Mateja J. Potočnik

Lars Kajfež je prav poseben 20-letni mladenič. Čeprav je rojen z zmerno motnjo v duševnem razvoju in blago cerebralno disfunkcijo, se na prvi pogled ne razlikuje od vrstnikov, zagotovo pa izstopa po izjemni prijaznosti in ljubeznivosti.  Njegovo življenje bogati strast do športnih dosežkov (v plavanju in judu), z radostjo pa se spogleduje tudi s prihodnostjo, veseli se namreč samostojnega življenja, ki mu je bliže tudi zaradi sveže potrjene novele zakona o socialnem varstvu. »To pomeni, da bo ljudem z različnimi oviranostmi omogočena pomoč oziroma podpora v običajnih stanovanjih in hišah in ne zgolj v instituciji,« pojasnjuje njegova mati Urška Ambrož Kajfež, Lars pa nam zaupa, da bi rad nekoč živel s svojo punco. Da je njegova ljubezen, poudari, pa da bosta imela dve mački in se po službi objemala na kavču. Krasni načrti, kajne? Ker se stvari na državni ravni premikajo v pravo smer, to niso več le sanje.

Mateja J. Potočnik

Larsov pogled na prihodnost

Lars dobro ve, kako bi rad živel, ko bo odrasel. »Živel bi s punco, ker mi veliko pomeni, kot moja ljubezen. Živela bi v stanovanju v bloku. Imela bova dve mački. Hodil bom v službo, pomagal bi starejšim, babici in dediju, ko ne bosta več mogla. Popoldne se bova objemala na kavču, se sprehajala v mestu. Doma bova imela veliko pliškotov in moje medalje. Na počitnice bova šla na kakšen bazen.«

Lars, junak zgodbe

Kdo je Lars Kajfež brez diagnoze, torej kot človek z vsemi pisanimi značilnostmi, s katerimi bi se zagotovo usidral tudi v vaše srce? Če bi ga srečali v skupini najstnikov, bi videli, da ni čisto nič drugačen od drugih fantov, pokima Urška Ambrož Kajfež. »Kavbojke, včasih raztrgane, jakna, najraje njegovega judo kluba Sokol, superge s priljubljeno kljukico, nahrbtnik z zvezki in knjigami in seveda, če le gre, s telefonom v roki. Zelo rad je urejen, sveže postrižen in obrit,« ga opiše in nežno objame prek ramen, nato pa nadaljuje, da se od preostale mladine nemara najbolj razlikuje po vedenju, saj je izredno prijazen, čuječ in pozoren mlad moški. »Vedno pozdravi, z veseljem ogovori starejše ljudi, takoj priskoči na pomoč in nikoli ne skopari s komplimenti. Ne samo v ožji družini, tudi širše nikoli ne pozabi na rojstni ali drug poseben dan ljudi, s katerimi ima stik, zapomni si termine zdravstvenih pregledov babic in dedkov in vedno po njih povpraša za stanje. Lars je izjemen sprejemnik, zelo dobro prepozna, kaj ljudje radi slišijo in vidijo, z leti se je naučil, da prijazno vedenje izzove prijazno reakcijo, in to ga vodi, mu prinaša ugodnosti, ki jih z veseljem izkoristi,« se smeji Urška, ki je premagala materinski strah in zrahljala vajeti, da lahko sin odločneje razvija svojo samostojnost. Verjamemo, da bo s svojim pogledom na svet v navdih staršem, ki za ta korak še niso zbrali poguma.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 43, 28. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana