Profimedia

Bil je božični čas leta 2024. V mobilni hišici enega izmed istrskih v zimskem času odprtih kampov sem prvič vzela tableto Rybelsus, različico zdravila s čudežnim semaglutidom, ki sicer zdravi sladkorno bolezen, a tudi vpliva na izgubo kilogramov. Počutila sem se kot goljufivi poskusni zajček, toda kljub temu sem leto pozneje 20 kilogramov lažja in se brez problemov stlačim v 17 let staro poročno obleko, kupljeno še v mojem predmenopavznem času.

Spodnji zapis je dokaj iskrena pripoved o letu dni življenja s trenutno najbolj modnim zdravilom za hujšanje.

Predshujševalni čas

Menopavza je bila z menoj milostna, kar se tiče neprijetnih simptomov, a prav neusmiljena v kategoriji pridobivanja kilogramov. Ne glede na to, kaj sem počela, kolikokrat sem šla na hrib in kolikokrat v fitnes, so kilogrami buhteli. Ko se je zgodilo, da sem celo na oddelkih z »večjimi številkami« stežka našla hlače, ki bi objele moje zaobljene boke, sem postala obupana. Leto dni fanatičnega obiskovanja fitnesa v nemogočih jutranjih urah je sicer povzročilo, da sem bila močna kot bik, a še vedno daleč izven proporcev, ki jih ženskemu telesu predpisuje instagramski diktat. Najhuje je bilo, da so moje rastoče mišice zahtevale veliko goriva, v kombinaciji s stresom, ki ga doživlja sodobna postmenopavzična ženska v žlahtni sredini petdesetih let, pa je to pomenilo pozno večerno hranjenje s hrano za pomiritev. V mojem primeru je bil to kruh z vsemi oblikami sira, ob koncu tedna poplaknjen z vrhunskim rdečim vinom. To je bil balzam za mojo dušo, a katastrofa za mojo zadnjico.

Ko sem nekega poznega jesenskega popoldneva v ogledalu hotela zagledala svoje golo telo, sem se zgrozila – zagledala sem svojo mamo, ki se je zadnjih 30 let svojega življenja borila z odvečnimi kilogrami. »Okej, bejba, po tej poti pa ne boš šla,« sem skoraj zakričala in se naslednji dan prijavila v zasebno kliniko, kjer predpisujejo tudi semaglutid v vseh mogočih oblikah. Tehtala sem okroglo stotico kilogramov in se počutila kot mala bombica.

Shutterstock

Dvesto evrov in ste na poti hujšanja

Priznanje, da si debel, je na neki način odrešitev. Kljub temu je potreben pogum, da poiščete pomoč. Odločitvi za zdravila za hujšanje pa je dodan še precejšen odmerek občutkov krivde. Namreč, osebna zdravnica me je ob mojem javkanju, da me zaradi teže bolijo kolena, poslala v šolo hujšanja in brez besed napisala napotnico. »Saj boste šli, kajne?« je vprašala. Vdano sem pokimala. S figo v žepu, vedoč, da sem že dogovorjena za obisk v zasebni ordinaciji, kjer oglašujejo izdajo receptov za shujševalna zdravila. Šola hujšanja me seveda ni videla. Ko pa sem prvič stopila v svetleče nove prostore shujševalne klinike, sem se počutila kot goljuf, ki namesto leta dni znojenja in psihične torture odrekanja izbere lažjo pot.

Sprejela me je res mlada zdravnica in v hipu sem pomislila, da sem storila napako. Ozempic in njegovi derivati so namreč milo rečeno na slabem glasu, in če ne drugega, bi si želela, da lahko zdravnico, ki mi jih predpiše, vprašam vse, kar me zanima, od stranskih učinkov, ki bi lahko povzročali raka trebušne slinavke, do tega, ali s tem sladkornim bolnikom dobesedno odžiram možnost prejemanja zdravila, ki ga nujno potrebujejo.

Namesto tega me je zdravnica vprašala le, zakaj želim hujšati. »Jah, bolijo me kolena in ne morem si kupiti hlač,« sem odgovorila. Koliko pa telovadite? »Štirikrat na teden po eno uro fitnesa,« sem dahnila in pokasirala skeptičen pogled, da sem morala dodati: »Resno, že eno leto. Lahko vam dvignem mizo, če želite. Ampak zraven tudi vsak večer pojem goro sendvičev s sirom, ker mi nekaj v mojih mislih govori, da če tega ne storim, se ne bom pomirila.« »No, ne skrbite – po teh zdravilih boste lahko šli mimo mize s čipsom in ne boste pojedli niti koščka,« je dejala. Aha, seveda, sem si mislila, plačala sto evrov za pregled, pobrala tri bele recepte in tekla v lekarno, da plačam še sto evrov za mesečni odmerek čudežnega zdravila, ki me bo spremenilo v manekenko.

Zdravje

Hujšanje, ki uniči nasmeh

Prva tableta

V času, ko sem začela s terapijo, je bilo veliko pomanjkanje ozempica, zato sem dobila recept za tablete z isto sestavino. Razlika je v tem, da je treba tableto Rybelsus vzeti na tešče vsako jutro in potem vsaj še pol ure ne smete zaužiti niti grižljaja niti spiti kave. Ker sem se o vplivu zdravila podrobno poučila na raznih spletnih forumih – ja, vem, res zanesljiv vir informacij – sem zaužitje prve tablete načrtovala v času počitnic. Tako v primeru slabosti ne bi pobruhala službene mize, ampak morsko obalo. Med stranskimi učinki zdravila so namreč tudi slabost, prebavne motnje, bolečina v želodcu in podobne zadeve.

Torej, 24. decembra 2024 zvečer sem si budilko navila na šesto uro zjutraj, da bom na božično jutro pogoltnila shujševalno tableto, nato zaspala nazaj ter se zbudila uro pozneje, si skuhala kavo in začela novo poglavje svojega življenja. Bilo je natančno tako, le da mi je bilo tako slabo, da sem kavo zamenjala za kozarec vode, zrla v morje in se smilila sama sebi. »Seveda, shujšaš zato, ker zaradi take slabosti kot v prvem tromesečju nosečnosti ne moreš jesti,« sem modrovala.

Prve dni res nisem jedla drugega kot jabolka in mandarine. Na moje veliko začudenje tudi lakote nisem občutila, le neko čudno topo bolečino v želodcu. In to je bil občutek, ki je za nekaj mesecev postal del mojega življenja. Slabost pa je po tednu dni minila.

Hrana? Kaj je to? 

Kljub temu da sem bila v začetku na najnižjem odmerku zdravila, je bil učinek občuten tako rekoč takoj – popolna odsotnost občutka lakote. Kot da bi mi nekaj ustavilo del možganov, ki razmišlja o hrani. Ja, res je, da bi lahko na mizi zagledala vrečko čipsa, pa mi na kraj pameti ne bi padlo, da bi vzela košček. Občutek je bil res neverjeten. Čudežen. Moje prehranjevanje se je v nekaj dneh uredilo tako, kot da bi mi dieto predpisal nutricionist Oprah Winfrey – zajtrk: kava z mlekom, jogurt s kosmiči; malica-kosilo: sadna solata; večerja: solatka s tremi koščki piščanca. Nikoli nisem seštevala kalorij, a moje dnevno prehranjevanje nekaj mesecev verjetno ni naneslo niti 1000 kalorij.

Še bolj nenavaden občutek, ki ga povzročijo zdravila, ki vplivajo na receptorje GLP-1, je, da vam možgani sredi obroka zapovedo, da ne morete pojesti niti grižljaja več. Ja, dobesedno tako. Prvič se mi je to zgodilo, ko je moj nerazumevajoči soprog v restavraciji naročil kilogram sveže pečene jagnjetine. Ojoj, tista hrustljava kožica, sočno meso ... nebesa. Ob prvem kosu mesa sem na krožniku pustila ne le polovico mesa, temveč tudi solato, prebranac in mehko vročo lepinjo. Niti koščka nisem več zmogla, zato sem odložila pribor in kosilo ob polno obloženi mizi je bilo zame končano. Občutek, da lahko na krožniku pustim hrano, me je hkrati popolnoma presenetil in navdušil. Kajti kot mama kronično neješčega otroka sem bila leta dolgo čistilka ostankov na krožniku.

Vse te žrtve pa niso bile zaman – v treh mesecih poskusne dobe sem brez naporov shujšala šest kilogramov. V primerjavi s hujšanjem hollywoodskih zvezdnic se to sliši malo, a odločila sem se, da je moje hujšanje maraton, ne pa tek na 400 metrov.

Zamujeni kozarci vina

Po treh mesecih so mi odmerek zdravil zvišali. Tokrat me je sprejela izkušena zdravnica, ki dopoldne v javnem zdravstvu skrbi za diete sladkornih bolnikov. Aha, dobro vam gre, gremo naprej, je dejala in mi dala nove tri recepte za trimesečno kuro. Na moje dvome, da se v lekarni vedno počutim nelagodno, ker jemljem zdravilo za nekaj, za kar ni predpisano, me je pomirila: »Nikar ne mislite, da sladkorni bolniki nimajo dovolj zdravil – imajo jih.« To zagotovilo sicer ni popolnoma odgnalo mojih krivdnih občutkov v lekarni, a ker sem že opazila, da so mi kavbojke z oddelka za velike številke malce prevelike, sem si mislila, kaj me briga, čez leto dni se hočem stlačiti v staro poročno obleko. Ta je namreč postala moje merilo uspešnosti hujšanja – ne tehtnica, ne štetje kalorij, ne ure na sobnem kolesu, ampak stara vijolična obleka.

Zdravje

Še en stranski učinek priljubljenega hujšanja: Stopalo dobesedno obvisi

Po pol leta sem že ponotranjila rutino jutranjega zbujanja, jemanja zdravila in še urice spanja ter se počutila kot rutinirana konzumentka semaglutida, ki galopira proti sanjski postavi. Ob tem pa sem zaznala res čudne stranske učinke. Eden takih je neredna prebava. Iz popolnoma nerazumljivih vzrokov se je denimo nenadoma zgodilo, da sem dobila res hudo diarejo, tako, da sem dan ali dva bivakirala na stranišču. A nemudoma po tej epizodi je nastopilo obdobje hudega zaprtja, takega, da ne bi pomagal niti donat. Straniščna presenečenja sem začela sprejemati kot nenadejano popestritev vsakdana.

Drug stranski učinek pa je bil bolj presenetljiv. Kot sem že priznala, je bil moj odmerek odrešitve iz krempljev vsakdanjega stresa tudi kozarec rdečega vina. Zdravila pa so pri meni povzročila popolno netoleranco do alkohola. Ne le, da nisem čutila želje po njem, tudi če sem spila kozarec, so bile posledice katastrofalne – slabo počutje, slabost, mačkast občutek še dan ali dva. Tako sem kljub negodovanju – ker res vrhunski bordojec je pač gurmanska poslastica – postala abstinentka. Zato se mi ne zdijo prav nič nenavadne napovedi, da bi semaglutid lahko pripomogel tudi pri zdravljenju odvisnosti od alkohola in celo drog.

Profimedia

Končno ozempic

Dinamika mojega hujšanja je bila počasna, a vztrajna. Tam nekje ob začetku poletja sem ugotovila, da mi kavbojke resno padajo z bokov. A namesto da bi si nemudoma kupila nove, sem nosila najmanj dve številki prevelike hlače, ki so me opominjale na to, da se moje telo spreminja. Toda telo se ni spreminjalo po mojih načrtih. Najprej sem uplahnila v prsi, te so se glede na opazke mojega soproga pretirano zmanjšale. Drastično sta se mi tudi zmanjšala obseg pasu in zadnjica, kar me je navdalo z navdušenjem, a kaj ko so boki in stegna plahneli počasneje. Tisto, česar ob izgubi kilogramov ne želim videti, je mlahava koža pod nadlahtjo, tako da imam sedaj krilca, ki plahutajo ob vsakokratnem premiku roke.

Najtrdovratneje se je držalo salo na trebuhu, to je začelo kopneti šele po devetih mesecih, ko so me s tablet končno premaknili na modni ozempic. Kot je zatrdila zdravnica, je ta vsaj za 20 odstotkov močnejši. Očitno učinkuje tudi na salo trebuha in stegen. S prehodom nanj se je spremenil tudi moj režim jutranje budilke. Zamenjala ga je četrtkova injekcija prav v trebušno salo. Kar se tiče mene, je primerjava med obema zdraviloma v prid slednjega kar se tiče apliciranja, toda vsaj pri meni ima malce manjši učinek pri zaviranju apetita. Toda po tako dolgi dobi na restriktivni dieti se telo in očitno tudi možgani odvadijo želje po hrani, in čeprav sedaj lahko pojem malce več kot na začetku, je to za zdaj še vedno daleč od tolaženja s hrano.

Novice

»Čudežno« zdravilo Ozempic: Kilogrami se vrnejo tako hitro, kot grejo

Si ti shujšala? 

Na enoletni poti izgube kilogramov pa me je najbolj presenetilo to, kako reagira okolica. Razen moje najožje družine nihče ni vedel, da jemljem zdravila za hujšanje. In večina kot da ni opazila, da sem se skrčila. Le dve, tri znanke so ob nenadnem srečanju na ulici mimogrede omenile, da sem videti »ful dobro«, karkoli že to pomeni. To neopažanje sicer malce vpliva na mojo samozavest, toda moje merilo uspešnosti je moja vijolična poročna obleka, ki jo sedaj tako, iz čiste radosti, oblečem kakšno soboto ali nedeljo, da v njej paradiram po stanovanju in se režim sama sebi, čeprav v enem letu nisem dosegla takih ekstremih rezultatov kot shirane hollywoodske zvezdnice. 

Bi se na pot goljufivega poskusnega zajčka podala še enkrat? Nedvomno. Kolena me ne bolijo več in sedaj hlač ne nakupujem več na oddelku z večjimi številkami. Leto 2025 je bilo zmagovalno, v prihodnjem letu pa se moram brez dopinga obdržati na zmagovalnem odru.

revija Jana