Mateja J. Potočnik

Prijazne in tople Mojce Blažej Cirej se veliko ljudi še vedno spomni kot televizijske napovedovalke, a še bolj njen božajoči, opogumljajoči in razumevajoči glas poznajo poslušalci nočnega programa nacionalnega radia. Po dolgih letih povezovanja programa danes uživa v radijski lektorski pisarni, vsako tretjo nedeljo v mesecu pa se ponoči še vedno pogovarja.  Veliko ima rednih poslušalcev. Ker jih posluša sočutno, brez obsojanja, ji razkrivajo svoje skrivnosti, stiske, bolečino, a se znajo tudi pošaliti. To so trenutki, ki polnijo njeno dušo in jo bogatijo z življenjskimi spoznanji, pravi.

Ste po vseh teh letih še vedno nočna ptica?

Nočnega programa po polnoči sicer že kakšno leto ali dve ne vodim več, imam pa vsako tretjo nedeljo zvečer od desetih do polnoči svojo oddajo Pogovori z Mojco, ki je enaka, kot je bil nočni program. Sicer pa sem na radiu zdaj zaposlena v lektorski pisarni (Mojca je po izobrazbi slavistka, op. a.), prej pa sem delala kot napovedovalka. Ko sem prišla iz napovedovalske v lektorsko pisarno, sem kakšna dva meseca mislila, da mi bo počilo srce. Potem pa se je neko breme kot oklep odlepilo od mene in nenadoma se mi je odprl svet. Rekla sem: to bi morala storiti že prej, ker bi tako lahko več časa preživela s hčerama, ko sta bili še manjši. Skupaj bi pregledale domače naloge in lahko bi bila z njima, ko sta se odpravljali spat. Kot napovedovalka sem namreč pogosto delala zvečer in ob praznikih. Sodelovala sem tudi pri Tedniku, tako da sem bila kar zaposlena. Zdaj mi je pa lepo ob lektoriranju. Rada berem in mi je užitek brati v službenem času. 

Slovenija

Denis Avdić: Brez njih ne bi bil to, kar sem

Čeprav ste bili eden najprepoznavnejših glasov nočnega programa – ljudje si menda še zdaj na hladilnik lepijo opomnike, kdaj ste na sporedu – se ogromno ljudi vašega prijaznega obraza spomni s televizije.

Sto let nazaj sem bila tam povezovalka programa, (smeh) potem sem bila dolgo pri Tedniku. Zdaj sem na televiziji, če me povabijo za sogovornico, drugače sem pa ves čas na radiu. Večerni program je za mojo dušo. Večkrat mi rečejo, kako zdržiš, ljudje so sitni. A jim odgovorim, da to delam za svojo dušo.

Zakaj pravite, da so ti pogovori za vašo dušo?

Da vidim, kako smo si različni, pa kako moramo to spoštovati. Vedno moraš pogledati, ali je kozarec napol poln ali napol prazen. Bolje je, če je napol poln in dobro je pomagati ljudem, da to vidijo. Pa rada jih poslušam. Prejšnja šefica nočnega programa Alenka Dakič mi je rekla, da ljudi ne zanima, kaj jaz mislim, oni si v resnici samo želijo povedati svoje. »Tvoja naloga je, da poslušaš,« me je poučila. Mislila sem si, kako je nesramna in kaj mi to govori. Ko pa sem razmislila, sem videla, da ima prav. Držala sem se njenega nasveta in je zelo vžgalo. V resnici hočejo ljudje predvsem, da jih slišiš. Mogoče jih čez dan nihče ne posluša ali pa so tako osamljeni. Meni se odprejo, marsikaj mi povejo, in to mi je v zadoščenje. Povejo mi, da so me čakali. »Veste, sem poklicala še dve prijateljici, da vas skupaj poslušamo,« mi kakšna pove, in to mi je v čast. Lepo mi je, da se sprejmemo. 

Pri Tedniku ste bili skoraj 15 let in zgodbe so se vas včasih precej dotaknile. Kako ste odvrgli bremena?

So kar bila bremena, ja, sekirala sem se zaradi raznih stvari. Dostikrat sem se ponoči zbujala in razmišljala. Tudi grozili so mi. Ko sem delala sporni prispevek o nepremičninah, so mi rekli: Ali vas bomo s flaško ali bi raje kaj drugega. Dvakrat mi je urednik rekel, naj kar prekinem pripravo. Je bilo nekaj težkih in spornih tem – o Cinkarni Celje, propadlih podjetnikih, pa zapori so me vedno mikali, ženski in moški. Sicer pa že ves čas hodim v fitnes, pa na telovadbo k Bredi že 40 let. S telesnim naporom se nekako očistim. Drugače pa obsedeno berem. V službi, doma še popoldne lektoriram diplomske naloge, v fitnesu pa ob hitri hoji na tekaški stezi berem knjigo.

Mateja J. Potočnik

Nekaj časa ste delali kar v treh službah in sploh niste opazili, da izgorevate.

Sem bila kar utrujena, čeprav tega takrat še nismo znali ubesediti. Včasih, ko mi je mož doma kaj rekel, sem nestrpno rekla, naj me pusti, ker mi sega v misli. Pa me je vprašal kaj povsem običajnega. Tako sem ugotovila, da nekaj ni v redu z mano. K sreči pa nisem obležala za nekaj mesecev. Toliko sem še vedno poslušala svoje telo, pa ves čas hodila v fitnes.

Nikoli se niste odpovedali nočnemu programu. Zakaj ima noč za vas takšno moč?

Ponoči popustijo zavore, takrat ljudje več povejo, kot bi čez dan. Neko vdovo sem nekoč vprašala, takrat je minilo že kakšnih deset let, odkar ji je umrl mož, ali se je žalost že kaj polegla, pa je rekla, da je vsak dan huje. Pri drugih se poleže, kakšni si najdejo drugega partnerja, družbo, različni smo. Nočni čas odpira dušo, čustva pridejo na plan.

Kdo vse vas pokliče?

Zelo različni ljudje po starosti in izobrazbi. Večina jih je malo starejša, ampak tudi mladi poslušajo, ko delajo za računalnikom, ali podjetniki, ki so še v svojih delavnicah. Vidim, da poslušajo, ker mi potem to omenijo ali pa v trgovini prepoznajo moj glas. »A ste vi Mojca?« me vprašajo. V čast mi je, da me prepoznajo, veselje mi naredijo.

Zdravje

Radijski voditelj prvič o hudi preizkušnji: za sabo ima 11 operacij

Ob vas pomislim na serijo Polnočni klici iz davnega leta 1988, ko je nekdanji policist vodil nočni program na eni radijskih postaj in reševal težave ljudi. Verjetno ste tudi vi komu pomagali?

Ljudje pravijo, da jih spodbujam, da se izpovejo. Drugače je bil pa zanimiv tragičen primer iz Mednega. Klicala me je gospa, da imajo v eni od hiš že trideset let zaprto žensko. Še najstnico so starši zaprli v hišo, tudi v šolo ni več hodila. Videli so, kako ponoči nosijo v zabojnik plenice za odrasle in da se tam nekaj dogaja. Iz tega sem naredila dva prispevka za Tednik in članek za Ono. Na centru za socialno delo so mi rekli, da so o tem obveščeni, a naj vse pustim pri miru, ker bo samo še huje. Da bi jo lahko samo v psihiatrično bolnišnico peljali, a je bolje, da ostane, kjer je navajena živeti. S snemalcem sva bila dvakrat tam. Ljubosumno so jo zaprli v tisto hišo, da ne bi kakšen fant prišel do nje ali da se ne bi med mladino pokvarila. Sosedje so jo včasih videli za zaveso. Takrat je bila stara že okoli petdeset let. Na žalost ji nismo mogli pomagati. To je bil zelo ekstremen primer, o katerem sem poročala, duša me je bolela, ker ni bilo rešitve. Drugače pa ljudje pravijo, da jim olajšam dušo, da lahko vsaj z nekom govorijo. Veliko starejših ljudi je samih. Luštni so.

Se kdaj kakšne zgodbe razpletejo?

To ne, ampak pravijo pa, da dobro delujem nanje in da se bolje počutijo. Pravijo, da imam božajoč glas in lažje zaspijo. Neka strašna rešiteljica nisem, sem pa dobra družba. Da pogovori ne bi bili preveč mračni, jih spodbujam, da pripravijo šale. Tudi s kakšno porno šalo pridejo na plan in rečem, da je ta res bolj za ponoči. Velikokrat pokliče Valentina, ki je bila nekaj časa v nastanitvenem centru v Lipi in je pripovedovala, kako so se borili s ščurki. Včasih me je poklicala Mojca, katere hčerka je zbolela za rakom in pozneje umrla. Spodbujala sem jo, naj me pokliče, da pove, kako poteka zdravljenje. Na koncu je povedala, da hčerke ni več, da je zdaj njen angelček in se v mislih pogovarjata. Ampak ljudje tudi v težkih zgodbah ohranjajo pozitivnost. Ne veš pa, kaj se bo zgodilo, saj nisem vedeževalka.

Je kdaj poklicala kakšna vedeževalka?

Ja, večkrat pokliče Suzana iz Maribora, krasna je. Takrat pustimo eno linijo odprto, da jo poslušalci lahko kaj vprašajo – po navadi o zdravju, pravnih zadevah, otrocih, ljubezni. Telefoni takrat kar ponorijo. Je pa posebna. Reče: »Vas pa že dolgo muči desni kolk, a ne?« Pa pravijo: »Ja, kako veste?« Res ima neka nenavadna čutenja. Pa Danny se je včasih oglasil. Rado je tudi zdravitelj, rekel je, da je imel srečanje z Bogom in da mu je ta naklonil neke zdraviteljske sposobnosti. V službi je sodelavcem zdravil glavobole, migrene, a se je toliko tega zgrnilo nanj, da je prenehal.

Menda gledate, da je vaša oddaja čim bližje polni luni, prijavite se za praznike in radi ste delali za božič?

Ja, takrat so ljudje še bolj osamljeni, pri polni luni so pa psihološko in čustveno bolj odprti. Takrat jih meče, pa mene najbrž tudi. (smeh)

Ali zaradi izkušenj, ki vam jih zaupajo poslušalci, kdaj pridete tudi do spoznanj zase?

Veste, kaj sem se iz Tednika in nočnega programa naučila? Da so dolge tožbe jalove, so kot jara kača. Ob premoženje, zdravje in živce si. Tudi če imaš prav, ni vredno vztrajati do konca. Tak povzetek sem naredila za svojo rabo. Tega jim niti ne rečem, malo mogoče namignem ali pa tudi ne, ker so zagnani, zagreti, bojeviti, kličejo iz besa. Mislim pa si, naj raje mislijo nase. Tudi če imaš prav, ti to lahko požre živce, odvetniki ti pa poberejo denar. Veliko spoznanj potegnem iz pogovorov.

Vaš mož Ambrož je tudi radijec, ali kdaj delata skupaj v nočnem programu?

Nekaj časa sva delala paket nočnih oddaj, a sem ugotovila, da mi tam družinsko življenje ne ustreza tako zelo, ker me je hotel kar malo komandirati. (smeh)

Bolezni

Klemen Bunderla prvič o svoji diagnozi: Verjetno bom na zdravilih za zmeraj

V vseh intervjujih lepo govorite o njem. Kako že toliko let ohranjata tak odnos?

Se bojim biti pametna, sploh za take stvari. Med nama ni hudobije, maščevalnosti, tihih dni. Pri prijateljicah vidim, da tihi dnevi ubijajo. Nisem zamerljiva, če mi kaj ni prav, poskusim povedati in ne kuham mule. On tudi ne, tako da kar shajava. Nisem bila prepričana, da bova tako dolgo skupaj, groza se mi je bilo poročiti. Ko sem bila pet mesecev noseča, sva se sprla zaradi priimka otroka. Rekla sem, da bo imel moj priimek, ker nisva poročena, in potem sem se morala poročiti. Zdelo se mi je, da si natikam okove, to mi psihološko ni bilo najbolj všeč. Pa zdelo se mi je, da so vseživljenjske zveze iluzija. Mislila sem si, naj traja, dokler bo luštno. Pa kar gre, že toliko časa. Imava zelo prijateljski odnos in vsak svoja zanimanja ter konjičke. On je zelo družaben, jaz malo manj, pa se kar dopolnjujeva. (smeh)

Še vedno ste videti zelo mladostno, kako skrbite zase?

Počnem stvari, ki jih imam najraje. Zaposlitve, ki me niso tako veselile, sem po petdesetem letu odložila. Škoda je življenja za stvari, ki te ne izpolnjujejo. Danes delam, kar mi je všeč, kar je za mojo dušo. Mislim, da mi to daje svežino, miselno, mogoče tudi telesno. Pa kot sem že rekla, rada hodim na fitnes in telovadbo. Zjutraj na tešče že od dvajsetega leta dalje spijem tri decilitre donata. Enkrat na teden se poskušam postiti. Zdržim do pete, šeste ure, dokler ne pridem domov iz službe, potem pa izpraznim hladilnik. (smeh)

Zdaj imate torej več časa zase, pa tudi hčeri sta odrasli. Pri vhodnih vratih smo opazili kar nekaj parov otroških čeveljčkov. Je lepo biti babica?

Ja, imam vnuka in vnukinjo, ki je veliko pri meni. Zelo je zgovorna, zato se veliko pogovarjava, rada se igra, skupaj bereva Cicido in rešujeva naloge. Sicer pa rada delam, tudi popoldne lektoriram. Pravim, da je to naložba v zdrave možgane.

Upokojeni Rado: »Večkrat je klical Rado, ki se ni hotel upokojiti, ker pa je imel dovolj delovne dobe, se je po zakonu moral. Ko sem ga vprašala, kako je v penziji, je rekel, da malo sedi in malo leži. To se mi je zdelo grozno. Potem se je pobral, podedoval neke gozdove, pa jih zdaj čisti. Ampak v začetku se mu je bilo pa težko znajti. On je moj redni poslušalec.«

Tiho bodi! 

»Včasih mi kakšen razlaga, kako je sprt s sestro, kakšna pove, kako se ne razumeta s snaho … Večkrat imam na koncu jezika nasvet, pa sama sebi rečem: 'Tiho bodi! Ne moreš rešiti lačnih v Afriki.' Sami morajo spoznati, kaj je narobe, ali pa se nikoli ne spremenijo. Starejši ljudje smo kot fijakarski konji, imamo svojo 'špuro', po kateri rinemo. Lahko nam govorijo karkoli, pa se nas nič ne prime« (smeh)

Objavljeno v reviji Jana, št. 51, 23. december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana