Šimen Zupančič

Kako je biti ženska v kokpitu, kako jih sprejema okolica in kaj vse so morale premagati, da so si prislužile spoštovanje? V Alpskem letalskem centru Lesce me je v svoj krog sprejelo deset članic Društva slovenskih letalk, ki utirajo pot vsem tistim ženskam, ki jim bodo sledile med oblake. Tja gor so popeljale tudi mene, ne preveč pogumno bitje, ki ima raje trdna tla pod nogami. Sem se skušala skrajno elegantno izmakniti, a se niso dale. Še dobro, saj sem stopila iz cone udobja in pogledala strahu v oči. Končni občutki? Fenomenalno!

Šimen Zupančič

Boječka med oblaki

Napovedovali so sončno jesensko soboto, a se je nad letališčem v Lescah dvigala gosta sivina. Bomo kljub temu leteli? Ob pogledu na majhna letala na trati sem debelo pogoltnila in se pogreznila v mehko jopico, nato pa se raje posvetila druščini pilotk, ki so me čakale pred hangarjem. Morda pa je njihova dobra volja pregnala oblake, čez slabo uro se je namreč zjasnilo in postreglo s prekrasno kuliso Julijskih Alp v daljavi, ki so svoje sivo-bele vrhove potapljale v prostrano modrino.

Odnosi

Ljubezen po peklu v taboriščih: skoraj 100 letnika o življenju

»Samo še redni pregled letala naredim, pa gremo,« se je izza pokrova štirisedežnega motornega letala Cessna 172 dvignila pilotka Boža Pustovrh Martinčič. Njeni prsti so zbrano potovali prek trupa do repa, kril ter nosa letala, in šele ko se je prepričala, da je vse na svojem mestu, smo se namestili v kabino. Saj ne, da sem prvič sedla v letalo, vendar potniškega mogotca res ni moč primerjati z majhno jekleno ptico, v kateri človek pristneje občuti ranljivost in strahospoštovanje do narave. Ko je motor zahrumel in smo se začeli premikati po vzletni stezi, sem se oprijela sedeža in zadržala dih. A se strah ni prav dolgo pretegoval v mojih mislih. V trenutkih, ko so kolesa izgubila stik s tlemi in je Boža zajadrala proti Šobcu, se je nelagodje razblinilo skorajda tako hitro kot oblaki. Slednji so se pred nosom letala razmahnili kot dimna zavesa in odstrli pogled na zeleno-modro pravljico, sredi katere sta kraljevala Sava Dolinka in slikovito Blejsko jezero. Hiške in ceste so izginjale v daljavi, polja ter prostrane trate pa so se zlivali v prekrasne preproge s temno zelenimi gozdiči ob robu. Prizore in občutke sem želela posrkati vase, se jih naužiti, se opiti z lepoto in tako zares dojeti, kako lep je svet tam spodaj. Čas v zraku je prehitro minil, in ko je naša kapitanka pristala tako lahkotno, kot bi se sploh ne dotaknila tal, me je zajel val ponosa. Mar sploh vemo, kako sposobne pilotke premore slovenska dežela?

V.M.

Ženske z vseh vetrov

Tako se je zaključila moja zračna pustolovščina, s katero me je v svoj krog sprejela pisana družba desetih žensk iz Društva slovenskih letalk. Pilotke motornih in jadralnih letal – same pogumne ženske, kraljice neba! Okoli 30 članic sicer šteje njihova skupnost, med njimi so tudi zmajarke, balonarke in padalke. Ko se takole zbrane posedejo za mizo v brunarici, izvem, da so si tudi na področju izobraževanja zastavile visoke cilje. Poleg tistih, ki so zajadrale v poklicno letalstvo, prihajajo res z vseh vetrov. Magistrice in profesorice, tudi inženirka elektrotehnike, ekonomistka, novinarka, geologinja, študentki ekologije in medicine … Mlade, srednjih let, z družinami, tudi upokojenke, babice, iz aeroklubov z vseh koncev Slovenije. Jasno je, da so med seboj spletle tesne vezi, in radovedno prisluhnem njihovi zgodbi – kako se je vse začelo?

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 42, 21. oktober 2025

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana