revija Jana

Kako kratko je človeško življenje? Kako dolgo je življenje vrtnice? Človek je velik, močan in glasen, roža pa krhka in brez glasu. Pa vendar je vrtnica vse, kar je ostalo za človekom. Bil je velik, močan in glasen in njegov grob je skromen. Nekaj trdoživih rož še ni povsem predalo svojega zelenja zimskemu mrazu; v vazi je plastičen šopek, poleg majhnega nagrobnika je davno ugasla sveča. Okoli nje so položeni pisani kamenčki, ki so jih očitno poslikale otroške roke, nemara roke učencev in učenk bližnje osnovne šole; naslikale so sveče, križe in rože, rož ni nikoli dovolj. Čeprav je star že več kot 145 let, je grob Franca Guzeja še vedno – živ. Kot je živa legenda o njem. Ob nagrobniku vztraja uborna vrtnica, goli grmič se steguje proti soncu, primrznjenemu na svod.

Slovenija

Plusi in minusi: kaj nam je prineslo leto 2025?

Letnici na kamniti tabli: 12. 11. 1839, 12. 7. 1880. Ob prvi zvezda, ob drugi križ. Vmes? Življenje. Od prvega joka v domači postelji v revni slamnati bajti v Šibeniku pri Šentjurju do zadnjega izdiha pred vrati kleti gostilne pri Lopači ni prišel prav daleč: 41 let v času, 15 kilometrov v prostoru, dva metra v globino. Na rigidni družbeni lestvici se je zmogel premakniti kvečjemu za en razred – navzdol. Začel je kot edini otrok v revni kmečki družini v času, ko so bili kmetje še last starih fevdalcev ali pa surovina novih kapitalistov. Tranzicija iz enega kastnega sistema v drugega, a le za tiste pri vrhu; za surovino se ni spremenilo dosti, le izbira, komu pripada tvoja kri in koliko miloščine ti bo blagovolil odšteti zanjo.

revija Jana

Usodni #jaztudi

Guzej sam po sebi ni bil neumen, ni bil pokvarjen – a ni imel možnosti. »O njegovi družini ni znanega skoraj ničesar. Ve se, da je govoril odlično nemško, bil je bister in imel je izrazit smisel za humor, kot je razvidno iz njegovih poznejših potegavščin,« ga oriše moj vodič po Guzejevih poteh, upokojeni novinar Milenko Strašek, ki kot kozjanski domačin (Pilštanj) pozna vsak kamen na tem območju in njegovo zgodbo. V ljudski šoli je mlademu Francu šlo dobro, vendar je moral na služenje vojaškega roka v Bosno, iz katere je cesar ravno tedaj izrinil Turke; v vojski se je izkazal in postal celo četovodja, nakar je šel v Dalmacijo in se tam – ironija vseh ironij – izšolal za žandarja. Domotožje ga je pripeljalo v domače loge; končno je našel službo na bogati kmetiji z gostiščem na Dobrni. In to je bil začetek konca.

Danes velja, da je bila gospodarica, Klančarjeva Ana, tista, ki se je zaljubila vanj, on pa jo je zavrnil; povsem možno, da je bilo tudi obratno, a legendi bolj ustreza podoba Guzeja kot krepostne žrtve. Preden je odpeketal na rodno Kozjansko, mu je užaljena Klančarica v spakirane kovček podtaknila srebrnino in denar ter na žandarmeriji zagnala vik in krik, da jo je okradel. Po šestih mesecih ždenja v celjski kehi je pobegnil v domače gozdove.

revija Jana

Stara pravda med starimi drevesi

To je bil čas, ko sistem še ni bil vsemogočen in vseobsegajoč. Videl je skoraj vse, dosegel je skoraj vsakogar in segel je skoraj povsod, a še vedno je obstajala divjina, ki je bila prostor izven človeškega zakona. Družba je segla do hoste in tudi globoko vanjo, toda v njeno divje, nedostopno srce, skrito za zaraščenimi brezpotji, ni mogla. V hostah je tedaj še vladala drugačna pravica in vanjo so se zatekali odpadniki, zavrženci, puščavniki in čudaki. Časi, ko so puntarski kmetje trumoma s silo terjali boljše življenje, so sicer minili, a posamezniki so še vedno prijeli za orožje in postali rokovnjači. Kajti kdor ni hotel krvaveti, je moral biti pripravljen prelivati tujo kri. Franc Guzej je šel v gozd in pet let pozneje se je vrnil v sistem z nogami naprej. Vmes? Legenda.

Šarkelj, kakor je bil njegov vzdevek, je okoli sebe zbral tolpo pomagačev, o katerih se dandanes ne ve več čisto nič. Skupaj so zavladali prostoru med Savinjo, Savo in Sotlo, segli so tudi čez mejo, v hrvaško Zagorje. Njihove tarče so bili izključno bogataši: premožni posestniki, trgovci in tudi duhovščina. Skok iz grmovja, pištola na prsi, rezilo pod vrat: »Denar ali življenje!« Reveži so bili pred Guzejem, enim izmed njih, varni. Še več, kadar je naletel na človeka v bedi, mu je skušal pomagati. Nekaterim naj bi celo pomagal odplačati dolgove, s katerimi jih je strahovala gosposka.

Ko je Guzej izvedel, da je naduti grof Attems revni kajžarici vzel srno, ga je razkačen napadel in oropal, revi pa je na sejmu namesto srnice kupil kravo, da ji je dajala mleka. »Revnim otrokom je šel za botra, v Slivnici je neki družini pod krožnikom pustil denar …« našteva Strašek. Takšna dejanja so mu dajala moralno pravico, da je za opis svojega poklica uporabljal besedo »skrivač«.

Sanje o Novem svetu

Njegova tolpa je postala resen varnostni problem, on sam pa vseslovenski fenomen, pove Milenko Strašek z več kot le kancem ponosa v glasu. Ljubljanska gospoda je zadrževala dih, ko je na prvih straneh časnikov Slovenski narodi in Slovenec prebirala novice o podvigih »glasovitega roparja Guzaja«. Žandarmerija se je naprezala, da bi »skrivače« polovila, toda hosta jih ni dala. Za nameček je bil Guzej spreten in zvit, razloži Strašek: »Bil je mojster preobleke: enkrat je hodil po svetu kot logar, drugič kot veleposestnik in celo kot župnik.«

Odnosi

Lumparije, ki so nam jih zagodli tiskarski škrati

To so bili pač časi, ko človekove fotografije ni bilo moč dobiti v sekundi s klikom na mobilniku. Tako si je lahko privoščil, da je v preobleki pri belem dnevu pohajal med množico ljudi na sejmih in se nikomur ni niti sanjalo, kdo je. »Včasih je na večere v krčmah pil z žandarji, jim dajal za runde in poslušal njihove pijanske grožnje, kako bodo enkrat zavili vrat tistemu ničvrednemu lopovu Guzeju. Ko so se streznili, jih je na mizi čakal listek, na katerem je pisalo: Pili ste z Guzejem!«

Nobena legenda pa ni popolna brez ljubezni. Tudi kozjanski Robin Hood je imel svojo Marjano – ime ji je bilo Barbara, po domače Barbka ali Barbika. Ko sta se spoznala, ji je natvezil, da je logar; menda do zadnjega ni izvedela resnice. Kadar je mogel, se je oglasil pri njej. In ko je imel vsega dovolj, jo je prepričal, da bi skupaj začela na novo – v obljubljeni deželi Ameriki, kamor naj bi se preselila. Divjina gor ali dol, brezpotja so se zapirala, gozdovi so začeli zlovešče šumeti, Guzej je čutil, da Kozjansko postaja prenevarno zanj.

revija Jana

Kri na rokah

Zanka se je zategovala. Kajti četudi se je imel za pravičnika, je »skrivač« nekajkrat prestopil mejo, ki je ne oprosti niti divjina. Ko so njegovi pajdaši v gozdovih pod Rudnico zajeli krčmarico Klančarico – prav tisto, ki mu je s krivo obtožbo uničila življenje – jo je lastnoročno privezal na bukev in zapustil. Leta zatem so drvarji našli njeno okostje v preperelih vrveh, ob njem pa denar, s katerim si je nesrečnica skušala kupiti življenje …

Na Guzejevih rokah se je začela nabirati kri – cena odpadništva in svobode. Ko je, menda po nesreči, ustrelil občinskega slugo, je oblast na njegovo glavo razpisala lepo nagrado v višini 150 goldinarjev. Denarja je bilo dovolj, da bi se povprečen kozjanski bajtar s celo družino vred izkopal iz blata. Toda izdal ga ni nihče. Njegovi ljudje, mali ljudje, ga niso pozabili. Šarkelj je bil njihov – bil je senca iz njihovih gozdov, njihova surova pravica, morilski bes ob krivicah, ki so jih morali trpeti. Kot je krivico trpel on. »To je klasična zgodba o razrednem boju,« ocenjuje Strašek. »Predstavljal je jezo malega človeka na sistem.« Toda sistem ga je vseeno dobil – sistem dobi vsakogar.

S kadečima se pištolama v vsaki roki v poslednji spopad

Po petih letih skrivaštva je Franc Guzej porabil vso svojo zalogo sreče, v tem času so polovili že nekaj njegovih pomagačev. Pa se je na vroč julijski dan leta 1880 pripetilo, da ga je patrulja žandarjev iskala po zakotjih okoli Prevorja; dva orožnika sta se ločila od preostalih in krenila čez Košnico. Tam sta naletela na skupinico moških, ki so kartali pred gostilno. Namesto da bi ohranili mirno kri, so ob pogledu na uniformi planili pokonci. Guzejeva pajdaša sta bila dovolj prisebna, da sta jo podurhala v goščavo, Guzej pa se je zatekel v klet. Kmalu je bil ujet kot podgana v pasti; žandarjema se je kmalu pridružil še preostanek patrulje, skupaj pet na enega.

Na kaj je takrat, v zadnjih trenutkih svojega življenja, mislil Franc Guzej? Skoraj gotovo na svojo Barbiko, na njuno pot v Novi svet … V žepih je imel dokumenta za Ameriko, tri pisma za mater in dve pištoli. Prsti so se krčevito oprijeli njunih ročajev, kazalca sta se ovila okoli petelinov. Energija vseh ponižanj, razočaranj in bolečin, vse krivice tlačana, obtožba življenja brez možnosti, vse se je nabralo v njegovem telesu in ga pognalo proti koncu poti. Enainštirideset let v času, petnajst kilometrov v prostoru, dva metra pod rušo. »Iz Štajarskega se poroča, da so žendarmi ustrelili glasovitega in predrznega roparja Guzeja, kteri si je po svojih zločinih pridobil, na spodnjem Štajarskem že strahovito ime, in so se različne pravljice ovijale okoli njegove izvanredne prikazni,« so z dvomesečno zamudo njegovo smrt sporočili v časniku Slovenec.

Slovenija

Voditeljici nočnega programa poslušalci razkrivajo skrivnosti

Barbkina vrtnica

Kako kratko je življenje človeka in kako dolgo je življenje vrtnice? »Kot zločinca so ga zagrebli izven posvečene zemlje. Vendar se je od tedaj britof razširil in tako sedaj leži med spodobnimi ljudmi,« zamišljeno pove Milenko Strašek. Zremo v tenko, žilavo stebelce, ki se vije ob nagrobniku z letnicama ob zvezdi in križu. Vrtnico na grobu Franca Guzeja je menda zasadila Barbika Amon ob njegovi smrti julija 1880. Tedaj je bojda izvedela resnico o svojem ljubem. Ko je pokleknila na zemljo, v katero so položili njegovo prestreljeno telo, je v njenem telesu rastel njun otrok.

Kakšna je bila usoda tega otroka in njegove matere, se ne ve. Legendo zanimajo predvsem plemenita in drzna dejanja skrivača Šarklja. Njegovi ljudje ne pozabljajo in Barbkina vrtnica še vedno raste; menda lahko divje vrtnice živijo tudi po nekaj sto let ... »Bil je človek, ki so ga preplavile življenjske okoliščine, ki jim ni bil kos – zato je postal kriminalec. Ne gre ga glorificirati, toda vendarle je bil drugačen: kar je imel, je delil z ljudstvom. In ljudstvo mu je v zameno spletlo legendo, ki bo živela še dolgo,« zaključi Strašek.

revija Jana