revija Jana

Lep je ta naš svet. Le medijem se je treba ogniti. Jesensko obarvani macesni, gorska jezera, sončni žarki. Prelepe planine, posejane z nekdanjimi stanovi. Seveda skrbno in z občutkom preurejenimi v vikende. Nad Bohinjem jih je veliko. Vsaka s svojimi sončnimi celicami. Tako, za najnujnejše.

Pohod s prijatelji. Planina Blato, Jezero, Dedno polje in naokoli. Lepo, urejeno parkirišče pred vstopom v raj je bilo domala prazno, relativno ozka cesta, s katere se v nadaljevanju vstopa na pohodniške poti, pa nabita do zadnjega kotička. Vključno z dobro označenimi prostori za GRS. Ja, tako je z nami, zagrizenimi »pohodniki, čez komot ga ni. Vsi smo rinili, do koder je le šlo. Privarčevali smo nekaj korakov, denarja ne. Cena celodnevnega parkiranja je bohinjsko spodobna. 20 evrov. A bilo je vredno. Klepet, ležernost, razgledi. Ne na Trumpa ne na Goloba ali Janšo se niti spomnili nismo. Le zakaj bi se. Ob vsem lepem okoli nas.

Nelepo smo privarčevali za dolino. »Zaton civilizacije. Evropa nima možnosti. Zanemarjanje moralnih načel, vdor migrantov, pomehkužene mlajše generacije.« Sploh pa, saj počasi izumiramo. Le v Afriki je rodnost še višja od 2,1 otroka na žensko, kar matematično še zagotavlja dolgoročno preživetje. Pa se je vseeno v zadnjih šestih, sedmih desetletjih število Zemljanov povečalo z 2,6 na 7,7 milijarde! Ubogi planet. Ni verjetno, a če bi vsi ljudje nehali »delati« otroke, bi se planet v sto letih »očistil« svojih najhujših zajedavcev. Utopija? Hja, kaj pa vemo, kako in kdaj bo umetna inteligenca vzela upravljanje vsega in vseh v svoje roke.

Odnosi

Ni mi vseeno: Težko je videti svetlo prihodnost

Ob vsem strahospoštovanju in posledično »vzvišenosti« nad novimi tehnologijami, tako zelo značilni za ljudi, ki nimamo pojma, tudi jaz zmrznem že, če doma pozabim telefon. Panika, zgubljena, nemočna … Ne najdem poti, ne vem, kje kaj prodajajo, nimam pojma, kakšna je vremenska napoved, katera rastlina raste za vogalom, kdaj ima kdo rojstni dan, kdaj sem naročena pri zdravniku ali frizerju. Niti recepta za sladico, ki jo pripravljam večkrat na leto, ne znam več na pamet. Ker mi ni treba vedeti. Ker vse piše. Kdo ve, morda pa je tudi to, da si nam danes ničesar več ni treba zapomniti, razlog, da demenca postaja domala neizogiben del staranja. 50 tisoč Slovencev jo ima. Ne pri svoji stari mami, ki je globoko v svojih 80 umrla pred več kot 50 leti, ne pri svoji mami, ki je tudi ni že več kot 20 let, je nisem zaznala. Jaz pa … kako ji je že ime … saj veš … tista od onega, ki skriva plešo …

Hitro, prehitro se svet vrti. Ne sledim. Moralna načela nikoli niso bila vrlina človeštva. Recimo: ne stori drugemu, česar ne želiš, da bi on tebi; govori resnico, ne laži; drži se obljube, ki jo daš … Vse to je veljalo le za navadne smrtnike. Za vplivneže nikoli. Pa se še kar čudimo. Kako je mogoče, da je lahko Trump, tak, kot je, nesporni vladar tega sveta. Vojne začenja in ustavlja, podnebne spremembe zanika, usoda njegovih prebogatih potomcev ga ne skrbi. Lekadola, ki po njegovem povzroča avtizem, ne potrebuje. Ker njega zaradi ničesar ne boli glava. Vsakih nekaj mesecev mu zdravniki povedo, da je, ves opotekajoč in zaripel, zdrav kot riba!? Človeštvu je očitno usojeno, da se vsake toliko pojavi vladar, ki se mu zahoče pokoriti svet. Drugi, samo domnevno veliki in močni pa cincajo in tehtajo, kaj se komu splača. Ter sebi in svetu dokazujejo, da Trumpu ne sežejo niti do kolen. Ker le on lahko vse. Pa ni tako zelo dolgo tega, nekatere priče so še žive, ko je nekdo drug zaradi podobno megalomanskih ambicij in prepričanj svet že odpeljal na rob prepada.

In ja, ni nizka rodnost tista, ki nas najbolj ogroža. Sploh ne.

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 43, 28. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.