Mateja J. Potočnik

Znan je po izredno hitrih besednih reakcijah, bliskovito se odzove, je izjemno duhovit in zgovoren, rad se glasno smeje. Ko sva pred leti delala intervju za revijo Jana, je govoril tako glasno, da so ga slišali vsi v restavraciji. Pa se na to sploh ni oziral. A kljub temu, da je blestel kot voditelj prireditev in pevec v muzikalih, je bilo njegovo življenje kar naporno in težavno, pa še sam ni vedel, zakaj.

Sam sebe je sabotiral, si govoril, da ni sposoben, ni se mogel zbrati pri branju daljših besedil, knjig sploh ni hotel brati, utrujale so ga razpredelnice, številke, telefonski klici, dolga elektronska sporočila. Šele lani je glasno spregovoril o svojih težavah, ugotovil, da je ljudi s podobnimi tegobami kar veliko, in končno, pri enainštiridesetih, dobil pravo diagnozo: ADHD, s poudarjeno motnjo pozornosti. Danes s pomočjo zdravil živi lažje, manj nevarno in bolj »okolici prijazno«.

Kdaj ste prvič opazili, da imate težave s pozornostjo?

Pravzaprav nisem nič posebnega opazil, razen da sem imel velik odpor do branja. Nikoli nisem mogel sesti in se poglobiti v knjigo – bilo mi je dolgočasno. Raje sem poslušal pravljice na kasetah. Glasovno sem si vse zapomnil, imel sem domišljijo in asociacije. V šoli so mislili, da dobro berem, ker sem poznal pravljice na pamet, a ko so mi dali v roke knjigo, nisem znal prebrati niti besede. Najprej so mislili, da imam disleksijo, pa je nisem imel.

Kako so se težave kazale pozneje?

Težko sem se pripravil k čemurkoli, kar je bilo povezano z razpredelnicami, teksti, številkami. Tudi dvigniti telefon, opraviti klic, odpreti elektronsko sporočilo – vse to mi je bilo težko. Doma so mislili, da sem len, da se mi ne da. V uredništvu sem šele lani prvič omenil, da imam težave, in ugotovili smo, da nas je takih kar nekaj.

Bi temu rekli motnja pozornosti?

Ja, to je ADHD – motnja pozornosti in hiperaktivnosti. Sam imam bolj motnjo pozornosti, manj hiperaktivnih epizod. Težko se osredotočim na eno stvar, ker me vse moti, vse privlači, vse okrog mene pritegne mojo pozornost. Ampak ko najdem nekaj, kar me res zanima, dobim izostren fokus – takrat lahko okoli mene padajo bombe, pa ostanem v svojem svetu.

· ADHD

Bolezen: Vse o diagnozi, s katero se sooča Klemen Bunderla

Kaj pa pisarniška dela, administracija, urejanje stvari?

To je najhuje. Izpolnjevati obrazce, voditi evidence, sedeti pri miru – to mi je najtežje. Zaradi tega sem zamenjal kar nekaj srednjih šol. Vse me je zanimalo, pritegovalo pozornost, a sem nato prav tako hitro izgubil zanimanje.

Kako se to kaže v vsakdanjem življenju, je urejanje stanovanja, na primer, težava?

O, seveda. Odpreš vse predale, omare, začneš povsod, na koncu pa nič ne dokončaš. To je stalno beganje od ene stvari k drugi.

Rekli ste, da pri stvareh, ki vas močno zanimajo, lahko padajo bombe, pa vas ne premaknejo. Kaj vas zanima tako močno?

Oder, mikrofon – stvari, ki so moja strast. Takrat se vse umiri. Ali pa recimo barvanje, ustvarjanje. To mi pomaga, da omilim vse stranske pojave, takrat vse drugo izgine. Tudi na sestankih si pomagam s tem – na telefonu imam aplikacije z barvanjem, in medtem ko barvam, lahko mirno poslušam in sledim, kaj se dogaja na sestanku. Tako kot nekateri kvačkajo ali šivajo gobeline – kadar delaš nekaj z rokami, se umiri tudi um.

Najbrž doživljate tudi hiperaktivnost.

Pri meni se kaže bolj v tem, da se nikoli ne morem ustaviti. Ves čas moram biti v pogonu. Če imam prazen urnik, me zgrabi panika – kot da bo konec sveta. Vsem rečem ja, naložim si preveč obveznosti, vsem obljubim, da bom. Ne gre za pohlep, ampak za strah pred praznim prostorom. Če sem sam, se sprašujem, kaj bom naredil s sabo.

Mateja J. Potočnik

Kako pa se počutite, kadar ste sami? 

Težko se umirim. Ves čas imam občutek, da je nekaj nedokončano, in imam zaradi tega slabo vest. Če sem prijetno utrujen, je v redu. Če pa nisem, postane naporno, nemiren sem. Takrat iščem aktivnosti – grem na koncert, igram igrico, zbežim na fitnes ali v naravo. Ljudje s to motnjo pogosto iščejo »zdravilo« zunaj sebe: hrana, alkohol, slabe navade.

Kar malo me je postalo strah, ker nekaj teh značilnosti najdem tudi pri sebi. Slabo spite?

Grozno slabo. Kronično sem nenaspan. Potrebujem več kot tri ali štiri ure spanja, kar je za nekatere dovolj, zame pa ne. Če ne spim dovolj, sem povsem izčrpan.

Omenili ste mi tudi, da ste nevaren voznik. Kolone vas spravljajo ob živce.

Čakanje v vrsti je zame nekaj najhujšega. Prej sem bil ves čas na prehitevalnem pasu, nevaren, neodgovoren. Ko sem dobil terapijo s tabletami, sem bil šokiran – kar naenkrat sem lahko vozil mirno, po voznem pasu, z varnostno razdaljo. Možgani začnejo ob zdravljenju drugače dojemati in delovati.

· Živali

Zakaj se ob mačkah počutimo bolje? Znanost razkriva presenetljive učinke

Torej ste šli po pomoč k zdravniku.

Ja, to je res nujno. Moraš iti. Na spletu je veliko informacij, kam se lahko obrneš. Najprej osebni zdravnik, potem psihoterapevt, na koncu pa psihiater ali usposobljen strokovnjak, ki postavi diagnozo in predpiše terapijo.

In kdaj ste pravzaprav dobili diagnozo?

Šele zdaj, pri enainštiridesetih letih.

O uspehu: »V osnovni šoli sem bil odličen učenec, ker se ni bilo treba učiti – vse sem si zapomnil. Pozneje, ko je bilo treba res študirati, pa je postalo težko.«
O sprijaznjenju: »Po terapiji bomo ugotavljali, kako stvari stojijo. Gre za klinično ravnovesje, verjetno bom na zdravilih za zmeraj. A s tem sem se sprijaznil, samo da ni več tako grozno, kot je bilo.«
O spremembi: »Na prireditvi speljem, kot je treba. Potem si rečem, da sem bil cepec, ker sem prej dvomil o sebi. Zdaj sem prizanesljivejši do sebe, bolj iskren.«

Ste jo dobili takoj, ko ste povedali o svojih težavah?

Zamenjal sem terapevtko in ona je takoj opazila značilnosti ADHD. Ko sem šel na pregled, je zdravnica rekla, da me je že med čakanjem prepoznala – tudi sama ima namreč ADHD.

Vam prav zaradi ADHD odgovarja dinamično delo voditelja?

Absolutno, ne sme mi biti dolgčas.

Kaj pa odnosi? Preveč pričakujete od drugih, ste naporen sogovornik, se radi prepirate? 

Ni nujno, da se prepiram. Nimam pa potrpljenja, hitro izgubim živce. Recimo, dobil sem ogromno sestavljanko, pa se je nisem lotil – če mi ne uspe takoj, kar pustim, odneham. Tako je šlo po vodi že veliko hobijev. Če nisi talentiran za kakšno stvar, če ti ne gre, se hitro razjeziš, lahko si zloben do ljudi, spreš se. Tudi v partnerstvih hitro izgubiš zanimanje, menjavaš razmerja, ker mora biti vedno akcija.

K sreči ste našli pravo terapevtko. Kako vam je pomagala terapija?

