Sašo Bizjak

Tako se je zaključila življenjska pot, na katero je pred skoraj tridesetimi leti, še kot študentka, stopila s svojim zdaj pokojnim možem. V prvih letih je bila ta pot še znosna, mestoma zagotovo tudi lepa, sčasoma pa je zavila v – temo, v kateri prežijo najnižje in najbolj neusmiljene od sil, ki določajo človeško nrav in ki zmorejo tudi ubijati. Vrsta prič je potrdila, da je bil njen mož z leti čedalje bolj ljubosumen in nepredvidljiv; njegovi domači so ga v sodni dvorani slikali kot običajnega človeka, ki je v družbi spil kakšen kozarček, sicer pa ni bil problematičen, toda sosedje, znanci in tudi ljudje, ki so mu po naključju prekrižali pot, so govorili drugače. Dinamika med možem in ženo naj bi tako sčasoma prerasla v psihično in fizično nasilje, tako značilno za družinske tragedije: ljubosumni izpadi, nadzor, prepiri in pretepanje ter grožnje s smrtjo so bili čedalje pogostejši.  

Dokler je ni tistega 15. aprila 2022 zaradi SMS-sporočila nekega znanca začel mikastiti na žive in mrtve – tudi pred očmi nekega moškega na mariborskem letališču, pozneje doma pa še pred ženinimi starši in sosedom. Za štirimi stenami naj bi »kurba« dobila še poslednjo izbiro – na kakšen način si želi umreti. Oči obeh naj bi se sočasno ustavile na kuhinjskem nožu, ki je ležal na pultu; prva je bila pri njem Irena. Pozneje v sodni dvorani patolog ni mogel ne ovreči ne potrditi njenih trditev, da se je pobesneli soprog sam nabodel na rezilo, ki ga je v strahu iztegnila predse. »Niti za sekundo nisem imela namena Alešu škodovati, sem pa se takrat resnično zbala za svoje življenje,« je Irena Tihec pozneje zatrdila na sodišču. Ob pogledu na nož v moževem srcu je skočila k njemu in začela izvajati prvo pomoč ter poklicala 112.

Kaplja čez rob

Ključno vprašanje, okoli katerega se je vrtelo pol leta trajajoče sojenje, je bilo, ali je vedela, kaj počne, ali ne – in ali je to storila naklepno. Sodna izvedenca, psihiatra Matej Kravos in Peter Pregelj, si nista bila povsem edina; prvi je bil prepričan, da se je obtožena zgolj branila in da je nož pograbila tako rekoč po samoohranitvenem instinktu, v katerem so se možgani po tisočletja starem algoritmu morali v delčku sekunde odločiti: ali jaz ali on. »V takih situacijah ne moreš več racionalno razmišljati,« je Kravos zatrdil sodišču. Pregelj pa je pojasnil, da je pri obtoženi zaznal prilagoditveno motnjo, ki naj bi »vplivala na njeno sposobnost razumevanja in obvladovanja v času domnevnega kaznivega dejanja, ki je bila zato zmanjšana, a ne bistveno.« Ob teh besedah se mariborski odvetnik Miha Žinkovič zgolj grenko nasmehne.

Žinkovič je namreč zagovornik Anje Repnik Berša, še ene žrtve nasilja, ki se je končalo s smrtjo posesivnega, ljubosumnega, grozečega partnerja. Le mesec dni po tem, ko je Irena Tihec zasadila nož v prsi svojega moža, se je Anja Repnik na enak način ubranila svojega pet let starejšega partnerja, potem ko naj bi jo ves dan trpinčil in maltretiral ter ji grozil, da bo ubil njuno hčer, njo samo in še nerojenega otroka, ki ga je tedaj nosila pod srcem. »Tisti večer sem branila sebe in otroka,« je na začetku sojenja, ki še vedno poteka, povedala obtoženka. Čeprav je zatrdila, da se usodnih trenutkov, ko je pograbila rezilo, zaradi prehudega strahu ne more spomniti, pa ji nekateri ne verjamejo povsem – izvedenec Pregelj je v njenem primeru spisal skoraj do besede enako mnenje kot za Ireno Tihec: prilagoditvena motnja, ki naj bi v tistih trenutkih zmanjšala, a ne bistveno, njeno sposobnost razumevanja in obvladovanja.

