Mateja J. Potočnik

Mojca je kirurginja v Splošni bolnišnici Trbovlje – sila zanimiva ženska, ki me je pritegnila že zunaj bolnišničnih hodnikov. Pod njenim nazivom kipi življenje tam zunaj, in čeravno pisane tetovaže prekriva bela halja, diši po slogu, ki odraža njeno naklonjenost punk rocku. Kirurgija jo je naredila odločnejšo, srce ji polni prisrčna hvaležnost starejših bolnikov, v operacijsko dvorano pa bi hodila, četudi ji ne bi bilo treba delati. 

Bolezni

Zaradi prenizkega kortizola bolniki v smrtni nevarnosti

Punk rock družina

»Mojca Bratanič,« reče ženska z rjavimi lasmi in mi stisne dlan. Vezalke njenih superg krasijo nekakšne retro broške in se lesketajo v bledem soncu. Kako lepo! Za fotografiranje se srečamo v športnem parku Ledenica in na mojo željo se ji pridružita tudi otroka Miha in Lili ter bodoči mož Simon. Želim, da jo spoznate v vseh odtenkih – ne le kot kirurginjo, temveč tudi kot žensko, ki živi, ljubi, uživa v glasbi in se smeji.

Ata je tokrat brez rolke, ki je bila še nedavno njegov redni spremljevalec – celo ob otroškem vozičku. Smola, pa tako fino bi dopolnila portret punk rock družine! Njuna ljubezen ima dolgo zgodovino – par sta vse od srednješolskih let, ko je Simon v najstniškem bendu drgnil kitaro.

Mateja J. Potočnik

»Ah, trideset let je že tega,« se zasmeji Mojca, na njenem prstu pa se zalesketa zaročni prstan. Imeti mamo, ki je kirurginja, najbrž ni kar tako, rečem, in Miha hitro prikima. Medtem ko z Lili gulita šolske klopi, njuna frajerska mati večino dni preživi v operacijski dvorani, kjer krpa žile in znova vzpostavlja delovanje poškodovanih organov. Ob misli na skalpel, odprto tkivo in kipečo kri me spreleti srh. »Saj to ni z danes na jutri, zelo dolgo traja, da se tega naučiš,« skomigne kirurginja, ki že v mladosti ni imela težav s pogledom na krvave rane.

Zdravje

Fizioterapevtska detektiva odkrivata vzroke bolečin

Kirurginja bom! 

Da bo nekoč oblekla belo haljo in v operacijski sobi reševala življenja, je sklenila že kot 11-letna deklica. »Ko je umrl dedek, na katerega sem bila zelo navezana, me je prevzela ideja, da bi ga lahko rešila, če bi bila zdravnica,« se spominja in pojasni, da se je dedek poslovil zaradi srčnega popuščanja. »Seveda danes vem, da mu tudi jaz ne bi mogla pomagati, saj takrat še ni bilo oprijemljivejših možnosti zdravljenja za to bolezen.« A ta izguba je v njej zanetila odločitev, ki je potem ni nikoli več zapustila. »Sošolce iz osnovne šole še danes nasmeji spomin na mojo odločnost, nič drugega me ni zanimalo.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 9, 3.marec 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana