Zbirka Slovenske Kinoteke

Osemintrideset let pozneje smo – znova ali pa še vedno – v nekakšni tranziciji, med redkimi rečmi, ob katerih se lahko odkrito režimo, pa so bodice in resnice, s katerimi so Sloveniji leta 1987 po scenariju Toneta Partljiča postregli legendarni igralci in igralke. Del zasedbe se je nedavno zbral v Jarenini in dokazal, da neke stvari še po vseh teh letih ostajajo enake.

Slovenija

Kraljice neba: slovenske pilotke pišejo zgodovino

V slovenski kulturi se vsake toliko, vse redkeje, pojavi izdelek, ki uspe zajeti bistvo tega naroda – brez olepševanja in kompliciranja, zato pa s toliko več življenjskih resnic, ki se dotaknejo slehernega Slovenca in Slovenke. Takšna umetnost se za vselej zasidra v našo kolektivno zavest, njeni junaki in junakinje pa postanejo trajni simboli slovenskega (»malega«) človeka, ki se mu po zaslugi svoje vztrajnosti, zvitosti, delavnosti in srčnosti uspeva obdržati na gladini kljub nenehno spreminjajočim se razmeram; tukajšnji človek je pač vedno v nekakšni tranziciji med dvema krizama. Nabor najbolj priljubljenih arhetipov slovenske trdoživosti, še bolj pa trdoživega slovenstva, ne bi bil popoln brez štajerske familije Malek iz drame in filma Moj ata, socialistični kulak, ki sta zaznamovala prehod v socializem.

revija Jana

Vedeli smo, da ata ne bo živel več dolgo

Tragikomični Kulak še 38 let po prihodu na filmska platna ostaja eden bržkone najbolj avtentičnih filmov o slovenski skupnosti, zgodba o nastanku filma pa je skoraj tako dobra kot scenarij, ki ga je spisal Tone Partljič. »Ko sem pisal to dramo, sem tekmoval z usodo. Ata je imel namreč raka na črevesju in vedeli smo, da ne bo živel več prav dolgo,« je na pogovornem večeru v sklopu festivala Doživi kulaka v Jarenini, kjer so snemali film, povedal pisatelj. Dramo o patriarhu družine Malek, ki se po volji nove oblasti za kratek čas povzdigne iz blata, nato pa po tej isti volji spet pade vanj, si je zamislil kot svojevrsten spomenik umirajočemu očetu.

Partljičev ata se je vse življenje boril in garal, da bi svoji družini omogočil dostojno življenje; začel je kot hlapec in slednjič dobil službo na železnicah, kljub skromnim prihodkom pa je zgradil hišo in poskrbel za vse otroke. »Zame je bil ata velik človek,« je poudaril Partljič, »uspel je opraviti vse, kar si je zadal, in njegovo življenje je bilo izpolnjeno.« Komedijo je spisal leta 1983, film pa je bil posnet štiri leta pozneje – ravno še pravi čas, da ga je videl oče. Bojda je bil nanj izjemno ponosen: »Nekoč sta se z mamo nekaj prepirala in se je potolkel po prsih: Pa kaj boš ti, Micka – so po tebi posneli film?!«

Druženja Poldeta Bibiča in Iva Bana v vinski kleti

V njem so igrale številne legende slovenske sedme umetnosti, glavno vlogo pa je kljub Partljičevi skepsi dobil Polde Bibič ...

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 42, 21. oktober 2025

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana