Mateja J. Potočnik

Z leti postane breme na od dela upognjenih plečih pretežko. Zgarane roke, utrujena duša in nenehna skrb, kako bo šlo naprej. Nedavno se je ustavilo tudi kolesje male ekološke kmetije v Bratislavcih, posestvo, ki ga spremljamo na TV-zaslonih, je preplavila tišina. »Boli, da si vse življenje garal, pa vendar ne moreš dostojno živeti,« pove ovdovela Sonja Hojnik, ki je nedavno doživela še eno izgubo – poslovil se je njen dolgoletni pasji prijatelj. 64-letnica kljub bremenom nabira žarke drobnih radosti, ki ji vsaj malo ogrejejo dan. Jo nekoč, nekje čaka boljši jutri?

Kmetijstvo

Skrita kriza podeželja: duševno zdravje slovenskih kmetov

Jesen na kmetiji

Sonja Hojnik je marljiva kmetica, ki si je po moževi prerani smrti sama prizadevala ohraniti utrip življenja na mali ekološki samooskrbni kmetiji v Bratislavcih. Kljub žalosti ji je z veliko delovno vnemo sprva še uspevalo, v zadnjem obdobju pa vsem izzivom ni več kos – en par rok garaškega dela od jutra do mraka preprosto ne zmore več. Junakinjo oddaje Ljubezen po domače smo obiskali v teh dneh, ko se posestvo barva v mehke odtenke jeseni. Zelene in rumene buče, lično zložene ob lesenih stopnicah, se spogledujejo z oktobrom, košara, polna domačih jabolk, pa opominja, da je bila narava tudi letos darežljiva. Lepo je, a spokojno in tiho, tudi zato, ker so posestvo zapustile skoraj vse živali.

Mateja J. Potočnik

Neki drugi časi

Sonja nas pričaka v rdečem kockastem predpasniku, okoli nog se ji smukata kokoška in ljubezniva psička Stela. »Sin mi jo je pripeljal, saj se je moj zvesti kuža Bos poslovil. 14 let je bil star, gluh in bolan. Povsod mi je bil za petami, zelo ga pogrešam,« se ji zlomi glas, a se ob pogledu na kosmatinko hitro zbere in nas povabi k hiši. Ob domačem ognjišču je toplo, na kmečkem štedilniku brbota omamna obara, kuhinjo pa napolnjuje tudi sladek vonj po jabolčnem zavitku. Čeravno mora živeti skromno, nas pogosti z dobrotami, ki nahranijo ne le želodec, temveč tudi dušo. »Jaz bom kar tukaj ostala, nikamor ne grem!« se navdušuje fotografinja Mateja, ki s Sonjo že kuje načrte za delovni obisk. Nič nenavadnega, na tem koščku zemlje se človek preprosto počuti sproščeno in domače.

Na pragu so drugačni časi, 64-letnica ne tarna. Trudi se ostati vedra, po domačiji odmeva smeh, pa vendar je slutiti, da nekaj ni tako, kot bi si želela.

»Fizično nisem pri močeh, kljub trudu ne zmorem več vseh opravil,« zgrbi ramena, kot da je pravkar izlila besede, ki boleče zarežejo v resničnost. Videti je, da življenje do nje ni prizanesljivo, in prevzame me misel, da mora biti presneto močna, da navkljub težkim razmeram premore toliko prijaznosti in topline. Da je vsega vajena, skromno pove in nas po prigovarjanju le popelje skozi življenjsko zgodbo, ki so jo zaznamovali predvsem delo, preizkušnje in tiha želja, da bi bili dnevi nekoč zanjo vsaj malce mehkejši.

Mateja J. Potočnik

Preproste sanje deklice s hriba

»Otroška leta sem preživela pri dedku in babici v Halozah.« Da očeta ni poznala, zadržano pove in razloži, da njena mama ni imela lahkega življenja, saj je veliko delala, da bi jima omogočila boljšo prihodnost. »Bila sem še majhna, ko sta z očimom krenila na delo v Nemčijo, da bi si nekoč lahko kupili hišo. Časi takrat res niso bili rožnati, ljudje so se borili za vsakdanji kos kruha. Danes si mnogi tega ne morejo predstavljati.«

Njeno otroštvo je bilo sicer preprosto, povezano z naravo in živalmi. »Veliko sem bila zunaj, v grapi sem pasla kravo, a ker smo živeli na odmaknjenem hribu, sem bila precej osamljena. Pogrešala sem družbo otrok. Dneve mi je lepšal psiček,  igrala sva se, bil je moj prijatelj,« se spominja Sonja, ki je med odraščanjem močno pogrešala mamo in hrepenela po tem, da bi živeli skupaj, kot družina. »To se mi je pozneje tudi uresničilo. Ko sem hodila v četrti razred, smo se preselili v hišo na Ptuju, pozneje pa na kmetijo v Zamošane.«

Mateja J. Potočnik

Skupaj zmoreva vse

Svojo veliko ljubezen, moža Zlatka, je spoznala kot srednješolka. »To je bilo v obdobju, ko sem obiskovala srednjo hotelsko šolo v Mariboru. Šele ko sva se dobro spoznala, sva se odločila za skupno življenje. Zlatko je bil skrben, družinski človek. Razveselila sta naju dva sinova, življenje pa je zaznamovalo predvsem delo. Veliko je bilo treba varčevati, saj sva gradila hišo, bolj malo smo si privoščili.«

Odprli so tudi manjšo gostilno in v njej ji je mož pomagal ob lastni službi, a za večino je morala poskrbeti sama. »Delala sem ogromno – v kuhinji, pri strežbi, vse vikende, brez počitka. Včasih sem spala komaj nekaj ur,« se spominja. Zanosno je orala ledino tudi na področju kateringa, ki je bil v tistih časih še nekaj novega. »Naokoli smo razvažali od dvesto do petsto obrokov za različne prireditve. Bilo je lepo, a hkrati naporno, izjemno težko delo.«

Preobremenjenost je seveda začela puščati sledi. »Zaradi utrujenosti sem izgubljala zavest. A bili smo pač vzgojeni, da moraš stisniti zobe, delati, biti priden, pa si boš nekoč nekaj ustvaril. K temu sem stremela, to me je gnalo naprej tudi v težkih trenutkih.« Čeprav je dajala vse od sebe, žal ni bilo dovolj. »Nisem vedela, da lahko kljub vsemu trudu čez noč izgubiš vse,« pove tiho. »Pravno znanje mi je bilo tuje, zato nisem razumela, za kakšen kredit smo podpisali. Ker dolga nismo zmogli odplačevati, smo bili ob gostilno in dom … To je bil grozljiv udarec za vso družino.«

Mateja J. Potočnik

Trdo kmečko življenje

Pa potem, kako so se postavili na noge? »Z možem sva si zamislila življenje v stanovanju, a smo zaživeli v hiši Zlatkove mame, ki je na domači kmetiji v Bratislavcih ostala sama. Bratje in sestra so namreč odšli od doma, sama pa opravil ni več zmogla,« razlaga Sonja, ki se v teh dneh na isti domačiji srečuje s popolnoma enakimi težavami. In tako so se takrat preselili in dotrajano kmetijo spremenili v ekološko samooskrbno posestvo. Sinova sta si po šolanju ustvarila življenje drugje, starša pa sta krmarila po poti, ki seveda ni bila preprosta –marsičesa se je bilo treba priučiti, saj znanja o kmetijstvu nista imela.

»Teoretično znanje sem pridobivala na biotehnični fakulteti, smer ekološko kmetijstvo, pravo šolo pa mi je dala zemlja,« pove. »Začeli smo skromno – s tremi ovčkami in nekaj prašiči. Gojili smo rdečo peso in vse sorte korenja, na njive pa sejali žita – pšenico, koruzo, ajdo, piro … Imeli smo tudi sojo in grah. Takrat se je delalo večinoma ročno, brez strojev, z veliko truda in še več srčnosti. Veste, kmetijstvo je način življenja. Potrebuješ čas, da s tem zaživiš, da sprejmeš ritem narave. Na začetku je bilo izjemno težko, trdo fizično delo nas je čakalo od jutra do večera. Pozneje, ko smo si priskrbeli nekaj strojev, je postalo vsaj malo lažje.«

Mateja J. Potočnik

Koliko še lahko prenesem? 

Sonja in Zlatko sta prestala marsikaj, tudi njeno hudo poškodbo po padcu s češnje. »Leta 2008 sem se polomila – poškodovala sem si hrbtenico, medenico in trtico. Bila sem fizično in psihično zlomljena. Še danes me boli, posebej takrat, ko se vreme spreminja,« pokima. Po nesreči se je pokojni mož resnično izkazal: »Lepo je skrbel zame.« A žal jima ni bilo namenjeno, da bi se postarala skupaj, v njuno skupno pot je zarezala bolezen – rak.

»Zbolel je hitro, star je bil komaj sedeminpetdeset. Ker je bil krvodajalec, so na krvi ugotovili, da je nekaj narobe, in tako se je začelo. Po operaciji jeter je živel še štiri leta in pol, zgolj leto in pol po odhodu v penzijo pa umrl. To je bil velik udarec,« se spominja Sonja, ki je leta 2022 na posestvu ostala popolnoma sama. Čeprav je bila vešča številnih opravil, je hitro spoznala, da marsičesa ne zna.

»Od joka in stresa sem začela pozabljati, nisem bila zbrana, tako da sem se morala zelo potruditi, da sem se, recimo, priučila delovanja sistema pri kurjavi. To je namreč Zlatko upravljal, preprosto nisem vedela, kako deluje. Tudi drugje se je poznalo, da je ženska sama pri hiši. Kakšne stvari nisem mogla dvigniti ali pa nisem bila dovolj močna. Težko je to. Če potrebuješ pomoč, moraš plačati. Pa ta samota … Trudila sem se zamotiti z delom, ampak je potem privrelo na plan ponoči. Pogosto sem imela prižgano televizijo samo zato, da sem manj občutila to samoto,« je iskrena Sonja, s katero se nemara lahko poistoveti mnogo žensk, ki so prav tako ostale same. »Ko imaš moža, je drugače, takrat veš, da je nekdo ob tebi, da te varuje, da ti bo skuhal čaj ali juho, ko boš obnemogel. Potem pa vse to izgine v noč …«

Mateja J. Potočnik

Sama na kmetiji

Vse preizkušnje so jo utrdile, a ne skriva, da je življenje na kmetiji za eno samo žensko izjemno naporno. »Odvisen si samo od sebe in svojih sposobnosti. Ne moreš računati na druge. Oba moja sinova sta si življenje ustvarila v tujini in seveda ju ne morem prikleniti nase,« poudari sogovornica, ki je v zadnjih treh letih občutila težo kmečkega življenja. »Na kmetiji ni osemurnega delavnika – živali jedo zjutraj, zvečer, pa tudi vmes. Moraš si organizirati delo, pripraviti hrano, poskrbeti za vse. Ni tako preprosto, kot si kdo misli. Zdaj sem na točki, ko fizično nisem več pri močeh, to dvigovanje je preveč zame. Kmetovanja se ne morem več iti, problem pa so tudi živali, kdo bi skrbel zanje, če se mi kaj zgodi? Kaj bo, če nekega jutra preprosto ne bom mogla več vstati?« je zaskrbljena. Zato je že morala narediti nekaj sprememb.

»Vse subvencije sem odjavila,« pove tiho. »Ker živali nimam več – ovc ni, travnikov nisem več orala, vse stoji. Kmetija je obmirovala, kot da bi skupaj z mano izgubila sapo.«

Odnosi

Ljubezen po peklu v taboriščih: skoraj 100 letnika o življenju

In kako shaja? Sonja zmaje z glavo. Pripoveduje, da je iskala pomoč, pa da ji malo pomaga tudi sin, saj je pokojnina tako nizka, da ne gre. Bori se iz dneva v dan. »Kako že pravijo – živ ne moreš v grob, kajne? Je pa žalostno, da sem garala vse življenje, pa danes ne morem dostojno živeti. To boli,« iskreno pove in zaupa, da nima veliko želja.

»Želela bi si le eno svetlo, toplo sobo, kjer bi lahko v miru živela.« Ker se je nedavno včlanila v društvo upokojencev, občasno pokramlja z vrstniki, kar ji dobre dene. Malo se spogleduje z mislijo, da bi posestvo prodala, a v resnici si ne predstavlja, da bi kdo v teh časih, ko ljudje stremijo k udobju, zajadral v takšno podeželsko življenje.

»Hiša je dotrajana, veliko je treba obnoviti.« No, kdo ve, morda pa je kje kakšna družina, ki hrepeni ravno po sožitju z živalmi in naravo, jo opogumim, a Sonja le utrujeno skomigne z rameni. Težko zaupa, pesti jo misel na prihodnost, pa vendar ne potrebuje veliko, da ji obraz razsvetli nasmeh. Rada pokramlja, rada sprejme obisk. Stik z ljudmi ji tako vsaj občasno prežene osamljenost in v srce naseli drobno upanje, da bo še vse dobro.

Objavljeno v reviji Jana, št. 42, 21. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana