampak ko pride neki tak val, se stvari preprosto odvijajo same. Zmaguješ in vsaka stvar ti samo pomaga, da si še boljši. Res je lep občutek, ko vse steče.
Letošnjo sezono se je na bele strmine vrnila vaša nekdanja tekmica Lindsey Vonn. Si predstavljate sebe spet v belem cirkusu?
Ja, si. Pred tremi leti so me prijatelji malo hecali, ali si predstavljam, kaj bi lahko bilo. Saj si še vedno fit, znaš in zmoreš, so mi dejali – in dejansko vse te stvari povsem držijo. Kadar smučam, tudi sama čutim, da bi lahko še kaj naredila. Ampak, kot sem dejala, je za vsakim uspešnim posameznikom ekipa. Lindsey ima ekipo Red Bulla in dovolj prostosti, da lahko potuje po svetu in da je našla pravi ritem za tekme, za kar je potrebovala eno leto. Vse to je mogoče, če imaš zadaj ljudi, ki te podprejo.
Kaj danes pri vas zamenjuje tisti tekmovalni adrenalin?
Adrenalin. (smeh) Še vedno počnem adrenalinske stvari. Všeč mi je hitro smučati, jadrati na deski … Hitrost me še vedno napolnjuje. Tekmovalnosti pa v teh letih ne čutim in je niti ne potrebujem več, kar je super.
Ob tako polni in adrenalinski karieri je bil pravi čudež, da ste ostali nepoškodovani.
To je res, ne pa vem, ali je čudež. Zahvaliti se moram dedku in drugim prednikom za močne kosti ter svoji previdnosti. Nikoli se nisem brezglavo spuščala po strmini, vedno kontrolirano. Veliko smo se ukvarjali s preventivo, okoli sebe sem imela ljudi, ki so me varovali, da sem lahko samo smučala. Vse drugo sem prepustila drugim in jim zaupala. Morda je pomagalo tudi to, da nisem bila obremenjena z drugimi, ampak sem se ukvarjala samo s sabo.
Znani ste tudi kot ambasadorka športa in zdravega življenja. Kaj vse počnete za svoje boljše počutje?
Hodim, se ukvarjam s športom, poglabljam vase, diham, poskušam biti čim manj na telefonu, čeprav sem v svoji karieri tudi sama padla v to zanko, in biti z naravo ter jo občutiti. V glavnem pa poskušam ceniti malenkosti.
Objavljeno v reviji Jana, št. 5, 3. februar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
