Ste hipohonder ali le previdni? Prepoznajte zdravstveno anksioznost
Nenehno preverjate telesne simptome in se bojite resne bolezni? Spoznajte znake hipohondrije, njene vzroke in načine za obvladovanje strahu.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Vsakega od nas včasih zaskrbi, kaj se dogaja z našim telesom. Morda nas glava zaboli nekoliko drugače kot običajno, na koži opazimo znamenje, ki se nam zdi sumljivo, zatipamo bulico na vratu ali na spodnjem perilu opazimo kapljico krvi. Normalno je, da nam ob takih simptomih začne srce biti nekoliko hitreje. Večina ljudi pomisli, da bi bilo lahko kaj narobe, vendar skrb kmalu popusti ali pa se preprosto odločijo za obisk zdravnika.
Pri nekaterih ljudeh pa skrb ne popusti. Isti telesni občutek sproži plaz misli. So zdravniki kaj spregledali? Kaj če je to prvi znak bolezni, ki je še ni mogoče odkriti? Preverjanje na spletu strah samo še poveča, zagotovilo bližnjega pa pomaga kvečjemu za nekaj ur.
Takšnemu človeku okolica pogosto reče, da je hipohonder in naj neha misliti na bolezni. Toda to, kar doživlja, ni iskanje pozornosti ali pretvarjanje. Telesni občutek je resničen, resnična je tudi stiska. Težava je v razlagi, ki jo možgani pripišejo temu občutku, in v vse večji potrebi po gotovosti, ki je pri zdravju skoraj nikoli ni mogoče doseči.
Hipohondrija je danes zdravstvena anksioznost
Izraz hipohondrija se v vsakdanjem govoru še vedno pogosto uporablja, v stroki pa se vse bolj govori o zdravstveni anksioznosti. Pri njeni izrazitejši obliki lahko strokovnjak postavi diagnozo anksiozne motnje zaradi bolezni. Zanjo je značilna dolgotrajna preokupacija z mislijo, da smo resno bolni ali da bomo zboleli, čeprav imamo malo telesnih simptomov ali jih sploh nimamo. Skrb vztraja tudi po ustreznem zdravniškem pregledu in bistveno posega v vsakdanje življenje.
To ni povsem enako kot somatska simptomatska motnja, pri kateri so v ospredju telesne težave, ki človeka močno obremenjujejo. Tudi zdravstvena anksioznost seveda lahko spremlja resnično bolezen. O njej ne govori odsotnost vseh zdravstvenih težav, ampak nesorazmerje med dejanskim tveganjem in količino strahu, časa ter pozornosti, ki jih nekdo namenja možnosti, da je z njim nekaj hudo narobe.
Meja med zdravo previdnostjo in pretirano skrbjo zato ni določena s številom obiskov pri zdravniku. Novi, vztrajni ali nenavadni simptomi zahtevajo presojo. Zdravstvena anksioznost se pokaže predvsem v tem, da nas niti primerna razlaga niti opravljene preiskave ne pomirijo za dalj časa. Dvom se hitro vrne, pogosto v novi obliki, lahko tudi v obliki dvoma o zdravnikovi presoji in laboratorijskih izvidih. Kaj če zdravnik moje težave ni vzel dovolj resno?
PREBERITE TUDI:
Zakaj nekdo postane hipohonder?
Enotnega odgovora ni. Zdravstvena anksioznost običajno nastane iz kombinacije osebne ranljivosti, življenjskih izkušenj in trenutnih obremenitev. Nekateri ljudje že sicer težje prenašajo negotovost in so bolj pozorni na dogajanje v telesu. Če telesni občutek razumejo kot opozorilo pred nevarnostjo, ga začnejo spremljati še natančneje. Tako zaznajo spremembe, ki bi jih sicer komaj opazili.
Pomembno vlogo imajo lahko izkušnje z boleznijo. Človek, ki je bil sam resno bolan, ki je v otroštvu pogosto obiskoval zdravnike ali je bolezen nenadoma prizadela nekoga od njegovih bližnjih, se lahko nauči, da je telo nepredvidljivo in da se nevarnost pojavi brez opozorila. Strah se lahko okrepi tudi po napačni ali pozno postavljeni diagnozi, saj izkušnja potrdi misel, da zagotovilom ni mogoče zaupati.
Pri drugih se težave izraziteje pojavijo v obdobju stresa, žalovanja, staranja, izčrpanosti ali velikih življenjskih sprememb. Pandemija in nenehna izpostavljenost zdravstvenim vsebinam sta številnim ljudem še okrepili občutek telesne ogroženosti. Splet je pri tem dvorezen meč. Omogoča dostop do koristnih informacij, obenem pa človeka z zdravstveno anksioznostjo v nekaj minutah od običajnega glavobola pripelje do najredkejših in najnevarnejših diagnoz.
Začarani krog, ki ga vzdržujemo v želji po miru
Zdravstvena anksioznost se pogosto začne s povsem vsakdanjim simptomom: bolečino, utrujenostjo, omotico, trzljajem mišice, spremembo prebave ali nekoliko hitrejšim srčnim utripom. Možgani občutek razložijo kot možen znak resne bolezni. Strah sproži dodatne telesne odzive, kot so napetost, potenje, slabost, plitvo dihanje in razbijanje srca, ti pa postanejo nov dokaz, da se nekaj dogaja.
Sledi poskus pomiritve. Človek pretipava bezgavke, meri tlak, preverja kožo, primerja zenici, spremlja srčni utrip ali večkrat na dan opazuje isto spremembo. Brska po spletnih straneh, sprašuje bližnje in išče novo zdravniško mnenje. Nekateri ravnajo nasprotno in se zdravnikom in pregledom namerno izogibajo, saj se preveč bojijo, kaj bi lahko izvedeli. Obe vedenji izhajata iz istega strahu.
Preverjanje in iskanje zagotovil kratkoročno res prineseta olajšanje, zato ju ponavljamo. Toda prav s tem se možgani naučijo, da je bil telesni občutek nevaren in da smo se rešili samo zato, ker smo ukrepali. Olajšanje je vedno krajše, potreba po naslednjem preverjanju pa vse močnejša. Raziskave kažejo, da je prav spreminjanje teh miselnih in vedenjskih vzorcev pomemben del zdravljenja, pri čemer se je kot učinkovita izkazala predvsem kognitivno-vedenjska terapija.
Kdaj skrb za zdravje postane prevelika?
Ni treba čakati, da nam nekdo postavi diagnozo. Pomembneje je pogledati, koliko prostora je strah zasedel v našem življenju. Kolikokrat na dan preverjamo telo? Koliko časa porabimo za iskanje simptomov na spletu? Kako dolgo nas pomiri normalen izvid? Smo zaradi strahu opustili gibanje, potovanja, druženje ali druge dejavnosti? Lahko ob delu spremljamo pogovor, ali ves čas poslušamo svoje telo?
Posebej zgovoren je občutek, da nikoli ni dovolj. En zdravniški pregled vodi k želji po drugem, ena razlaga odpre novo vprašanje, vsak članek pa ponudi še eno bolezen, na katero prej nismo pomislili. Zdravje ni več eden od delov življenja, ampak njegova osrednja tema.
Zdravstvena anksioznost lahko močno vpliva tudi na odnose. Bližnji sprva poslušajo, mirijo in zagotavljajo, da bo vse v redu. Ker njihovo zagotovilo ne zdrži dolgo, se isti pogovori ponavljajo. Partner se lahko začne počutiti nemočnega, utrujenega ali celo jeznega, prestrašeni človek pa njegovo nestrpnost razume kot dokaz, da ga nihče ne jemlje resno.
To ne pomeni, da okolico »motimo« že zato, ker smo povedali, da nas je strah. Težava nastane, ko od bližnjih vedno znova zahtevamo gotovost, ki nam je ne morejo dati, ter jih nehote vključimo v svoje preverjanje. Če morajo večkrat dnevno pregledovati znamenje, poslušati opis simptomov ali odgovarjati na isto vprašanje, so postali del kroga, ki anksioznost vzdržuje.
Kako se začnemo osvobajati strahu?
Prvi korak ni prepričevanje, da zagotovo nismo bolni. Takšne popolne gotovosti nam ne more dati nihče, poskus, da bi jo dosegli, pa je pogosto jedro težave. Bolj koristno se je naučiti razlikovati med odgovornim ravnanjem in anksioznim preverjanjem. Odgovorno ravnanje pomeni, da ob novem ali zaskrbljujočem simptomu poiščemo ustrezno zdravstveno presojo in upoštevamo dogovorjena navodila. Anksiozno preverjanje pa se nadaljuje še dolgo po tem, ko smo že dobili razumno razlago.
Pomaga, če nekaj dni zapisujemo, kaj je sprožilo strah, katera misel se je pojavila, kaj smo nato naredili in koliko časa je olajšanje trajalo. Tako lahko prvič jasno vidimo svoj vzorec. Če smo navajeni desetkrat na dan preveriti isto mesto na telesu, tega ni treba čez noč popolnoma opustiti. Začnemo lahko tako, da preverjanje odložimo za petnajst minut, nato za pol ure in postopoma še dlje. Podobno lahko omejimo iskanje simptomov na spletu ter se izognemo forumom in vsebinam, za katere že vemo, da nas prestrašijo.
Težje, a zelo pomembno je opuščanje nenehnega iskanja zagotovil. Bližnjim lahko pojasnimo, kaj poskušamo spremeniti, in se dogovorimo, da nas ob ponovnem vprašanju ne bodo znova prepričevali, da ni nič hudega. Bolj koristno je, da nas spomnijo: »O tem si že dobil zdravniško mnenje. Zdaj poskušaš prenesti nelagodje, ne pa ponovno rešiti istega vprašanja.« Tak odziv je sprva manj prijeten, dolgoročno pa ne hrani strahu.
Ob tem se je treba učiti dopuščati običajne telesne občutke, ne da bi jih takoj razlagali. Telo ves čas oddaja najrazličnejše signale. Večina se jih spreminja glede na spanje, prehrano, hormone, gibanje, stres in pozornost. Če nekaj minut opazujemo svoje dihanje ali požiranje, se nam bosta hitro začela zdeti nenavadna. To ne pomeni, da smo odkrili bolezen, ampak da pozornost telesni občutek okrepi.
Kadar samopomoč ni dovolj
Če skrb traja več mesecev, povzroča veliko stisko, ovira delo, spanje ali odnose ter nas vodi v ponavljajoče se preglede ali izogibanje zdravstveni oskrbi, je smiselna strokovna pomoč. Zdravljenje ne pomeni, da bo terapevt vse telesne težave pripisal psihi. Najprej je potrebna ustrezna zdravstvena presoja, nato pa se lahko skupaj lotimo strahu in vedenj, ki so se razvila okoli telesnih občutkov.
Največ dokazov ima kognitivno-vedenjska terapija, pri kateri se človek uči prepoznavati katastrofične razlage, zmanjševati preverjanje in postopoma prenašati negotovost brez običajnih varovalnih vedenj. V nekaterih primerih zdravnik predlaga tudi zdravila, zlasti kadar zdravstveno anksioznost spremljajo druge izrazite anksiozne ali depresivne težave. Pomaga tudi dogovor z enim zdravnikom, ki pozna našo zgodovino in z nami oblikuje jasen načrt, kdaj je pregled potreben ter kdaj dodatno testiranje ne bi več prineslo koristi.
Ne moremo pričakovati, da strahu nikoli več ne bomo občutili, prav tako ni smiselno, da do svojega zdravja postanemo brezbrižni. Ključno je, da ob telesni spremembi razumno ukrepamo, nato pa pozornost vrnemo življenju. Zdravstvena anksioznost nam govori, da bomo varni šele, ko bomo stoodstotno prepričani, da se nam nič ne more zgoditi. Okrevanje pa se začne, ko ugotovimo, da popolne gotovosti ne potrebujemo, da bi lahko znova živeli mirneje.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
