Jaka Koren

Z velikim jesenskim koncertom Prifarcev se je od tega priljubljenega, več kot tri desetletja vztrajajočega sestava poslovil Valentin Južnič. Dejal je, da ga odslej najdemo v Rožnem vrtu pri Fari. Pa smo šli pogledat, kaj je to. Ne samo, da je to prostor za odmik v kostelske hiške, divjino, šumenje potoka, zelenilo in rože vsenaokoli – je tudi oseba. Tam je njegova žena Ljuba, ki ga je kot izučenega gradbenika prepričala, da je treba stare stavbe čutiti in z njimi ravnati drugače, da nas bodo lahko s svojo domačnostjo objemale še naprej.

Jaka Koren

Slovenija

Vlado Kreslin iskreno o težkem življenju svojega 98-letnega očeta

Rožni vrt

Fara je kraj, ki je tako oddaljen od vrveža, da se lahko duša umiri in predahne. In tam je Rožni vrt, posestvo treh hiš in še kakšne, ki bo to iz podrtije še postala, na robu katerega nas pričaka Valentin. Da ne bi po nepotrebnem rinili v klanec, ki ga je zavzel tovornjak oziroma traktor krovcev, delavnih možakarjev, ki bodo v naslednji dneh Južničevi veliki hiši dali novo streho. Hiši, v kateri se je nekdaj dogajalo vse, kar se v vasi mora: v njej so mesto našli občina, gostilna, trgovina, pošta, stanovanja in leta 1923 tudi prva čipkarska šola.

##PAIDBREAK##

V njej pa se je, izvemo proti koncu našega štiriurnega obiska, pred petimi leti zgodilo še eno sila zanimivo srečanje: na kratko je tukaj postal in z Ljubo popil kavo Tom Cruise. Prav tisti hollywoodski zvezdnik, o katerem se je takrat šepetalo, da na Kočevskem snema akcijske prizore za enega svojih filmov pod okriljem korporacije Disney. In kakšen je bil? »Simpatičen in majčken,« nam ob robu te nore zgodbe, kot jo označi sama, odvrne Ljuba.

Je tudi Cruise v tistih nekaj hipcih ugotovil, kako naravno, preprosto in nič spolirano je pri Ljubi in Valentinu? Škoda, da se ni zadržal dlje, Prifarski muzikant bi mu pokazal, kako zveni njegova bisernica in odmevajo pesmi v kostelski govorici. Nanjo so zelo ponosni, to je čutiti, imajo tudi kostelski slovar, delo slavista in duhovnika Jožeta Gregoriča.

Prifarca ne moreš kar ugasniti

Valentin se je od Prifarcev, katerih soustanovitelj je bil, njihov zvesti član pa 37 let, res uradno poslovil, a Prifarca ne moreš kar izbrisati iz krvi. To ne prenehaš biti kar tako. Dvomimo torej, da z njimi ne bo še kdaj zapel. »Sem mar rekel, da ne bom več? Spet bom stal z njimi na naslednjem koncertu prihodnjo jesen in zapel eno pesem – a le kot gost. To je že malo drugače,« se zasmeji.

Slovo je vzel le od aktivnega članstva, saj je kariera Prifarca v teh letih postala precej naporna. Od 50 do 80 koncertov oziroma gostovanj na leto po Sloveniji je zahtevalo mnogo prezgodnjih vstajanj, discipline, vaj, voženj po vsej Sloveniji in vračanja domov naslednjega dne ob svitu. Leta so tu in treba se je malo umiriti, vsaj kar se tiče takšnega rockovskega življenjskega sloga. Valentin je najstarejši član in razlika med njim in najmlajšim Prifarskim muzikantom je 51 let. Tako da se zdaj kar oddahne, ker mu ni treba več na vse te poti, zadovoljno prida.

Divji sanjalec

 »Človeku pa to tudi manjka, seveda, ampak moram zdržati tudi to.« Podobno se je počutil, ko so ga po štirih mandatih sunili kot župana občine Kostel, kot se sam neusmiljeno izrazi. »Kar naenkrat si odveč, prej pa ni nihče mogel nič brez mene – takšne spremembe ni prav enostavno prenesti. Naj Ljuba pove, kako sem skakal ponoči iz postelje ...«

Ljuba pravi, da so čustvene, takšne in drugačne notranje rane zakuhale divje sanje in v njih se je boril z drugimi, ki so ga menda napadali, lagali. »Enkrat me je v spanju tudi zagrabil, misleč, da sem nekdo drug, in je hotel preko mene obračunati z njim. K sreči sem se zbudila,« v smehu razloži Ljuba in doda, da si je neke noči celo prebil arkado. »Tako sem potem v nekem obdobju okoli postelje položila jogije, blazine. Ne, niso bile lepe zgodbe ...« Ravno pred kratkim ji je prijateljica na Ljubino vzklikanje, koliko marjetic da raste okoli hiše, dejala: veš, kaj pravi neki nemški homeopat – marjetice se pojavijo tam, kjer so se zgodile velike krivde, in jih pomagajo prečiščevati.«

Pogovor z njima naravno teče in zelo preprosto ju je vprašati, potem ko Valentin omeni svojo prvo ženo, kako dolgo že jadrata skupaj. V vdovskem stanu ni vztrajal dolgo, že čez leto sta se našla z Ljubo in sta sedaj skupaj nekaj čez 20 let. In spet se je zapregel ter si zrihtal še otroka, se zasmeje Ljuba. Tina in Miha sta otroka iz njegovega prvega zakona, Ljuba ima iz prvega Nušo, skupaj pa sta starša Ane, diplomirane umetnice.

Jaka Koren

Živa znamenitost kraja

Tudi Ljuba, sicer inženirka agronomije, je umetniška duša, ustvarjalka po srcu. Valentina, gradbenika, je težko prepričala, naj o hišah razmišlja drugače. »Z dušo, ne samo tehnično. Pri prvi hiši tega še ni povsem dobro razumel, pri Podliparski je bilo že drugače – takrat je obnova sovpadala z zaključkom njegovega županovanja; 500 let stara hiša je bila končno v najinih rokah in treba se je bilo odločiti, kako se je bova lotila. Prav zato, ker sva bila s financami bolj na kratko, mi je uspelo, da je bil bolj pripravljen prisluhniti, kako moramo slediti hiši, delati z naravnimi materiali ...«

Prav v tej nostalgični stavbi z ozkim gankom in straniščem na štrbunk (premore tudi sodobno) rada gostita otroke, ki bivajo v bližnjem centru šolskih in obšolskih dejavnosti. Zberejo se v stari hiši, kjer so se nekdaj zbirali ob krušni peči, Ljuba jih popelje skozi zgodbe, predstavi stare uporabne predmete, ki so današnjim šolarjem skorajda povsem neznani, Valentin pa s svojo sestrično predstavi kostelsko govorico, glasbila, kaj odigra in skupaj z otroki zapoje. Pozneje poskušajo v svojih risbah ujeti še duha (vilinko) hiše na papir.

Snovanje različnih programov je Ljubino veselje. Tak je na primer pred desetletjem nastali občinski mednarodni projekt Svet Kolpe – zdravilna pokrajina za telo, dušo in duha, ki povezuje 40 vitalno-energijskih točk na območju Kolpe v štirih slovenskih in štirih hrvaških občinah. Gre za naravna svetišča s posebnimi kvalitetami, opisuje Ljuba, ki že dolgo sodeluje z Markom Pogačnikom (27 lokacij ima svoj kozmogram) in je tudi sama geomantka.

Jaka Koren

Mene vprašajo, ona govori

 Valentin je vse svoje županovanje pogosto govoril o turizmu in navdihoval ljudi, naj se ga lotijo. »Včasih sem flancaril o turizmu, zdaj ga pa delam. In slednje je precej težje, kot bi si človek mislil,« priznava kot nekdanji gostinec. V hiši, v kateri živita zakonca Južnič, je bila pred drugo svetovno vojno gostilna, malo pred slovensko osamosvojitvijo jo je dve leti  vodil tudi Valentin z nekdanjo ženo, a takrat so ti kraji, vedno bližje Hrvaški kot Sloveniji, postali odrezani od nekdanje domovine. Odrezani od gostov.  

Danes ni več gostilne, a k njima prihaja ves svet. Od 2016 do časa korone so bili turisti skoraj samo tuji gostje (Nemci, Italijani, Finci, Američani, Izraelci, Norvežani ...), potem so s turističnimi boni ta odmaknjeni košček Slovenije odkrili tudi Slovenci.

»Danes so od tukaj ravno odšle tri mlade finske ženske, navdušene tako nad staro hišo kot skrivnostno naravo. Čudile so se, da lahko Nežico pijejo, da si lahko vodo zajamejo iz potoka, strašno so si želele videti ne medveda, ne volka, ampak jelena. Sem jim povedala, kje se njihove črede pasejo vsakokrat ob mraku,« pravi Ljuba, ki se veseli, da bodo za prvomajske praznike gostili umetniško rezidenco Umetnost bivanja, povezano z njihovim projektom Pod okriljem kapucinke, v okviru katerega bodo urejali učno pot okoli Fare (na njunih parcelah, a bo pet točk v naravi dostopnih vsem). Tematizirala bo predvsem govorico rož. Ljubo rože zelo nagovarjajo z močnimi življenjskimi sporočili: zakaj rastejo okoli nas, na kaj nas spominjajo, kaj sporočajo, kako si lahko medsebojno pomagamo. 

Melodija moje duše

 Valentin pripomni, da ne čuti vsega tega okoli sebe kot Ljuba, a njegova duša govori skozi muziko. Kako je biti žena Prifarca? »To je lepo vprašanje. Luštno je. Ker so šli in sem bila potem sama doma«, preseneti z odgovorom Ljuba, a hitro doda: »Ugotavljala sem, da moram večkrat na njihov koncert, ker kadar grem, se ponovno zaljubim v tega fanta, saj na odru zaživi čistost sebe. Mi je bilo žal, ko je dejal, da bo zaključil. Ker brez muzike nima tiste notranje povezave – vsakič, ko zapoje, zažari.« Valentin na to dvigne kozarček za zdravje, se zasmeje, njegova žena pa še vzklikne: »Začeti boš moral igrati meni!«

In tudi je. Med našim fotografiranjem je zabrenkal na bisernico in svoji dragi zapel Na pragu sem stal – iskreno, pa tudi hudomušno (prepričajte se na Janinem Facebooku). Medtem pa sta se hišna muca, brat in sestra Kiko in Oka, zadovoljno namestila v pleten stol. Raj na koncu sveta.

revija Jana