Migrena ima pet faz: Kako prepoznati napad že nekaj dni pred bolečino?
Migrena ni le hud glavobol. Je zapleten nevrološki dogodek, ki poteka v petih fazah. Preverite, kateri znaki vas že prej opozarjajo.
Strokovni nasveti, navade za vitalnost in uravnotežen vsakdan.
Migrena ni zgolj navaden glavobol. Je kronična nevrološka bolezen, ki jo zaznamuje ponavljajoča se srednje do močna bolečina, najpogosteje enostranska in pulzirajoča.
Spremljajo jo slabost, bruhanje ter preobčutljivost na svetlobo in zvok. Telesna dejavnost jo lahko poslabša. »Gre za zapleteno nevrovaskularno motnjo, ki prizadene možgane, predvsem jedra v možganskem deblu, živčni sistem in krvne žile,« pojasnjuje dr. Darija-Marija Ćorić, specialistka nevrologinja.
Pomembno vlogo pri njenem nastanku imajo aktivacija trigeminalnega sistema, peptid CGRP (peptid, povezan s kalcitoninskim genom) in motnja v vzdražnosti možganov.
Pet faz, ki jih večina ljudi pomeša
Migrena ne poteka samo med bolečino, opozarja dr. Ćorić. Sestavljena je iz petih jasnih faz, ki se začnejo lahko že dneve pred glavobolom in trajajo še po njej.
1. Prodromalna faza – faza opozorila
Začne se ure ali celo dneve pred bolečino. Aktivirata se hipotalamus in možgansko deblo. Simptomi so raznoliki:
- spremembe razpoloženja (depresija, evforija),
- utrujenost in letargija,
- pretirano zehanje,
- težave s koncentracijo, zmedenost,
- hrepenenje po hrani, povečana žeja,
- bolečina ali otrdelost v vratu,
- občutljivost na svetlobo, hrup ali vonjave.
2. Avra
»Avra je prehodna nevrološka motnja, ki se pojavi pri okoli 15 do 30 odstotkih bolnikov,« navaja dr. Ćorić. Traja od 5 do 60 minut in običajno predhodi bolečini. Najpogostejša je vidna avra, ki se kaže kot bleščeče točke pred očmi, cikcakaste črte ali izpadi v vidnem polju. Lahko se pojavijo tudi mravljinčenje v posameznih delih telesa ali motnje govora.
3. Migrenska bolečina – faza bolečine
Najznačilnejša faza. Aktivira se trigeminovaskularni sistem, sprostijo se nevropeptidi, vključno s CGRP. Pojavita se nevrogeno vnetje in razširitev krvnih žil. Bolečina je intenzivna, običajno enostranska in pulzirajoča. Traja od 4 do 72 ur. Pogosto jo spremljajo slabost, bruhanje, preobčutljivost na svetlobo (fotofobija) in zvok (fonofobija).
4. Postdromalna faza – faza »mačka«
Po umiritvi bolečine telo še ni pri močeh. Faza lahko traja do 24 ur. Oseba čuti izčrpanost, zmedenost, težave s koncentracijo. Pogosti so tudi bolečine v vratu in mišicah, vrtoglavica ter zmanjšan apetit. Pojavlja se nihanje razpoloženja – od depresivnega do evforičnega zaradi olajšanja po bolečini.
5. Faza okrevanja
Telo se popolnoma vrne v normalno delovanje. Faza lahko traja še en dan.
Vloga peptida CGRP
Eno najpomembnejših odkritij sodobne nevrologije je razumevanje vloge peptida CGRP pri migreni. »CGRP je ena ključnih beljakovin v razvoju migrene. Deluje kot močan posrednik bolečine,« pojasnjuje dr. Ćorić. Po njenih navedbah peptid v telesu opravlja štiri ključne funkcije:
- vazodilatacija – širjenje krvnih žil v možganih,
- trigeminovaskularna aktivacija – sproščanje vnetnih snovi, kar povzroči pulzirajočo bolečino,
- prenos bolečine – peptid deluje kot nevrotransmiter,
- kroničnost – pri ljudeh s kronično migreno je raven CGRP stalno povišana.
Prav blokada peptida CGRP ali njegovih receptorjev je v zadnjih letih postala pomembna terapevtska možnost za preventivo in zdravljenje migrene. Uporabljajo se monoklonska protitelesa in nova skupina zdravil, imenovana gepanti.
Tveganje se podeduje
Migrena ima visoko stopnjo dednosti, opozarja dr. Ćorić. Če eden od staršev trpi za migreno, je tveganje za otroka približno 50-odstotno. Če imata migreno oba starša, se tveganje za otroka poveča na kar 75 odstotkov.
Najpogosteje gre za poligensko dedovanje, migreno povzroča kombinacija več različnih genov. Redka oblika monogenskega dedovanja je družinska hemiplegična migrena, kjer za razvoj bolezni zadostuje že mutacija ene same kopije gena. »Geni vplivajo na pretirano dejavnost živčnih celic, kar vodi v vnetne procese in spremembe v presnovi nevrotransmiterjev, kot je serotonin, ter nevropeptidov, kot je CGRP,« pojasnjuje dr. Ćorić.
Genetsko testiranje pri običajni migreni ni potrebno. Diagnoza se postavi klinično. Testiranje se uporablja le pri redkih oblikah, kakršna je družinska hemiplegična migrena.
Sprožilci napada
Čeprav so geni odgovorni za predispozicijo, dejansko sprožijo napad zunanji dejavniki. »Sprožilci ne povzročijo migrene sami po sebi, lahko pa vzbudijo napad pri občutljivi osebi,« opozarja dr. Ćorić.
Najpogostejši sprožilci so:
- psihični stres in nenaden padec stresa,
- izrazita tesnoba,
- hormonske spremembe (menstruacija, nosečnost, menopavza),
- nereden ali pomanjkljiv spanec, prekomerno spanje,
- izpuščanje obrokov in nizek krvni sladkor,
- določena živila – zreli siri, alkohol (predvsem rdeče vino), temna čokolada,
- dehidracija,
- prekomerna telesna vadba,
- močna ali utripajoča svetloba,
- močne vonjave – parfumi, dim,
- glasni zvoki,
- vremenske spremembe (visoka vlažnost, visoke temperature).
Sprožilci so različni od osebe do osebe. Z dnevnikom glavobola se jih lahko prepozna, kar je ključno za obvladovanje napadov.
Epizodična ali kronična: kdaj postane stalna?
Epizodična migrena je najpogostejša oblika. Napadi se pojavljajo od 1 do 14 dni mesečno. Bolečina je zmerna do močna, enostranska, pogosto jo spremljajo slabost, bruhanje, fotofobija (občutljivost na svetlobo) in fonofobija (prekomerna reakcija na zvok).
Kronična migrena je opredeljena kot pojav glavobola 15 ali več dni mesečno, več kot tri mesece. Pri tem morajo vsaj osem dni napadi ustrezati merilom za migreno.
»Da preprečimo prehod epizodične migrene v kronično, je ključno izogibanje pretirani uporabi zdravil za bolečino. Glavobol zaradi prekomerne uporabe zdravil je eden najpogostejših vzrokov za prehod v kronično obliko,« opozarja dr. Ćorić.
Kaj je še pomembno?
Pri obvladovanju migrene je po njenih besedah pomembno tudi:
- prepoznati in se izogibati sprožilcem,
- vzdrževati stabilen ritem spanja,
- jesti redne obroke,
- prakticirati sprostitvene tehnike,
- ohranjati redno telesno dejavnost,
- napad zdraviti takoj na začetku.
Pri pogostih napadih je smiselna profilaktična terapija. »Prepoznavanje sprožilcev in dejavnikov tveganja lahko bolnikom pomaga pri boljšem obvladovanju bolezni in izboljšanju kakovosti življenja,« sklene dr. Ćorić. Razumevanje patofiziologije migrene je v zadnjih letih omogočilo razvoj ciljanih terapij, predvsem preventivnih zdravil, usmerjenih proti CGRP.
