Osebni arhiv

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Zgodaj je postala mamica in tedaj se je njena vez z literaturo prekinila za kar nekaj let. V obdobju brezposelnosti je celo nehala verjeti, da bo še kdaj delala v literaturi, toda življenje jo je po nekaj ovinkih pripeljalo nazaj k njej. Tako je stopila na samostojno pot urednice in lektorice. Piše tudi kratke zgodbe, nekaj jih je bilo uvrščenih v ožje izbore natečajev, zadnji uspeh je letošnja tretja nagrada na natečaju Mladike. Ljudske zgodbe so se ji zapisale v dušo že v zgodnji mladosti, ko ji jih prebirala njena mama, zdaj pa želi biti ona ta, ki jih deli med ljudi.

Slovenija

Humanitarka Anica Mikuš Kos: Višje ko gremo, manj je dobrega

Nedavno ste uredili knjigo Zorana Šteinbauerja Kako so se zgodbe vrnile v gozd. Za kakšno knjigo gre? In ali poznate odgovor na naslovno vprašanje?

To je pravljica za vse starosti, za katero si želim, da bi jo prebrali predvsem odrasli in mladostniki. Posebna paša za oči pa so tudi ilustracije Andreje Karba. Zgodba združuje ekološko tematiko z razmislekom, s čim ljudje naravi, drug drugemu in sebi najbolj škodimo. Ko to ozavestimo in spremenimo, se lahko zgodbe vrnejo v gozd in tudi v naša srca.

##PAIDBREAK##

Spoznali sva se na poti v gozdu, kjer ste interpretirali pesmi Srečka Kosovela. Nam morda lahko zaupate kak svoj utrinek, ko ste pripravljali izbor Kosovelovih pesmi?

S poezijo Srečka Kosovela sem se intenzivno družila že lani, ko sem kot prostovoljka sodelovala pri projektu NUK »Od rokopisa do besede« za izboljšanje berljivosti in dostopnosti njegovih rokopisov. Vendar sem se takrat ukvarjala predvsem s pisavo, iskala v zapisu besede in smisel. Tokrat sem se na povabilo krajinske arhitektke Tine Trampuš v njegove pesmi poglobila drugače. Zanimalo me je pesnikovo občutenje narave, njegov odnos do kraške gmajne, borov, skal in burje, ki so ga spremljali na njegovih poteh. In si želela to lepoto, ki jo opisuje, prebuditi tudi v današnjem človeku.

Povejte prosim še kaj več o prepisovanju Srečkovih rokopisov …

Kosovelova pisava je zahtevna za branje, zato fotografije rokopisov v digitalni knjižnici ne zadoščajo. V NUK so za transkripcijo najprej uporabili orodje umetne inteligence, nato pa prosili še prostovoljce, da smo prepise umetne inteligence »popravili«, mnoge je bilo treba povsem na novo napisati. Tako sem v prvem krogu popravila kar petdeset Kosovelovih rokopisov in se izmojstrila v razbiranju njegove pisave.

Kaj vas žene, da vztrajate, kadar ni lahko?

Vse, kar počnem, me polni z veseljem, zato ne bi ničesar spremenila. Največja nagrada za moje delo pa je zadovoljstvo ljudi – bodisi avtorjev, ki mi zaupajo svoja besedila, bodisi poslušalcev mojega pripovedovanja. Želim si predvsem povezovanja z drugimi ustvarjalci, tako z avtorji kot založbami, v okolju, kjer bivam in delujem, pa tudi širše.

revija Jana