Sprva me je močno umirila, še preveč, kar me je skrbelo, ker nisem bil več odziven na programu, kot da sem bil »prižgan, a ni bilo nikogar doma«. Moja prijateljica, Aktualova voditeljica Žana Vidmar, mi je rekla, da sem bil kot idiot, ker nisem reagiral na njene izjave. Če bi se takšno stanje obdržalo, bi verjetno prenehal s terapijo. A k sreči se je vrnil moj klik, moj zaščitni znak – da se lahko takoj odzovem na karkoli. To je nujno za moj poklic.

Zdaj torej veste, da se vašim težavam reče ADHD. Kakšna zdravila jemljete?

Jemljem amfetamine v mikroodmerkih. Paradoksalno je, da te umirijo in osredotočijo. Na začetku sem imel težave – težko sem se socialno udejstvoval, bil sem zaprt v sobi, nisem se počutil suverenega v svojem telesu. A hkrati sem dobil izostren fokus, začel sem pospravljati, zlagati stvari po velikosti. Sprva mi je bilo čudno, potem sem rekel: okej, če bo to nov življenjski slog, pa tudi prav.

Kako pa je z zamujanjem? Menda je tudi to del te bolezni.

Grozno sem zamujal, čeprav sam ne maram, da ljudje zamujajo. Ena od bivših punc me je postavila na trdna tla in od takrat sem se popravil. ADHD ti daje odpor do obveznosti – sam s sabo se prepiraš, še sam ne veš, zakaj ne greš na neko obveznost. Potem pa ko prideš na vaje ali predstavo, uživaš. In sam sebi rečeš: Kako sem bil neumen, da sem odlašal. To je stalna borba s samim sabo – ležiš doma, ne moreš se premakniti s kavča, dokler te stiska ne pritisne, da končno greš ven. Pogosto se ne vidim v najboljši luči. Ves čas zamujam, imam ideje, pa jih tik pred uresničitvijo opustim. Pred nastopi se počutim nevrednega, nesposobnega. Kot da imam v glavi čivavo, ki mi govori, da to ni zame.

Bolezni

Takšno je življenje, ko telo preklinja in trza samo od sebe

In zakaj, mislite, si ustvarjate te stresne situacije, zakaj jih potrebujete?

Ker me prav stres žene naprej. Včasih si moram sam ustvariti pritisk, da lahko delujem. Ampak to je res utrujajoče – življenje je potem polno razočaranj nad samim sabo. Vpisal sem se na mnoge tečaje, pa sem izgubil zanimanje. Upam, da bo daljše obdobje terapije pomagalo, da se spravim nazaj.

Vem, da berete starejšim v domovih. Je to povezano s vašimi težavami z branjem?

Ja, absolutno. Ko sem začel delati na radiu, sem imel veliko govornih napak. Zato sem začel naglas brati, da bi treniral glas in govor. Potem so me povabili k Filantropiji in sem se spomnil, da bi lahko bral starejšim. Na Fužinah sem dobil ekipo starejših, ki se je odtlej že štirikrat povečala. To mi pomaga, da se prisilim brati, treniram besedni zaklad in hkrati naredim nekaj dobrega.

»Glasovi v glavi so se končno umirili. Terapija mi je pomagala, da vem, kateri glas pripada kateri situaciji. Ni več besnenja v meni, ampak so samo opozorilni znaki. Končno lahko zadiham, brez slabe vesti, da ne delam nič. Prej sem imel občutek, da vedno nekoga razočaram, če nečesa nisem naredil. Tudi in najbolj sebe, seveda.«

Kako vse to vpliva na vaše profesionalno življenje?

Še dobro, da sem si upal poskusiti drugje, kot so mi svetovali moji najbližji, domači. Želeli so, da bi bil pravnik, da bi delal v pisarni, zame so želeli varno izobrazbo in varen poklic. Zato sem se najprej vpisal na ekonomsko gimnazijo, nato na tehnično, potem na oblikovno. A delo s papirji nikakor ni zame, zelo bi bil nesrečen, nič ne bi dosegel. Zdaj opravljam poklic, ki mi je pisan na kožo. Lahko sem glasen, kreativen, lahko govorim, kar želim, si mislim. Uživam v etru, na odru, v petju. Našel sem idealno delo zase. In za svojo »težavo«. Lahko se izražam.

