revija Jana

Neko dopoldne ta teden sem pomagala nekemu gospodu pri urejanju in pridobivanju papirjev za prebivanje v naši državi. Šibala sva z enega urada na drugega, pa na banke in druge institucije. Povsod so želeli neke dokumente, papirje, dokazila, o katerih se tujcu niti sanja ne. Pa tudi kakšnemu našemu uradniku ne, kaj je sploh potrebno! Tujec ne more razumeti, da pri nas nosimo naokrog papirje, ker se v njihovi državi ureja, bolj ali manj, vse po svetovnem spletu. Gotovo so reči, ki jih je treba osebno urediti. Nikakor pa zanj ni razumljivo, da je treba prinašati nekatere natisnjene papirje s podpisi in žigi. Pa tudi to bi razumel, če bi kakšen uradnik vedel, kaj in kako sploh naj piše na tem dokumentu. In sem spet pomislila, kako zelo malo, če sploh kaj, zaupa država svojim ljudem! Tudi tistim, za katere lahko že na prvi pogled ugotovi, da pri njej ne iščejo nobenih dobrobiti zase, kvečjemu lahko zanjo naredijo še kaj dobrega. Ja, vem, obstajajo tudi tisti s pomembnimi botri in botricami, ki vse papirje dobijo kar takoj, z enim telefonskim klicem.

Odnosi

Ljubezen po peklu v taboriščih: skoraj 100 letnika o življenju

Ampak kaj bi o tem na dolgo in široko! Najbrž ni državljana, ki se ne bi večkrat izgubil v teh postopkih. Pa če zna jezik ali pa ga zna bolj slabo. Precej mi je bilo nerodno, saj bi si gospod lahko vseeno mislil, da tudi zrnje za kruh še vedno drobimo z dvema kamnoma, in to na roke.

Na koncu sem bila že tudi jaz vsega sita. Zunaj je rahlo deževalo in potuhnjeno je bril oster veter, vsakič, ko sem se znašla pred novimi vrati, sem imela bolj mokre superge, neki trenutek mi je začel skozi star, že malo preperel dežnik kapljati dež na glavo. Ko je nehalo deževati in sem dežnik zaprla ter se odpravila proti avtu, da skočim še po Janeka, pa so mi na roko prileteli še » pri prebavi neizkoriščeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo«. Tako razloži slovar to reč in zdaj ste najbrž že ugotovili, da me je s svojim drekcem okrancljal neznan ptič. Pač, krona vsega, sem stoično zajamrala in šla naprej …

Kmetijstvo

Skrita kriza podeželja: duševno zdravje slovenskih kmetov

Zdaj spet lahko greva v Bavšico, ker so na novo preplastili cesto. Tega sva se z Janekom razveselila iz več razlogov. Zelo sva jo pogrešala, ta je zagotovo prvi. In mene je že malo skrbelo, da letos ne bova nabrala nobene marele več! Septembra res ni bilo pravo vreme zanje, bilo je pretoplo in včasih premokro, čez teden je bila cesta zaprta. Še najin avto, čeprav z bolj slabim vzmetenjem, po novem asfaltu ni posnemal konjev in midva nisva imela občutka, da jahava tja gor v zatrep …

In zdaj vam lahko pritrdim, da je sreča na strani pogumnih! Morda tudi neumnih? Tako sem se počutila na koncu, ko sem v dolini od daleč zagledala dva lepa dežnika, in to ravno v ogradi, kjer so se pasle krave. Janek je ostal v avtu, po mokri travi pač ne hodi rad. Lahko pa tudi zato, ker se je tokrat s tem izkazal za pametnejšega od mene.

Jaz, ki sem že kot otrok skrbela za živali v hlevu in tudi za krave, sem se pogumno (če že ne malo požrešno?) spravila preko električnega pastirja v ogrado. Večina krav je bila čisto na zgornjem robu ograde, kar daleč stran, samo ena se mi je počasi približevala. Na hitro sem pobrala gobi in se namenila nazaj k vhodu. Krava pa kar za menoj. Malo je mukala, malo pomigala z glavo in z vsakim korakom mi je bila bližje. Ko se mi je zdelo, da me bo zdaj zdaj dohitela, sem se obrnila in beseda stop je zalegla. A kaj, takoj ko sem se obrnila in spet naredila nekaj korakov, je enako naredila krava. V nekem trenutku sem začutila, da me je mrzlo spreletelo po hrbtu …

Potem pa sva s kravo za mojim hrbtom, skoraj tako, kot bi plesali kakšen valček, in z besedo stop priromali skoraj do ograje, zadaj pa je že tekla tudi preostala čreda. Na hitro sem preskočila ne prav nizke vrvice električnega pastirja. Ali me je streslo? Nimam pojma. So se mi pa tresle noge, to pa ja! In malo me je minilo veselje do tistih dveh marel. Ampak kaj bi zdaj o tem. Spet sem si kupila malo pameti, to pa zagotovo! In zelo sem bila vesela, da je Janek za kosilo, prvič v življenju, pojedel polovico gobe.

Kdo ve, zakaj? Morda pa je vseeno vedel, da sta bili težko priborjeni.

Velikokrat te dni sem vzela v roke tudi pismo nama strašno dragocene Brede. Tako zelo sem vesela teh pisem, ker me vsaka njena misel sili, da razmišljam o njej. In vsaka njena modrost ni prišla iz kakšne knjige, čeprav jih še vedno veliko bere, temveč iz njenih življenjskih izkušenj. Tudi o tistih težkih je vedno govorila pogumno, humorno, pozitivno … In pravi, da je tale revija njen tedenski svetilnik.

To pismo pa je bilo malo drugačno. Z leti pridejo tudi bolezni, samota, nemoč, tudi strah pred prihodnostjo. Tako zelo jo razumem! Vedno manj je lepih in veselih reči, tudi če se trudiš najti optimizem … ga je vedno manj.

In ko sva se z Bredo slišali naslednji dan, je bila spet tista Breda, ki jo vidi ta svet. Vesela, optimistična, dobro voljo bi lahko podarila vsemu svetu! A obe sva vedeli: pridejo dnevi, ko se zdi vse brez smisla in težko. Treba je samo preživeti. Ker potem vedno pridejo tudi tisti drugi, ki odtehtajo (vsaj malo) tiste slabe.

In včasih me obide misel, da so takšni ljudje, kot je Breda, na tem svetu samo zato, da bi nam povedali, kako je življenje dragoceno in kaj je pomembno ter da se ni treba na vse pretege izogibati težkim potem, ker je na koncu vse prav.

In sem razmišljala, da bi lahko takšne ljudi prepoznali za vplivneže. Influencerje. Si lahko predstavljate, da bi namesto nakupovanja reči, traparij, prazne slame in drugega, ki nam jih vztrajno potiskajo pred oči vplivneži, raje prisluhnili nekomu, ki ima kaj povedati, ki zastonj deli optimizem, prijaznost, dobro voljo in poštenost?

In tako je postala Breda moja prva in za zdaj še edina vplivnica. Poiščite še vi kakšno svojo.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 42, 21. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana