Jaka Koren

»Srce na srce,« mehko šepne Lidija Hutar, ko me stisne v objem. Nato se njena ramena stresejo od smeha in prostor napolni sonce. V njeni dnevni sobi rak ni tabu. O njem govori odkrito, kot o nečem, kar je fino položiti na mizo, pa malo pomasirati, ker kaj bi človek skrival po žepih bolečino, ko pa jo lahko premagamo skupaj.

Zdravje

Zgodba o trmasti ženski, ki se ne pusti premagati

»Vedno se obračam proti soncu,« pokima. Kot sončnica! »No ja,« se skromno nasmehne onkološka prostovoljka, ki verjame, da dobre misli in pozitivna energija pomembno vplivajo na zdravljenje. »Pri nas hočemo polno živeti!« skorajda vzklikne, da še vame pljuskne mešanica solz, smeha in vsega vmes. Rak te lahko potisne do roba, a ob Lidiji začutiš, da te bolezen uči tudi živeti. Čudežno zdravilo je upanje – naj ga nikoli ne zmanjka!

##PAIDBREAK##

»Gospa Hutar, vašo zgodbo bi rada napisala. Za Jano,« sem jo nagovorila, potem ko je nedavno prejela častni naziv prostovoljke zasavske regije. »Ah, dajte no, o meni? Pa da bom v reviji?« je odvrnila, kot da ne verjame, da si to zasluži. Pa si. In sem šla. Sestali sva se pri njej doma, mimogrede ugotovili, da sva skoraj sosedi, in kar na hitro zakuhali tisto toplo energijo, ki se je med naju prelila kot mleko v skodelici kave.

Lidija Hutar je koordinatorka trboveljske skupine za samopomoč bolnikov z rakom in že skoraj dve desetletji deluje kot prostovoljka v programu Pot k okrevanju. V domačem kraju so jo za njeno delo počastili z nazivom prostovoljka zasavske regije za občino Trbovlje. Program Pot k okrevanju Društva onkoloških bolnikov Slovenije je namenjen bolnikom z rakom in njihovim svojcem. Ponuja individualno in skupinsko samopomoč, ki temelji na izkušnjah ozdravljenih bolnikov, ter ponuja psihosocialno podporo po vsej Sloveniji. »Se pa v skupini ne pogovarjamo le o bolezni. Hodimo tudi na sprehode, izlete, pa na plavanje in smo kreativni na ustvarjalnih delavnicah.  Vse to prispeva k boljšemu počutju in hkrati krepi naše zdravje.«

Sedem, pravljično število

»Vedno sem si želela delati z ljudmi,« pove Lidija, o kateri vedo someščani povedati veliko lepega. Da je topla in srčna ženska. Če bi lahko izbirala brez omejitev, bi se izšolala za medicinsko sestro, a razmere doma tega niso dopuščale, zato se je vpisala v šolo za prodajalke. »Triletno šolanje sem z lahkoto opravila, nato pa sem spoznala moža.« Želela sta si otroka, žal pa pot do družine ni bila lahka. »Dolga leta sva se trudila, da bi zanosila, vendar moje telo nosečnosti ni zadržalo,« se spominja. Po številnih razočaranjih se ji je končno nasmehnila sreča. »Bilo je skoraj pravljično. Po sedmih letih sem točno na sedmo obletnico poroke rodila sina Dejana. To je bilo najino največje bogastvo,« pove z nežnostjo Lidija, ki ni slutila, da bo družinsko srečo skazila bolezen.

Diagnoza: rak na dojki

»Prve težave so se začele, ko je sin stopil v prvi razred. Najprej neopazno – utrujenost, ponavljajoči se prehladi, slabo počutje. Nato sem nekega dne zatipala bulo v levi dojki. Takrat je bil rak še velik tabu,« pove in prizna, kako je sprva upala, da ne gre za nič resnega. Ko je odšla h ginekologu, jo je zaradi velikosti zatrdline takoj napotil na Onkološki inštitut v Ljubljano.

Sprejetje diagnoze ni bilo preprosto. »Mislila sem, da bom šla takoj za očetom,« pove tiho. Le dve leti prej se je namreč poslovil zaradi raka, zato se ji je zdelo, kot da se zgodba neizogibno ponavlja. A ni imela časa, da bi se dolgo zadrževala v strahu. »Treba se je bilo prepustiti in zaupati medicini,« pokima. Poleg tega jo je doma čakal sin – njen razlog, da vztraja. »Vse se je odvijalo hitro. Kmalu sem bila operirana, sledilo je sedem ciklusov kemoterapije, trideset obsevanj. Pol leta pozneje je bilo zdravljenje zaključeno.«

Kaj je bilo najtežje? »Izguba las. To je bil velik šok. Izpadli so mi po drugem ciklusu. Prej sem imela dolge, rahlo skodrane,« si s prsti seže prek kratke pričeske. »To me je najbolj prizadelo, ampak sem vedela, da je treba iti naprej. Sin me je potreboval.« Kaj pa vi, na koga ste se lahko oprli? »Moja ljuba, preljuba mami je bila vedno ob meni, v veliko oporo pa mi je bil tudi mož, ki me je vozil na terapije in mi stal ob strani.«

Jaka Koren

Strah

Po koncu zdravljenja jo je zajela tesnoba. »Bila sem nervozna, veliko sem jokala, nikamor nisem hotela,« se spominja. V ospredju je bil strah – ne toliko pred boleznijo samo, temveč pred negotovostjo. »Kako bom to prebolela? Sem zdaj res zdrava? Vedno je bil prisoten dvom.« Da bi zmogla, je poiskala strokovno pomoč. Vključila se je v psihoterapijo in si pomagala tudi z zdravili. »To mi je pomagalo, da sem šla čez,« pove iskreno. Po enem letu, ko so prvi kontrolni pregledi pokazali, da je vse v redu, je počasi lažje zadihala. Prav v tem obdobju je izvedela, da v Trbovljah deluje skupina za samopomoč bolnikov z rakom. Takrat še ni vedela, kako zelo ji bo srečanje z njimi spremenilo življenje.

Objem topline

»Tam sem našla sorodne duše. Lahko sem jim zaupala in odkrito delila občutke, saj so vedele, kaj prestajam.« Prav to ji je dalo občutek varnosti. Vse, kar je izrečeno, ostane znotraj skupine, kot v nekakšnem zaščitenem mehurčku. V njihovem krogu je dobila tudi prav posebno darilo – upanje. Opolnomočile so jo ženske, ki so prestale operacijo pred več leti, pa so bile še vedno tukaj – žive, pokončne, neomajne! »Rekla sem si: ni hudič, da jaz tega ne bi zmogla,« se nasmehne. Njihove zgodbe so ji pokazale, da življenje po bolezni obstaja – in da je lahko tudi lepo.

Skupina jo je tako začela počasi, korak za korakom, spreminjati. »Iz nje sem rasla,« se poravna in razloži, da se je tam napajala z motivacijo. Nov pogled na svet jo je vzpodbudil, da je spremenila nekatere vzorce. »Dolga leta nisem znala reči ne, vedno sem postavljala druge predse. Preprosto morala sem se naučiti misliti tudi nase. Sčasoma sem dojela, da šele če bom sama v redu, bom lahko koristna tudi za druge.«

Nevidna dediščina bolezni

Leta 2015 je za rakom dojke zbolela Lidijina nečakinja. To je bila težka preskušnja, noseča je bila sedem mesecev, z zdravljenem pa so začeli po porodu. A prav njej se lahko zahvali, da se je njena prihodnost odvila drugače. »Odprla je vprašanje dedne obremenjenosti in predlagala genetsko testiranje. Rezultati so pokazali, da sem nosilka mutacije gena BRCA1, moj brat pa prenašalec. Nisem veliko razmišljala. Odločila sem se za preventivno odstranitev jajčnikov  in prav ta odločitev mi je, kot se je izkazalo pozneje, rešila življenje. Po operaciji so namreč ugotovili, da sta bila jajčnika že prizadeta z malignimi spremembami. Sledil je še en poseg, da so mi odstranili preostala rodila.«

Tukaj sem zate

Želja, da bi pomagala drugim, se je v njej rodila že v času, ko se je pridružila onkološkim bolnicam, prelomni trenutek pa se je zgodil leta 2007, ko je dotedanja koordinatorka predala vodenje skupine. »Članice so me soglasno predlagale, jaz pa sem si rekla, zakaj pa ne, če lahko s tem pomagam,« se spominja začetkov. Danes, skoraj dve desetletji pozneje, še vedno vodi skupino, v kateri se prepletajo solze, smeh in neprecenljiva podpora.

»Ko pride nova članica, jo sprejmemo z razumevanjem. Velikokrat začnejo jokati. Takrat jih pomirimo, jim damo vedeti, da niso same. Ničesar jim ni treba razlagati, dokler niso pripravljene. Povemo jim, da smo bile tudi me na isti poti. Da je to, kar čutijo, normalno. In da bomo šle skozi skupaj,« z mehkobo v glasu razlaga Lidija.

»Doma ima vsak svojo oporo, a to ni isto. Z bližnjimi se težje pogovarjamo o najglobljih občutkih, o strahovih, ki jih sami komaj ubesedimo. V skupini pa je drugače. Tam smo ljudje, ki razumemo brez dolgih razlag. Pokažemo, kako umiriti čustva, kako znova vzpostaviti stik z drugimi – tega te lahko nauči nekdo, ki je šel skozi podobno izkušnjo,« pravi sogovornica, ki verjame, da skupina posamezniku pomaga, da se lažje vrne v življenje.

Njena moč je v  toplini

Zdi se, da posveča prostovoljstvu veliko svojega časa. »Ah, meni ni nič težko. Rada to počnem,« pokima Lidija, ki je na voljo tudi zunaj srečanj, kadar kdo potrebuje pogovor ali oporo. Deli tisto, kar je sama preživela, strokovna vprašanja pa prepusti strokovnjakom. »Lepa beseda, objem …, to največ pomeni,« pravi. Ljudje jo poznajo kot srčno in preprosto osebo, ki zna prisluhniti. Prav ta materinska nežnost mnoge pritegne. »Velikokrat mi rečejo, da sem kot sonček,« se skoraj dekliško zahihita. In morda prav zato prihajajo k njej – ker v njej začutijo varnost, sprejetost in tisto toplino, ki jo je nekoč, ko je stopila v skupino, tako zelo potrebovala tudi sama.

»Ko človek zboli za rakom, ne izgublja le telesne moči – začne se krhati tudi vera, da bo zmogel. In prav tam, kjer se naseli strah, lahko kaj hitro pojenja moč za boj. Zato je upanje več kot le lepa beseda. Je nekaj, kar te drži pokonci. V skupini ga ne delimo na pamet. Tu smo ljudje, ki smo prestali bitko. Ne brez ran, a s svojo prisotnostjo dokazujemo, da je mogoče priti na drugo stran in da življenje obstaja tudi po diagnozi. Verjamem, da prav to daje moč tistim, ki jim v tistem trenutku spodrsava pod nogami. Mi hočemo polno živeti!«

revija Jana