revija Jana

Pod okriljem političnih strank in tajkunov nam je šla v Slovenij prodaja »srebrnine« dobro od rok. Mnogo »draguljev« je šlo v tuje roke. Tistim bližnjim in onim od daleč. V globalnem svetu nič novega. A zdaj že beremo, da morda dejstvo, da je Krka bolj ruska kot naša, le ni optimalna rešitev. Oblaki se zgrinjajo. Počasi ugotavljamo, da nenadzorovana prodaja vsega vsem, ki so prišli naokoli, ni bila dobra. Dovolj imamo le koruze, mleka, piščančjega in govejega mesa … Že jajc je premalo. Kmetijstvo zamira. Doma pridelamo le še 40 odstotkov potrebnega krompirja!? Ker se ne splača. Tu blizu je letos kmet njivo s krompirjem kar podoral. Ni ga pobral. Čeprav krompir ni kar tako. Ludvik XVI. ga je krstil za kruh, Marija Terezija pa je njegovo pridelavo zaukazala kar z zakonom.

Kmetijstvo

Skrita kriza podeželja: duševno zdravje slovenskih kmetov

A ko nam je šlo dobro, smo na marsikaj pozabili. Svetil se je denar. Mnogim. Šla je prehrambna industrija in z njo tudi  polja. Ni problem, bomo pa uvozili. In smo. Ni bilo pomanjkanja. Police so bile polne. Ko nam je bilo dobro, niti opazili nismo, kako narobe se ta svet vrti. Zaposleni smo bili z Golobom, Janšo, Hojsom, zdaj še s Prodnikom … Veseli in naivni. Ko je Trump ustavil Izrael, nas večina ni dojela, da lahko človek, ki čez noč vojno konča, nekje drugje enako hitro začne novo. Ker on je Trump. On lahko vse. Se vam zdi ameriška prisvojitev Grenlandije ali pa Panamskega prekopa še vedno nemogoča? Res, prav nikomur, ki ima potomce, ne more biti vseeno. Navadni smrtniki imamo kopico pravil in zakonov, po katerih se moramo ravnati. Prehitra vožnja, pozabljen račun, neplačana elektrika, članarina ... Sledijo kazni. Če pa se greš vojno in pobiješ 60, 70, 100 tisoč ljudi in si Netanjahu, se ti niti las na glavi ne skrivi. Če si Trump, klečeplazijo politiki in se ti klanja ves svet!? Ne bom, ne morem, nočem.

Grem domov. K nam, slehernikom.

Biti doma v Ljubljani se mi je  od nekdaj zdel privilegij. Vse je bilo pri roki. Šole, službe, prijatelji, koncerti, kino, gledališča … A pred četrt stoletja smo se preselili v predmestje Medvod. Zeleno okolje, mir, korak do sprehajalnih in pohodniških poti. V Medvodah je bila takrat večina vsega, kar človek potrebuje. Še vedno so šole, vrtci, zdravstveni dom, občinska uprava. Tudi prehranske trgovine, tudi manjše po vaseh, so še. Dokler bodo. Časi, ko smo v središču kraja imeli čisto spodobno veleblagovnico z oblačili, pohištvom, belo tehniko, športno opremo …, pa so preteklost. Po vse je treba v Ljubljano. Avtobusi vozijo poredko in zeloooo naokoli. Torej avto. Po vaseh je malo takih, kjer imajo pri hiši le enega. Teoretiki lahko bentijo, mi, ki tu živimo, vemo, da drugače ne gre. Ja, tudi midva imava dva. 

Slovenija

Kraljice neba: slovenske pilotke pišejo zgodovino

V Sloveniji je registriranih okoli 1,3 milijona vozil, približno toliko je tudi imetnikov vozniškega izpita. Berem, da število mladih, ki se v mestih odločajo za vozniški izpit, upada, na podeželju pa narašča. Ker drugače ne gre. Dokler gre. In je vozniška še veljavna. Sploh veste, kako resna  reč je to? Poslušam svoje nekaj let starejše vrstnike. Panika. Projekt. Samoplačniško si »popravljajo« vid in sluh, hodijo na jogo, si barvajo lase, skrbijo za mladostni vtis, športno držo … Slišim, prvo podaljšanje se večini izide, drugo pa … ne nujno. Ni hec. Idilično bivanje v primestni vasi postane problem. Okej, najnujnejše naročiš in pripeljejo. A zdravniki, cepiva, predpisana zdravila, fizioterapevti … ne pridejo na dom. Ko te starost priklene na dom, je celo dostop do denarja zapleten. Da ne govorim o družabnem življenju. Vse, kar nas ohranja »žive«, se zaplete. Pa ni dolgo, ko smo verjeli, da nam pa že ne …

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 42, 21. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana