revija Jana

 V dvainpetdesetih tednih tega leta sem sestavila ravno toliko tekstov in vsakokrat sem bila na trnih, ali sem povedala tisto, kar sem želela. Kar bi bilo prav in pošteno. Do Janeka in do vas, drage bralke in bralci.

»Čas je prepočasen za tiste, ki čakajo,«

pravi prva vrstica. Drži! A čakanje je sestavni del življenja. Saj veste, življenje in svet pač nista narejena po naši podobi. Morda pa še bolj drži tisto, da smo ljudje postali manj potrpežljivi? Bolj zaverovani vase? Prevečkrat pričakujemo, da moramo biti takoj na vrsti? Ob tem se spomnim na svojo babico, ki je skrbela za nas, tri vnukinje, v neskončni revščini, čarala nekako skozi mesec s svojo skromno pokojnino, da smo lahko jedle vsaj enkrat na dan, ampak nikoli je nisem slišala, da bi tarnala, kdaj bo že vendar prvega v mesecu in penzija.

Mislim si, da je nekako zaupala komurkoli že, da bo na koncu vse dobro. In se je veselila vsakega dneva posebej, kakšnega našega uspeha v šoli, srečanja s sosedo … Potrpežljivo je čakala, da smo se izšolale in postavile na lastne noge. A potem je odšla. In jaz je nikoli nisem vprašala za nasvet, kako bi se takšne potrpežljivosti naučila tudi sama. No, zdaj pa veste, da je mnogokrat tudi zame čas prepočasen.

Odnosi

Navaden dan nenavadne mame: že spet veseli december

»… prehiter za tiste, ki se bojijo,«

pravi druga. Morda niti ne mine dan, da se človek ne bi česa bal. Neprevoznih cest, ko je treba nujno na pot, pogovora s šefom, prevelikih pričakovanj drugih, ker mislimo, da jim nismo kos, trenutka, ko vemo, da bomo nekoga razočarali … Čas prehitro mine v družinah, kjer s strahom čakajo nasilnega očeta ali pijano mater, in bi ga radi potisnili vsaj malo nazaj … ne še, ne še … A če se nam zdi čas prehiter, sčasoma prinese s seboj tudi več poguma.

»… predolg za tiste, ki žalujejo,«

se glasi tretja vrstica. Ne žalujemo samo za tistimi ljudmi, ki so odšli za mavrico, temveč tudi za izgubljenimi priložnostmi v življenju zaradi lastnih napačnih odločitev, ker nismo bili vedno dobri ljudje, ker smo namerno prizadeli druge in zdaj ni več mogoče ničesar popraviti. Ker je čas minil. Pravzaprav pa je res tako, da čas obrusi vse hudo, vsaj toliko, da lahko s tem živimo.

Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 52, 30. december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana