Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ne, ženska pred menoj ni prismuknjena. Ima pa srce, ki je za današnji svet morda res preveliko. »Se pretvarjaš ali si res tako dober človek?« jo je nekoč vprašal znanec. »Enostavno tako čutim. Vsi gredo po isti poti, jaz pa sem tista, ki gre v nasprotno smer.« Drugače preprosto ne zna živeti. Zna pa zelo hitro prepoznati ljudi, ki bi njeno dobroto izkoristili. Po trepljanju po ramenih ne hrepeni. Prav nasprotno – izpostavljanju se raje izogne. Zato toliko bolj cenimo, da nam je odprla vrata v svet, ki je lahko navdih.

Žarek upanja v svetu individualizma

Pred dvanajstimi leti je njena odločitev odmevala po vsej Sloveniji. Enesa Marković iz Trbovelj se je namenila neznanemu mladeniču iz Bosne podariti ledvico. Kaj je vodilo njeno srce? »Bila sem zdrava, imela sem dve ledvici. Zakaj ene ne bi dala nekomu, ki je na pragu življenja? Tudi če bi šlo, bog ne daj, kaj narobe, sem bila pomirjena z mislijo, da bom nekomu pomagala,« pojasni 51-letnica, ki je šele pozneje izvedela, da sta z Zuhdijo Škrgićem pravzaprav sorodnika. Mladenič namreč prihaja iz Velike Kladuše, kjer so odraščali njeni starši. Čeprav je bila prepričana, da ravna prav, okolica nad njeno odločitvijo ni bila navdušena, in kot mama dveh otrok je poslušala tudi očitke, da tvega preveč. »Ni bilo lahko. Veliko ljudi me je obsojalo, ampak sem vztrajala.«

Da bi postala primerna darovalka, je morala skoraj leto dni živeti zelo disciplinirano. Popolnoma je spremenila življenjski slog in naredila vse, da bi bili njeni ledvici v čim boljšem stanju. Ko je v Sloveniji uspešno opravila vse preiskave, je dobila zeleno luč za odhod v Francijo, kjer naj bi opravili presaditev. Jo je bilo strah? »Operacije čisto nič. Edino letenja z letalom, tega se še danes bojim,« sobo napolni njen vedri smeh.

Šimen Zupančič

Izgubljeno upanje

V Franciji je opravila še zadnje preglede, tudi psihološko oceno, nato je sledila preiskava s kontrastnim sredstvom. »Naenkrat me je popolnoma ohromilo. Pet minut se nisem mogla premakniti. V tistem trenutku se ti pred očmi zavrti celotno življenje.«

Preiskave so pokazale, da ima nenavadno žilno anatomijo – namesto običajnih treh ima na ledvici kar šest žil, zato za darovanje ni bila primerna. To spoznanje jo je močno pretreslo, a ne zaradi skrbi za lastno zdravje. Najbolj jo je bolelo, da je 21-letniku, ki je že verjel, da je rešitev na dosegu roke, upanje v zadnjem trenutku spolzelo iz rok. »Strašno mi je bilo, ker je fant prišel tako daleč. Zdelo se mi je, da sem ga razočarala. A namesto da bi jaz tolažila njega, je on bodril mene. Bila sem neutolažljiva, še približno leto dni psihično povsem na tleh. Če ne bi imela živali, bi se verjetno težko pobrala.«

Kaj pa Zuhdija?

Se je zanj vendarle našel še kakšen angel? »O, ja. Na srečo se je vse dobro izteklo. Fajn je. Res krasen fant! Zdaj je star že 32 let. Nisva sicer več v tako tesnih stikih kot nekoč, a se občasno še oglasi. Redno hodi na preglede in jemlje imunosupresivna zdravila. Dobro mu gre,« pokima in otožno pripomni, da bi mu njena ledvica bolje koristila, saj imajo ledvice živih darovalcev praviloma boljše možnosti za dolgo in uspešno delovanje kot organi umrlih darovalcev. »Ledvica živega darovalca je kot mercedes, ledvica umrlega pa kot fičo. Seveda tudi ta lahko nekomu reši življenje, ampak nikoli ne veš, koliko časa bo dobro delovala …«

Vsi končamo enako

Pa se je po vseh teh letih njen pogled kaj spremenil? Bi danes, po vseh izkušnjah, znova naredila enako? »Absolutno! Še oko – roženico bi darovala,« izstreli. Stisne me v prsih, in še preden mi uspe odpreti usta, že glasno razmišlja o življenju.

»Ljudje sploh ne znamo biti hvaležni. Nismo hvaležni za svobodo, ki jo imamo, ne zavedamo se, kako hitro lahko vse izgine. Hiša, za katero delaš dvajset let, je lahko po enem samem besu narave porušena. Vse lahko izgine čez noč.« Ob tem se spomni besed pokojnega kantavtorja Đorđa Balaševića, ki so ji že dolgo življenjsko vodilo. »Datum rojstva in datum smrti. Vmes je samo črtica. In tista črtica je življenje.« Za Eneso je prav v tej misli bistvo vsega. »Ko enkrat umreš, ni več pomembno, kaj si imel. Vsi končamo enako.«

Šimen Zupančič

Bojevita punčka

V Trbovljah, kjer je živela skoraj vse življenje, vedo povedati, da je človek, ki ne pomišlja, kadar je treba stisniti zobe in pomagati. Je bila že kot deklica takšna? »Ja, najbrž res. Z mamo in sestro Elviro smo si glede tega zelo podobne, jaz pa mogoče malo bolj izstopam po pomoči šibkejšim,« razmišlja in prizna, da je bila kot otrok sila temperamentna. »Če bi videla, da kdo tepe žensko, otroka ali psa, bi se takoj postavila v bran. Ni bilo problema, tudi stepla sem se. Sredi ulice, v šoli …« skomigne in pojasni, da danes reagira bolj preudarno, manj bojevito. Življenje jo je pač naučilo, da je dobrota sirota. »Velikokrat se zgodi, da se trudiš za nekoga, mu želiš dobro, potem pa pravzaprav potegneš kratko …«

Težki časi ustvarijo močne ljudi

Enesa spominov na otroštvo ne zavija v svetleč papir; doma niso imeli marsičesa, kar je bilo v drugih družinah običajno. Realna je, skoraj surovo iskrena. »Hči alkoholika nima materialnih dobrin. Mama se je trudila, delala še dodatno, da bi nama s sestro omogočila čim več. Že tedaj sem govorila, da se bom sama preživljala in da ne bom od nikogar odvisna. Ker sama nisem imela veliko, tudi svojih hčerk nisem razvajala. Lahko bi imeli vse, pa nisem dovolila. Imeli sta dovolj, ne pa vsega. Mislim, da danes otrokom delamo medvedjo uslugo. Ustvarjamo čustvene invalide. Ko pa pride trenutek, da se znajdejo sami, se ne znajo,« razmišlja, v naslednjem hipu pa že postreže z anekdoto o očetovi lekciji, ki je prizemljila njenega uporniškega duha.

»Pri osemnajstih sem modrovala, da bom šla od doma. Pokojni oče je rekel: 'Kar pojdi.' Ampak seveda nisem imela kam,« prasne v smeh. »Potem sem si poiskala delo in se sama sebi zdela strašno pomembna. No, do prve plače, saj me je hitro postavil na realna tla, češ da sem dovolj stara, da začnem plačevati položnice. Joj, kako zelo sem to takrat zamerila! Danes sem mu za vsako položnico hvaležna.«

Pozneje je družino rešila ravno njena služba. »Strojna tovarna je šla v stečaj. Starši so ostali brez dela, sestra se je še šolala. Mama je sicer kmalu dobila novo službo, a kakšna dva meseca sem bila edina, ki je delala. Moja plača je takrat preživljala vso družino. Z njo smo plačevali stroške, ostali v stanovanju, ki smo ga takrat še odkupovali, in preživeli. To mi je bilo v ponos.«

Zgodbe

Zgodba o Timu: 'Kaj bo z njim, ko nas več ne bo?'

Šimen Zupančič

Reševalka živali

Okoli nog se ji smukajo muce, predstavi mi tudi psa in že sva pri njeni ljubi temi pogovora. »Nekoč bi rada imela dom za ostarele muce, bila bi negovalka,« me znova osupne Enesa, ki že skrbi za tri kosmate seniorje. Vrsto let je predana reševanju zapuščenih in poškodovanih živali, pri tem pa tesno sodeluje tudi z Veterino Knez, s katero jo povezuje dolgoletno prijateljstvo. Ponosno pove, da si ljubezen do živali deli z mlajšo hčerjo.

Zdravje

Onkološka prostovoljka Lidija Hutar: Čudežno zdravilo je upanje

»Še nikoli v življenju nisva pogledali stran. Lani je ob petih zjutraj celo ustavila promet, ker je na cesti ležala poškodovana mačka. Pomoč je za naju nekaj povsem samoumevnega. Drugače preprosto ne znava,« skomigne. Na morebitno reševanje je pripravljena v vsakem trenutku. »V prtljažniku avtomobila imam rokavice, brisače, transporter, infuzijo, zdravila proti bolečinam ... Vse, kar lahko pride prav, če naletim na poškodovano žival.«

Marsikdo njena prizadevanja težko razume, a ji je za to prav malo mar. »Jaz pomagam, četudi v lastno škodo. To delam zavestno in nosim tudi posledice. Če na cesti vidim poškodovano žival, ustavim. Tudi če je že mrtva, je ne morem pustiti tam. Ustavim avto, jo poberem in umaknem s ceste.«

Šimen Zupančič

»Ljudje se hitro navadijo na nekoga, ki je vedno pripravljen pomagati. Zakaj bi se nekdo trudil, če ve, da bo vedno našel nekoga, ki bo stvari uredil namesto njega? Zato pravim: človeku daj palico, ne nosi mu ribe. Nauči ga, da si pomaga sam.«

Človekoljub

Čeprav jo javnost najbolj povezuje z živalmi, je njena pomoč že davno presegla ta okvir. Leta se je vključevala v številne dobrodelne akcije za socialno ogrožene družine, otroke in starejše, organizirala zbiranja pomoči ter povezovala ljudi, kadar je bilo treba stopiti skupaj. Z odkrito ljubeznijo omenja znane humanitarce, ki so njeni dobri prijatelji, ponosna je, da je del verige, ki ustvarja spremembe, a hkrati o dobrih delih nerada govori. Ob tem poudarja, da vidi vrednost tudi v majhnih dejanjih, še posebej pa jo ganejo stiske starejših. »Veste, koliko pomeni, če nekomu prineseš hrano, se z njim pogovoriš, spiješ kavo? Včasih človek najbolj potrebuje občutek, da ni sam.«

Tisoč želja, a nobene zase

Pred menoj sedi skromna ženska, ki tiho in nesebično skrbi za druge, čeravno se ne kopa v obilju. Na materialne stvari se preprosto požvižga. »Jaz imam vse, kar potrebujem. Sem zdrava, živa, imam roke in noge. Kaj bi si še lahko želela? Ko bi se tega zavedalo več ljudi, bi bili veliko srečnejši.« Pa si sploh kdaj kaj privošči? Enesa dolgo premišljuje, tudi hčeri se ničesar ne domislita. Kaj pa počitnice? Ah, kje. Na morje ne hodi, potarna, da ne prenaša vročine, pa tudi sicer denar raje nameni kakovostni hrani za muce. »Aha, že vem, vesela sem, ker si lahko privoščim kavo. In presrečna, ker se lahko osvežim v domačem bazenu.«

Slovenija

Kirurginja s punk rock dušo: »To je zame najlepša služba«

Šimen Zupančič

Zadnja hiša v vasi

Enesa je skoraj vse življenje preživela v Trbovljah, šele zadnja leta okuša radosti podeželja. »Dolgo sem delala kot osebna asistentka. Ko se je moja uporabnica preselila v Posavje, smo priložnost izkoristili za uresničitev dolgoletnih sanj in se na pobudo dobre prijateljice, humanitarke Alenke Kozorog, z družino preselili v njeno hiško v Boštanju, ki stoji čisto na koncu vasi Lukovec. Tu smo v najemu in ne bi si mogla želeti več. Od malega sem namreč živela v bloku, kjer smo bili res stisnjeni – 40 kvadratnih metrov, odrasli ljudje in veliko mačk. To ne gre. Zdaj sem obdana z naravo, imamo vrt, pa še živalim se godi bolje! Ljudje tu so preprosti, odprti in prijazni. Lepo so nas sprejeli in zelo hitro smo se povezali,« pokima sogovornica, ki je pozneje sprejela službo v domu starejših občanov.

Čeprav opravlja fizično naporno delo v kuhinji, pravi, da tja hodi z veseljem. »Imam prekrasne sodelavke. Vse življenje sem čakala na takšno ekipo! Ogromno se presmejimo, druga do druge smo kolegialne in se res odlično razumemo.«

Zgodbe

Zgodba o dečku z boleznijo brez imena: Mamica, zbudi se, to niso sanje

Kar seješ, to žanješ

In kdo bi pomagal njej, če bi nekoč potrebovala pomoč? »Absolutno moji hčeri in njun oče,« odgovori brez obotavljanja. »Kako zelo me imajo bližnji radi in koliko jim pomenim, sem prvič zares začutila po nedavni prometni nesreči, v kateri bi lahko izgubila življenje. Vedno sem jaz tista, ki rešuje druge. Vedno urejam stvari, pomagam, iščem rešitve. Nikoli pa nisem pomislila, da se bo nekoč nekdo tako bal zame. Takrat sem videla, da imam okoli sebe krog ljudi, ki bi zame naredili vse.«

V svetu, v katerem odmevajo sebičnost, glasnost in hitenje, Enesa tiho dokazuje, da dobra dela spreminjajo življenja, polnijo dušo in vračajo vero v dobro. Ne pravijo zaman, da so naša dejanja naši spomeniki.

revija Jana