Osebni arhiv

Kot voditelj nedavnega 33. Miklavževega dobrodelnega koncerta je Ciril Horjak skozi televizijske zaslone dosegel tudi najbolj oddaljene delčke Slovenije. Dobršen del javnosti pa ga je že pred tem spoznal kot ikono slovenskega stripa in enega najbolj družbeno angažiranih slovenskih umetnikov. Pot od nadobudnega koroškega fantiča, ki si je želel zgolj risati, do sodobnega Hinka Smrekarja in nagrajenca Prešernovega sklada, pa je bila za Dr. Horowitza, kot je njegovo umetniško ime, vse prej kot lahka. Kot dolgoletni prekarec je spoznal ekonomsko drugorazrednost, telesno izčrpanost in duševno stisko. Brez žene Mojce, sorodne duše, ki mu enkrat nastavi zrcalo, drugič pa ga postavi na noge, bi šlo težko.

Bolezni

Eric Pibernik: Noge so postale moje roke

Kako je sploh prišlo do tega, da ste ob prekaljeni Ani Mariji Mitić vodili Miklavžev dobrodelni koncert v organizaciji TV Slovenija? Vendarle ste v osnovi stripar, ne voditelj.

Moj dolgoletni prijatelj, ki me je pripeljal tudi v Rotary Club, je Janez Jaka Prijatelj, ki je že 33 let ključni človek pri organizaciji Miklavževega koncerta. Dobro me pozna, in ker ve, da mi jezik teče, je pomislil, da bi letos lahko jaz pomagal voditi prireditev.

Otroci in žena so bili zelo ponosni?

Hja, ta koncert je prišel ob koncu večmesečnega obdobja, ki je bilo za vso družino precej naporno. Moj bratranec si je hudo poškodoval hrbtenjačo in ohromel, obenem pa si je moja mama hudo poškodovala kolk, zaradi česar smo jo morali čim prej spraviti v dom. Tako da smo imeli resnično dosti izzivov; snemanje Miklavževega koncerta je bilo kot neki utrinek na sivem nebu in otroci ga pravzaprav menda sploh niso prav zaznali, čeprav seveda vedo, da sem to vodil. Žena pa je kar ponosna name; njej Miklavž na splošno pomeni dosti, zato vsako leto pripravi simbolična darilca, ki jih potem razdelimo vsem stanovalcem v našem bloku. Morda se komu takšne geste zdijo smešne, v resnici pa so pomembne za skupnost.

Slovenija

Kdo je skrivnostni slikar, ki zidove spreminja v zgodbe?

Je vašim otrokom Miklavž kdaj prinesel tudi šibe?

Ne, ampak ne bi bilo nič narobe, tudi če bi jih – ker sam kot oče nisem ravno navdušen nad popolnoma permisivno vzgojo in prepovedjo tudi najblažjega fizičnega kaznovanja. Včasih je pač treba postaviti mejo tudi na ta način – pa četudi v resnici tebe bolj boli kot otroka. Šiba, četudi metaforična, mora biti. Seveda pa noben odnos nikoli ne sme temeljiti na nasilju in strahu – temveč le na spoštovanju, zaupanju in ljubezni.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 50, 16. december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana