Nada Zorec: Gospodarica Kmetije z mehko besedo in trdo voljo
2. februarja se na Pop TV začenja letošnja Kmetija. Tokrat bodo v njej trije tekmovalci iz našega konca, gospodarica pa bo spet Dolenjka.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Nada Zorec je ženska, ki kmečko delo, spoštovanje do narave in prenašanje znanja na mlajše rodove jemlje z veliko mero resnosti in odgovornosti. To 68-letna upokojenka iz Zagorice pri Velikem Gabru kot gospodarica prenaša tudi na tekmovalce v resničnostnem šovu Kmetija, ki na male zaslone znova prihaja v začetku februarja. S svojim odnosom in srčnostjo si je pridobila spoštovanje tekmovalcev in simpatije pri gledalcih.
»Nekateri menijo, da sem morda celo preveč zahtevna, drugi, da sem preveč prijazna in popustljiva, da jih je treba prijeti bolj na trdo, a je verjetno resnica nekje vmes. Toda treba je vedeti, da tekmovalci, predvsem mladi, niso vajeni kmečkega dela, da ne vedo, kako se pomolze krava, nahranijo prašiči, okoplje njiva, kako kokoš znese jajce, mnogi tudi ne znajo skuhati obroka iz povsem osnovnih stvari. In če jim kdo ne pokaže in razloži, tudi ne morejo znati.
So pač ogledalo naše vzgoje. Doživljam jih tako kot svoje vnuke; včasih bi naredili vse, včasih pa jih ne moreš premakniti z mesta, potem pa znajo stopiti skupaj in opraviti delo. A tako kot pri sebi ne poznam besed ‘ne znam’, ‘ne morem’ in ‘ne bom’, to pričakujem tudi od njih. Vendar samo s trdo roko ne dosežeš veliko, z lepo besedo in spodbujanjem veliko prej,« razmišlja Nada, ki tokrat že osmič stopa v čevlje gospodarice kmetije.
Sama je vajena dela že od malega. Izhaja iz kmečke družine. Rodila se je in odrasla v Rtičah, v zasavskem zaselku na nadmorski višini okoli 770 metrov. Zaradi težkega družinskega življenja je v službo odšla že pri štirinajstih letih in pol. »Takoj, ko sem šolsko torbo dala z ram, sem se kot šivilja zaposlila v hčerinskem podjetju Lisce, ki je bilo v Zagorju ob Savi. Tam sem delala kakšnih enajst let, potem pa sem odšla na pošto,« pripoveduje.
Terenska poštarica je bila 23 let, in čeprav je bilo delo po zasavskih hribih, kjer je razvažala pošto, naporno, ga je imela rada. »Sploh pozimi je bilo težko. Takrat ni bilo avtomobilov na štirikolesni pogon, začela sem s fičkom, imela sem tudi katrco in v hrib ni šlo brez verig. Neštetokrat sem jih dala gor in dol.«
Potem so ji zaradi težav s hrbtenico skrajšali delovni čas in omejili dvigovanje bremen, a je štiri leta še vztrajala na terenu. Ko res ni več šlo, so jo premestili v poštni logistični center v Ljubljano, kjer je dočakala tudi upokojitev.
Da ji je bilo poštarsko delo v Zasavju res pri srcu, priča tudi to, da se je tja vozila tudi iz Zagorice, kamor se je preselila pred 30 leti. Z možem Tonetom sta na njegovi domačiji dokončala hišo, v kateri živita skupaj s sinovo družino. »Zelo lepo se razumemo. Snaha je prav tako vajena poprijeti za vsako delo, prav tako sta opravil vešča vnuka, tudi kruh znata speči,« pripoveduje Nada.
Do kruha ima prav poseben odnos. Ker je kot otrok občutila pomanjkanje, ima še vedno najraje belega. »Kilometer od mojega doma je bila kmetija, na kateri je živela gospa Zofka. Pa sem jo velikokrat šla vprašat samo, koliko je ura, a teta je vedno vedela, da sem prišla zato, da mi bo dala kruh,« obuja spomine.
Delo na kmetiji jo je vseskozi izpolnjevalo, še danes sede na traktor, obreže vinograd in postori druga dela. Imajo kokoši nesnice, redijo tudi piščance in mlade kokoši, pridelajo krompir, koruzo in pšenico za domačo uporabo in tudi drugo zelenjavo in sadje. Meso pa kupi pri okoliških kmetih. »Nikoli ne vprašam, kakšna je cena, ker je vedno prenizka. Pa ne, da imam toliko denarja, ampak sama vem, koliko truda je vloženega,« poudari Nada.
Ob tem izpostavi neprecenljivo vlogo kmečkih in podeželskih žensk, ki so še vedno premalo cenjene, ponekod še vedno ekonomsko odvisne od svojih mož in brez pravice glasu. Zato se ji zdijo zelo pomembna društva kmečkih in podeželskih žensk, ki poleg prenašanja dediščine in tradicije na mlajše rodove skrbijo tudi za druženje in medsebojno oporo.
Že trinajsto leto je predsednica dejavnega Društva podeželskih žena Tavžentroža, ki ima okoli 350 članic v občinah Trebnje, Mokronog - Trebelno in Mirna. Predlani so praznovale pol stoletja delovanja. Letos je za njimi že 12. razstava in ocenjevanje kruha in kvašenih izdelkov v Trebnjem.
Priznanj z različnih ocenjevanj in razstav niti ne šteje več, zadnje zlato je dobila v nedeljo na ocenjevanju štrukljev v Mirni Peči. Poje tudi v pevski in pleše v folklorni skupini.
Bila je del velika projekta kvačkanja vseh slovenskih grbov. Želela je sicer nakvačkati grb domače občine Trebnje, a je bil že oddan, zato je izdelala grb občine Mokronog - Trebelno. »Na ta izdelek sem zelo ponosna, saj je bil zahteven za izdelavo. Vložila sem več kot 180 ur dela, vmes pa sem imela še snemanje Kmetije. Kar vzela sem ga s sabo in delala, medtem ko sem čakala na snemanje. In smo spet pri Kmetiji …« še smeje pripomni Nada Zorec.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