»Izvedenec ni imel najmanjšega pojma, kaj je 'sindrom trpinčene ženske' (battered woman syndrome, op. a.), ki je v tujini, zlasti v ZDA, že več let stalnica sodne prakse v tovrstnih primerih,« je ogorčen odvetnik Žinkovič. »Ni vedel ničesar o ciklih zlorab, o njihovih simptomih in posledicah dolgoletnega nasilja. Govoril je o duševni motnji, ni pa prepoznal afekta.« Vsak, prav vsak človek lahko zapade v stanje, ko razum odpove in nadzor nad telesom prevzame prastari samoohranitveni program, instinkt, ki v trenutku presodi, od kod prihaja življenjska grožnja in kako se je nemudoma ubraniti – tudi z nožem. »Če ti nekdo leta in leta govori, da te bo ubil, te trpinči, ponižuje in pretepa, slej ko prej prideš do točke, ko ne gre več naprej. Ko je posoda povsem polna, bo naslednja kapljica prelila vse, kar se je dotlej nakopičilo.«

Lahko bi postala številka osem

Tako Irena Tihec kot Anja Repnik sta neomajno prepričani, da bi ju nasilna moža zagotovo pokončala. To prepričanje je utemeljeno; femicid oziroma umori žensk zaradi njihovega spola kot najskrajnejša posledica dlje časa trajajočega verbalnega, psihičnega, telesnega, spolnega in drugega nasilja ostajajo stalnica slovenske družbe v 21. stoletju. Po podatkih vrhovnega tožilstva v Sloveniji vsako leto zabeležimo od pet do sedem umorov žensk, storjenih v krogu družine. »Če ne bi ravnala, tako kot je, bi bila danes statistična številka osem, otroci pa bi izgubili oba starša,« je na sojenju Ireni Tihec v Mariboru dejala njena zagovornica Vesna Györkös Žnidar. Včasih je pač smrtno nevarno – biti ženska. Včasih se pač ne konča »zgolj« pri poniževanju, pretepanju in posiljevanju. Na globalni ravni leto pod rokami svojih (moških) partnerjev umre skoraj 50.000 žensk.

Zato je oprostilna sodba, izrečena Ireni Tihec, prelom ne le v slovenskem pravu, temveč tudi v kolektivni zavesti slovenske skupnosti. »Ves čas trdim, da se nobena ženska ni dolžna pustiti izmaličiti ali ubiti svojemu nasilnemu partnerju in da se ima v okviru pravnega reda pravico tudi braniti zoper takšno nasilje,« je med sojenjem povedala odvetnica Györkös Žnidar. S tem se strinja tudi odvetnik Žinkovič, ki upa, da bo precedens prispeval k oprostitvi Anje Repnik: »Primer Tihec je signal, da imajo ženske v vsakem trenutku pravico postaviti mejo nasilnežem.« Prevečkrat se namreč dogaja, da pristojne institucije teh mej ne postavijo dovolj odločno in učinkovito, kar pomeni, da sistem stori odločno premalo za prekinitev značilnih vzorcev družinskega nasilja. Žinkovič tako spomni, da je bila partnerju Anje Repnik pred tragedijo dvakrat izrečena prepoved približevanja, vendar policija po njegovih besedah v praksi ni preverjala njenega izvajanja oziroma ni storila praktično ničesar, da bi nasilnežu preprečila stik z obtoženko.

Prekinimo vzorce zla

Za konec je treba najodločneje poudariti, da si noben človek sam po sebi ne zasluži smrti, vsakdo pa si zasluži priložnost, da spravi svoje življenje in svoje odnose v red. Nihče se sam po sebi ne rodi z željo po trpinčenju in ubijanju; sence, ki zmorejo tovrstna dejanja, se mnogokrat napajajo iz družinskih vzorcev, ki se lahko vlečejo tudi po več generacij v preteklost. Kot posamezniki, kot družine in kot skupnost moramo storiti vse, da prekinemo vzorce zla in da bodisi nudimo bodisi sami poiščemo pomoč v boju proti nasilju. Marsikatero tragedijo, morda tudi obe, opisani v članku, bi lahko preprečil klic na SOS telefon, zaupni pogovor z varno osebo, obisk pri psihoterapevtu, predvsem pa pravočasen odhod iz toksičnega odnosa.