Kaj pa zasebno življenje, kako vam gre? Omenili ste, da je značilnost ADHD menjavanje partnerjev.

Menjavanje partnerjev je res ena od značilnosti. A sem se umiril, ker imam posebne ljudi okoli sebe. Res pa je, da pogosto ne poslušam, kaj govorijo. (smeh) Že doma so mi govorili, da sem ves čas zasanjan, v nekem drugem svetu. V bistvu pa me »odnese«, ker je preveč dražljajev. Vsem bi rad sledil.

In kako se torej spopadete s tem?

Usvojil sem nekaj trikov: eden je, da mi nekdo odšteva, preden pove kaj pomembnega. Takrat se možgani osredotočijo, to učinkuje kot hipnoza. Sicer pa se šalim – in za vsako stvar rečem, da je kriv ADHD. Ne promoviram tega, ampak se trudim živeti naprej. Čim bolj normalno.

Spopadate se tudi s pozabljivostjo, in to preden vas bo napadla demenca, če se malo pošalim. Ste imeli veliko incidentov zaradi pozabljivosti?

Ogromno. Izgubil sem veliko ključev, denarnic, celo avto – nisem se spomnil, kje sem parkiral, mislil sem, da so mi ga ukradli. V šoli sem celo obtožil sošolca, da mi je ukradel škornje, pa sva imela identične. Zdaj sem sprejel, da je to del mene. Doma mora imeti vsaka stvar svoje mesto – tega se zdaj navajam, ker sem imel vedno vse razmetano.

Ste se sprijaznili s to svojo posebnostjo? 

Rečem si, da sem kljub temu v redu. Za določene stvari je to celo plus – recimo v našem poslu. Pri predstavah, muzikalih je prva ponovitev adrenalinska, osredotočenost je popolna, potem pa te hitro lahko odnese. Moraš si delati stvari zanimive, da ostaneš zbran.

Mateja J. Potočnik

Kako ohranjate socialne stike?

Zelo težko. Socialni stiki so bili zame vedno problem. Do 25. leta sem imel odpor do telefonskih klicev – še pico sem stežka naročil po telefonu. Raje sem hodil na avtomat po prigrizke. V službi pa je bil del mojega poklica prav to, da kličem ljudi. To mi je povzročalo travme, strah pred neznanim, ker nisem imel stvari pod kontrolo. Najhuje je bilo odpirati uradno pošto – črke so bile muka. Nekaj vrstic je v redu, dolgi teksti pa so muka. Pogosto jih prebereš površno, narobe razumeš, ker ne zbereš fokusa. Zato sem se velikokrat izogibal temu, šel raje na fitnes. Ponoči, ko nisem mogel spati, sem delal stoje, da sem se pomiril.

Fitnes obiskujete vsakodnevno. Je tudi to del terapije?

Fitnes me zaposli fizično, glava pa medtem miruje. Med kardiovadbo lahko pišem scenarije, odgovarjam na maile – takrat sem najbolj osredotočen. To je kot obrnjen način meditacije – telo dela, glava se sprosti.

Prehrana

Hrana, ki vpliva na vedenje otrok

Kaj bi rekli za konec, kako ste se spopadli z ADHD? Uspešno ali neuspešno? In kaj bi svetovali staršem, ki se spopadajo s tem pri otrocih?

To je res posebno stanje, v katerem je veliko raztresenosti in drugih težav, včasih je res grozno. Ampak zdaj vsaj vem, kako, zakaj in kaj se dogaja z mano, in poskušam najti načine, da si olajšam življenje. Mislim, da mi kar uspeva. Uradno je ADHD motnja, ampak včasih je dar. Veliko staršev ne ve, kako ravnati z otrokom, ki ima ADHD, vse vzamejo zelo osebno. A to je posebna lastnost otroka. Pomembno je, da se otroci ne učijo samo iz knjig – peljite jih ven, igrajte se z njimi, doživljanje jim da več znanja kot sedenje ob knjigah. Pomoč je preprosta: prej ko začnete, bolje je. Pozneje je težje spreminjati navade. In pa – otrok ni kriv, vi pa tudi ne. Samo sprejmite to posebnost in naredite, da bo vsem vam čim lažje.